Cliff Curtis, junak televizijske serije Bojte se živih mrtvecev
Živimo v zlati dobi televizije
Novozelandec maorskih korenin je igral tako v festivalskih uspešnicah, kot so Klavir (The Piano, 1993), Nekoč so bili bojevniki (Once Were Warriors) in Legenda o jezdecu kitov (Whale Rider, 2002) kot v visokoproračunskih produkcijah, med drugim v filmih Dan za trening (Training Day, 2001), Umri pokončno 4 (Live Free or Die Hard, 2007) in 10.000 let pr. n. št. (10.000 BC, 2008). Tuje pa mu niso niti TV-serije (Missing, Trauma, Gang Related), čeprav je Bojte se živih mrtvecev zanj zagotovo največja televizijska priložnost. Potem ko je AMC pred petimi leti doživel neverjeten uspeh z ekranizacijo stripa Roberta Kirkmana The Walking Dead, v kateri se šerif Rick Grimes v zombijevski apokalipsi poda na pot po ameriški Georgii in naprej, je bil po mnenju televizije, ki je končala Oglaševalce (Mad Men, 2007–2015) in se zaveda, da se bodo počasi izpeli tudi Živi mrtveci, čas, da serija dobi naslednico. Pisanje zgodbe za spin off, ki se s predzgodbo Živih mrtvecev vizualno, tematsko in žanrsko oddaljuje od izvirnika, so na AMC zaupali kar Kirkmanu, v njeno promocijo pa, kar je mogoče videti tudi po oglasnih panojih v Sloveniji, vložili veliko napora in sredstev – česar se zaveda tudi Curtis, ki vztrajno poudarja, da serija ni drugačna samo od svoje starejše sestre, ampak tudi od drugih zombijevskih serij, če ne kar serij nasploh.
Po tem, kar smo v seriji Bojte se živih mrtvecev videli doslej, bi lahko rekli, da je serija bolj kot svoji predhodnici Živi mrtveci podobna trilerjem na temo virusov, kot sta na primer Izbruh (Outbreak, 1995) Wolfganga Petersena ali Kužna nevarnost (Contagion, 2010) Stevena Soderbergha? Kako bi jo opisali vi?
V prvih nekaj epizodah je res bolj podobna Izbruhu ali Kužni nevarnosti, potem pa začne postajati zanimiva zaradi preobratov, ki jih ne pričakujete. Več raje ne bi povedal, da ne bom preveč razkril. Ni ravno takšna kot Kužna nevarnost, vendar pa smo do nje tako pristopili v prvih nekaj epizodah. Veliko bolj zanimivo je spremljati ljudi, ki niso pripravljeni na katastrofo, poleg tega pa si vzamemo čas, da spoznate, kdo smo. Smo zelo drugačni od ljudi, ki v takšnih filmih ali serijah nastopajo sicer. Nismo znanstveniki, policisti, člani FBI, nimamo kakšnih posebnih moči. Sam igram srednješolskega učitelja, moja partnerica pa je svetovalka na srednji šoli; gre za zelo drugačen pristop od tistega, ki ga ima izvirna serija.
Kako gledate na to, da se je vaša serija začela, še preden se je končala izvirna? Se vam zdi to dobra ideja ali bi bilo morda bolje, da bi počakali, da se Živi mrtveci iztečejo?
Mislim, da bi morali počakati.
Resno?
Ne, šala. Ideja se mi zdi odlična, ker imajo producenti priložnost, da h gledanju nove serije iz franšize, ki je popolnoma drugačna, pritegnejo ogromno publiko, poleg tega pa se mi to zdi zelo dobra strateška poteza, ker si morda nekateri še vedno želijo Živih mrtvecev in jo bodo gledali še naprej, nekateri bodo gledali našo, obstaja pa tudi možnost, da bodo hoteli gledati obe.
Zadnja leta so televizije preplavili zombiji in drugi stvori. Od kod takšna lakota po njih?
Ne vem, kaj se dogaja, tega res ne razumem. Mislim, da se eden od razlogov skriva v psihologiji ljudi. Pri večini filmskih žanrov grožnja prihaja od zunaj, od vesoljcev, pošasti iz morja, naravnih katastrof, kar pomeni, da je večina groženj zunanjih, pri tej franšizi pa je grožnja interna oziroma jo nosimo v sebi. Ne samo mi sami, ampak tudi naši stari starši, žene, otroci, sosedi, tete, strici, vsi. Sovražnika ni, sovražnik smo mi. Gre za nekaj globoko psihološkega, kar je zelo mučno, druga stvar pa je apokalipsa in to, kar prinese s sabo. Vaš telefon vam je pomemben in ga imate radi, radi imate avto, radi imate svojo hišo …
Potem pa vse izgubite.
Potem pa vse izgubite. Nobenih počitnic v Sloveniji, nobenih počitnic na Novi Zelandiji, nobenih davkov, služb, šole, telefonov, avtomobilov. Nič. Vsega je konec. To je po svoje tudi osvobajajoče za gledalce – da razmislijo o svojih možnostih v svetu, če bi morali vse začeti na novo, potem ko jim je vzeto vse, kar se jim je zdelo pomembno. Moderna civilizacija namreč pripisuje velik pomen stvarem, ki v resnici niso pomembne.
Grozljivka torej ne bi bila primerna beseda, s katero bi opisali serijo.
Po mojem mnenju gre za hibrid. Mislim, da so gledalci veliko bolj zapleteni, kompleksni in sofisticirani, kot so bili kadarkoli v zgodovini zabavne industrije, tako da samo grozljivka ali samo drama zanje ni več dovolj. Potrebujemo kompleksnejše teme, zgodbe in like, serija mora biti bolj zapletena in bolj vznemirljiva, da se jih stimulira, tako da ni več takšne stvari, kot je samo drama, samo grozljivka, samo akcija, samo romanca, ampak so vsi ti žanri prepleteni. Gre za serijo, ki res postavlja neke nove temelje in premika meje v smislu tega, kaj je žanr. Pri naši seriji gre za prepletanje žanrov, tako da ni čistokrvna grozljivka, ampak je v njej tudi veliko elementov trilerja in suspenza, sploh v prvih epizodah.
Koliko vnaprej poznate scenarij?
Scenarij za posamezne epizode dobivam sproti in ne vem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.
Potem najbrž ne veste, kaj novega bo v smislu družbenih konfliktov in lastnosti človeškega značaja ponudila vaša serija v primerjavi z izvirnikom, ki je te teme obdelal dokaj temeljito?
Če sem iskren, ne poznam serije Živi mrtveci, zato ne vem, s kakšnimi izzivi se je spoprijemala, imamo pa zelo inteligentno scenaristično ekipo z Robertom Kirkmanom na čelu, tako da doslej še nisem bil razočaran in sem vedno znova presenečen. Vsak scenarij, ki ga dobim, vsaka ideja, ki mi jo predstavijo, me navduši.
Torej Živih mrtvecev sploh niste gledali? Ste morda brali strip?
Ne, nisem. Rekli so mi, da mi serije ni treba gledati in da je bolje, da ničesar ne vem. Igram srednješolskega učitelja, ki ne sme biti pripravljen na to, kar se bo zgodilo.
Igralska zasedba je precej etnično obarvana. Mislite, da je to namenoma ali gre zgolj za naključje?
Mislim, da je to zato, ker je dogajanje postavljeno v Los Angeles, ki je zelo raznoliko mesto, še posebno v soseski, v kateri smo mi. Vsak sosed prihaja iz drugačnega okolja, tako da je serija predvsem odraz raznolikosti mesta.
Bo dogajanje ves čas postavljeno v Los Angeles?
Prva sezona se bo dogajala v Los Angelesu, za naprej pa ne vem. Morda bomo prišli v Slovenijo ali pa na Novo Zelandijo.
Televizija AMC se je odločila za podobno taktiko kot HBO, ki epizode svojih serij premierno predvaja po vsem svetu hkrati, kar pomeni, da jih pri nas v Sloveniji vidimo ob treh zjutraj. Se vam zdi to dober način boja proti piratstvu?
Nekaj morajo poskusiti, poleg tega pa se mi globalna premiera zdi zabavna. Sam se ne bi zbudil ob treh zjutraj, da bi jo gledal, vendar pa se mi to, da je predvajana ob istem času v sto državah hkrati, zdi zanimiva ideja. Poleg tega pa zaradi piratstva morajo nekaj storiti.
Se vam zdi piratstvo samo škodljivo ali bi se strinjali s tem, da je lahko tudi dobra reklama za serijo?
Lahko razumem obe plati zgodbe. Piratstvo je zelo škodljivo v smislu tega, kako vpliva na prihodke in kako je vplivalo na televizijsko in filmsko produkcijo, ker ne moremo zaslužiti toliko, kot bi zaslužili, če ga ne bi bilo, posledica tega pa je, da v produkcijo ne moremo vlagati toliko denarja. Na drugi strani pa vidim, da je za nekatere oblike skupnosti to tudi nekakšna oblika promocije.
Živimo v zlati dobi televizije, tudi sami ste v zadnjih letih igrali v več TV-serijah. Nekateri pravijo, da so serije presegle mainstreamovske filme.
S tem se strinjam. Mainstreamovske filme piratstvo načenja še bolj in morajo imeti ogromne produkcije, da prepričajo gledalce, da so vredni plačila vstopnice. Televizija ima veliko več ustvarjalne svobode in lahko raziskuje različne žanre, načine pripovedovanja zgodb, tako da brez dvoma živimo v zlati dobi televizije. Pa ne samo televizije, saj se zaradi spleta in pretakanja vsebin spreminja tudi splet, tako da sploh ne vemo, kaj vse bo še prišlo. Televizija se spreminja v popolnoma nekaj drugega.
Nekatere od svojih najbolj znanih vlog ste ustvarili prav z domačimi, novozelandskimi filmi, kot so Klavir, Nekoč so bili bojevniki, Legenda o jezdecu kitov … V zadnjih letih vas v njih ni bilo opaziti. Ni bilo prave priložnosti ali časa?
Leta 2010 sem produciral film Boy oziroma ga je producirala moja produkcijska hiša, 11. decembra pa v kinematografe prihaja še en film, ki sem ga produciral, in sicer The Dark Horse. Mislim, da v Italijo prihaja po ameriški premieri. Gre za majhen, neodvisen film z Nove Zelandije, na katerega sem zelo ponosen in po svetu že pobira nagrade.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015