Katarina Stegnar, nagrajenka Prešernovega sklada
Vselej gre krvavo zares
V njem se je vrtalo v pojem pohlepa, ta pa je bil vzvratno problematiziran tako, da so izvajalci z dobljenim denarjem od vstopnic (torej inkasom) razpolagali v duhu popolne svobode, ga zlorabili, onegavili, negirali, častili ali prezirali. Katarina je takrat bankovec markirala s svojo krvjo in ga nato – v stilu dražbe – ponudila občinstvu v nakup. Mestoma je zanj dobila bajne vsote, razlog za to pa seveda ni izviral le v odločitvi kupca, temveč v posebni značajski markantnosti, dovršeni sposobnosti prepričevanja in mikavnega provociranja, ki ga je Katarina Stegnar posedovala že takrat – in z leti vse bolj. Medtem ko so drugi soizvajalci po denarju urinirali, ga vtikali v telesne odprtine ali se morda z njim zgolj simbolično poigravali, je Katarina z njim oziroma z umetniškim aktom (torej uprizoritveno umetnostjo) vzpostavila »ultimativni« odnos, ki se je napajal ne le na ideji izvedbene kontroverznosti, temveč tudi na simboličnem žrtvovanju svoje krvi, esencialne snovi.
Z anekdotičnim uvodom sem želela povzeti in parafrazirati misel, da gre pri Katarini Stegnar vselej krvavo zares, da kot vsestranska izvajalka ne pozna polovičarstva, da ne pristaja na funkcijo nevednega, prilagodljivega odrskega izvajalca in da se v najvišji možni meri načelnosti (čisto zmeraj to, že iz »gmotnih razlogov«, seveda ni mogoče) spusti le v gledališke projekte, v katere vsebinsko verjame, v katerih vidi smisel svoje navzočnosti ter nujnost izziva in nadgradnje, ki naj bi ji ju doprinesel režijski/raziskovalni postopek.
Na drugi strani je paradoksalno prav to, da je Katarina Stegnar kljub trdnemu karakterju in neomajni selektivnosti projektov do danes odigrala ne le številne, pač pa predvsem medsebojno skrajno raznolike oblike gledališča. Se pravi, da njena t. i. selektivnost niti slučajno ne izhaja z vidika vnaprejšnje ali fiksne sodbe/predsodka do določenega materiala, žanra ali ciljnega občinstva, ampak izključno skozi predpostavko, da naj v projektu, ki ga soustvarja, nikoli ne blefira in ne išče bližnjic. To seveda še ne zagotavlja perfekcije ali presežnega končnega rezultata oziroma učinka slehernega projekta, vsekakor pa vanjo kot individuum polaga neko neizrečeno, a še kako vidno pripadnost dogodku, v katerega, tako se zdi, na neki intimni ravni zmeraj tako ali drugače čvrsto verjame.
Leta 1999 je postala članica kolektiva Betontanc in v sodelovanju z režiserjem Matjažem Pograjcem med drugim soustvarila projekte Skrivni seznam sončnih dni, Polnočni rabljev vrt, Everybody for Berlusconi … Betontanc je imel pomembno vlogo v njem razvoju, saj je skozenj vstopila v sfero gledališča, ki se je ne le odmikalo institucionalnim normativom, pač pa se tudi poglabljalo v intenzivno interdisciplinarnost giba, plesa in besede. Izjemna telesna vzdržljivost je še vedno dodana vrednost Katarine Stegnar, s katero operira tudi v formatu fizičnega gledališča (Pista sveta, Pavla nad prepadom …) in z njo posredno izreka svoje stališče, da igralčevo telo vselej komunicira celostno – tako s fizisom kot z mentaliteto, da ta elementa medsebojno nenehno komunicirata in si nastavljata ogledalo.
Prav motivacija po inovativnem, (organsko) skupinskem delu in avtorskem doprinosu jo je skupaj z Brankom Jordanom in Primožem Bezjakom gnala v ustanovitev podmladka, nekakšne novejše različice Betontanca; leta 2010 so ustanovili Kolektiv Beton Ltd., katerega poglavitna značilnost delovanja je avtorski pristop k uprizarjanju in kolektivno sožitje idej, te pa so segale od lucidnega nagovarjanja mladine (Uvod v ego-logijo) do oživljanja potencialov absurdnosti sveta (Rečem, kar mi rečejo, naj rečem) ali kritičnega premisleka o sodobnem fenomenu nostalgije (Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli).
Poseben odvod v iskanje izraznih sposobnosti in raziskavo performativnih veščin ji je predstavljalo večletno intenzivno sodelovanje z Vio Negativo, v okviru katere je izvedla niz performansov in se kalila v sferi scenske umetnosti, ki od izvajalca kategorično zahteva najvišjo stopnjo lastne investicije, vztrajanja pri zasebnih/intimnih načelih, tveganja v komunikaciji z (nepredvidljivim) občinstvom in nenehnega kritičnega raziskovanja pozicije sebe v umetnosti in umetnosti v sebi. Po skupinskem projektu Incasso je v tematskem sklopu Via Nova ustvarila še »nadaljevalni« samostojni nastop Kupec z žilico (2009) in leto pozneje briljirala v prav tako solistični uprizoritvi Stegn se, kjer je uprizorila svojo lastno smrt in pogreb, pred tem pa s svojim specifičnim in odličnim občutkom za sarkazem obračunala še z lastnim življenjem.
Kar Katarini Stegnar vpisuje izjemno in redko videno izvajalsko širino, je njena »kameleonska« sposobnost iz smrtno resnih ali vsaj z realnostjo prepojenih performansov brez večjih težav prestopiti v docela drugačne estetike in prostore uprizarjanja, denimo v predstave za otroke in mladino. Če se je v Oliverju Twistu (režija Matjaž Pograjc, Slovensko mladinsko gledališče, 2010) tako vizualno kot miselno povsem stopila s podobo dečka-sirote, je v uprizoritvi Vsi junaki zbrani (režija Branko Potočan, Slovensko mladinsko gledališče, 2015) prav tako povsem suvereno, brez odvečnega karikiranja in z nekim naravno sproženim pobalinstvom, odigrala osnovnošolko Zalo.
Njena trenutno najbolj »živa in aktualna« predstava je Katarina po naročilu, ki jo skupaj s soavtorjem zasnove Juretom Novakom izvaja v Gledališču Glej; v njej preigrava tanke ločnice med resničnostjo in fikcijo, te pa so, ko gre za vprašanje agresije (ki je tokratni motiv projekta), lahko še kako pretresljive in nevarne.
Od leta 2014 je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je očitno naposled našla zatočišče po svojem okusu. Mi pa lahko samo rečemo, da bi si vsako institucionalno gledališče lahko samo želelo znati privabiti izvajalko njenega kova, ki je, preden je vstopila v polje redno plačanega angažmaja in pogodbene/socialne varnosti, preizkusila številne gledališke izzive, se prebila čez nešteto nevidnih (psiholoških in gmotnih) preprek samozaposlenega igralca, intenzivno preiskala in tudi uresničila svoje igralske sposobnosti, meje in ideale. Na nevladni, »alternativni« sceni se je zaradi svoje neutrudne kreativne trme in nenehne potrebe po nadaljnjem raziskovanju in (samo)spraševanju formirala v angažirano, silovito, nepopustljivo in samosvojo izvajalko, ki vedno ve, zakaj stopa na oder, in ki ob tem vstopu pred gledalca svojo resničnost in sebe nikoli ne pusti zunaj.
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016