Med karnevalom in resničnostjo v Benetkah
Je pa že bolj razumno pasti skupaj
01. 08. 2014
Ups, madonca, zletela je preproga! Kaj zletela, zdrsnila je z okna in zdaj pada, pada, dol, dol: paf. Direktno na barko. To pa je sreča. Naravnost na privezani premec spodaj v Rio del Ghetto. In zdaj? Na premcu že ležita dve kuhinjski krpi, cvetlični lonec z razčesnjenim rožmarinom, kakšen ducat klupic za obešanje perila, nekoč obešeno perilo – pulover, hlačke, nekaj rožnatega, tudi nekakšna vrv in nekaj zelo razbitega. Plavajoča galerija padlih predmetov sredi odročnega beneškega kanala, dostopna le golobom, podganam in očitajočim pogledom od zgoraj: »Preproga? Sunce žarko, kako ti je lahko padla preproga?!«
Ee, kako je lahko. Z njo se zmeni.
A malo zatem, čista božja previdnost: »Ej! Dečko! Alt!« Spodaj v kanalu mimo pripelje drugi čoln, majhen in okreten, z našemljenim otrokom na krmi: »Na pomoč!« Mali ne trzne. »Ajutooo!« Končno obstoji v leru in pogleda gor. »Preproga!« Ja! Hitro dol, Kapitan Kljuka pa do prvega mostiča pripelje padlo imovino: tepih, rožmarin, klupice. Vse to je tvoje?
»Si že kdaj videla anomalni val?« »He?« »Anomalni val, si že kdaj videla?« Kapitan Kljuka, v civilu Riccardo, 11 let, razkrečeno stoji na svojem čolnu v rjavo-zamazanem kanalu in se z obema rokama oprijema spodnjega dela lesenega mostu, na katerem stojiš: »Vidiš tisto okno v zadnjem nadstropju?« Pogledaš gor na strnjene hiše z visokimi oknicami, ki z leve in desne padajo v kanal: »Misliš, moje okno?« Pokima: »To je približno dvanajst metrov. Ko so nazadnje videli anomalni val v Sredozemlju, je bil visok trinajst metrov in pol.« Krasno. A vsi desetletniki v Benetkah vozijo čolne, rešujejo leteče preproge in operirajo z anomalnimi pojmi? A dečko je resen: »Če pride anomalni val pred našo laguno, nam niti Mose ne more pomagati.«
O putanatah in podobnem
Mose je kratica za »Modulo Sperimentale Elettromeccanico«, mehanizem, ki bo po mojzesovsko ločil beneško laguno od Jadranskega morja in pogrezajoče se mesto na lesenih pilotih osvobodil grožnje visokih vod, uničujočih plim, vsesplošnega potopa. Podobno kot pri anomalnih valovih, si je tudi pri tem superinženirskem podvigu nemogoče predstavljati dejanske dimenzije: ko so v eni najpomembnejših milanskih galerij La Triennale pred letom in pol naredili razstavo največjih infrastrukturnih pošasti v zgodovini človeštva, je bil tam tudi Modulo Sperimentale. Videoposnetki biblijskega ločevanja morja na dva dela so bili videti kot spretna računalniška simulacija, in ob dejstvu, da ne gre za simulacijo, temveč za čisto resnico, se je neki ostareli moški v publiki nemočno onesvestil.
Razumljivo. Pred petdesetimi leti (pozno ponoči 9. oktobra 1963) je videl, kako mu je dvestometrski »anomalni val« vode in blata, ki je pljusknil, kaj pljusknil, planil čez gorski jez Vajont v ozkem vintgarju italijanskih Dolomitov, takrat najvišji jez na svetu, pod seboj pokopal mater, očeta in dve sestri, skupaj z njimi 1910 ljudi iz poplavljenih vasi Longarone, Erto, Casso, Castellavazzo, Codissago, potem ko je 270 milijonov kubičnih metrov skal v hipnem plazu zgrmelo z gore Toc v akumulacijsko jezero pod seboj in naredilo katastrofo; pol stoletja je objokoval, danes pa naj verjame, da bo logika jezov, ki ni vzdržala akumulacijskega jezera, uspela vzdržati morje?
Pa je že bolj razumno pasti skupaj.
»Mose je ena velika putanata,« reče enajstletni Kapitan Kljuka na čolnu pod mostičem. »Ko ga bodo imbecili končno spravili v pogon, se bodo supertajfuni in cunamiji že zdavnaj preselili v Sredozemlje, tako kot jebene meduze.« »Opa, dete, kakšni izrazi pa so to?!« Brez ustrezne reakcije: »Veliki projekti, stara jebena imena.« »O, Kljukec, a vas tako v šoli učijo?« Ja. Z otroki je treba vzgojno. Končno reakcija: »Šola je ena velika putanata,« in že: »Eeeeej! Deeečko! Riccaaaardo!« A Kapitan Kljuka ne sliši, že gleda v drugo smer, že suče ročko na motorju, že mala barčica piči naprej po Rio del Ghetto, že se za njo vije le še dolga črta pustnih konfetkov, čao, čao, čao, eh, putanata, pa je splavala po vodi edinstvena priložnost za ogled Benetk s čolnom in osebnim vodičem.
Vzgojno. Z otroki je treba na vse načine, a nikakor vzgojno!
Mesto na kolih: za glave
Nazaj v šestem nadstropju je potem precej upehano. Na stopnišču ni za dihat od sosedinega karnevalskega cvrtja, rešena preproga smrdi po podganjih drekih, skozi odprto okno pa začnejo naletavati debele dežne kaplje. Izveš, da je fraza »veliki projekti, stara imena« klasična beneška tožba, pa tudi del naslova drobne knjižice lokalnega preiskovalnega novinarja Alberta Vituccija, v kateri razkriva sumljive finančne mahinacije v beneški laguni, povezane s projektom Mose in z nekaterimi drugimi velikimi investicijami v regiji. Zanjo je prejel eno novinarsko nagrado in več groženj s »ponudbami, ki jim ne moreš reči ne«.
V takem se je treba zanesti na urbane legende. Ko Benečani slišijo besedo Mose, pograbijo prvi kol v bližini, na katerega bi se dalo natakniti kakšno glavo. Razlogov za jezo je več. Cena te »igralnice na prostem: denar izhlapi, glavobol ostane« je bila v zaključni fazi načrtovanja leta 1989 zastavljena na 3200 milijard italijanskih lir, danes situira na 5493 milijonih evrov (pet milijard in pol), kar je približno toliko kot 11 tisoč milijard ex-lir. Vsota konstantno narašča, medtem ko se dan inavguracije konstantno oddaljuje. Bettino Craxi, takratni italijanski premier, je leta 1985 napovedal, da bo Mose končan leta 2000. V resnici so se dela šele začela leta 2003, realno je pričakovati, da se ne bodo zaključila pred letom 2016.
Drugi razlog za jezo, zmešano s strahom, so dimenzije.
Mose ob tri ustja beneške lagune – pred Lido, Malamocco in Chioggio – razvršča masivne podvodne podzemne betonske bloke, oklepne črpalke, osupljive valobrane in megalomanske dvižne zapornice. Ena takšna vodna zapornica, recimo, v dolžino meri 20 metrov, v višino od 18,5 do 29 metrov, široka pa je od 3,6 do 5 metrov. Tehta 300 ton. Vseh takšnih zapornic bo 78, skupaj bodo tvorile 1560 metrov dolg sistem gigantskih podvodnih dvižnih jezov, ki bo zmogel pred Benetkami zadržati Sredozemsko morje, naraslo do treh metrov nad svojo povprečno višino. Doslej najvišji dvig morske gladine v laguni je meril 1,94 metra, znanstveniki pa pravijo, da se bo gladina Jadranskega morja v prihodnjih stotih letih dvignila za 60 centimetrov.
A najhujši rešpekt zbujajo betonski bloki pod zemljo pod morjem. Dvižne zapornice so namreč s posebnimi jeklenimi tečaji (vsak tečaj tehta 40 ton, na vsako dvižno zapornico prideta po dva tečaja) pripete na svojevrstne betonske ploščadi, ulite trinajst metrov globoko v morsko dno, več kot petnajst metrov pod morsko gladino. V teh monstruoznih podvodnih podzemnih betonskih strukturah hodnikov, stebrov, valjev, škripcev, stičišč, tečajev, ventilov, črpalk, bazenov in kontrolnih sob, globokih kot šestnadstropne hiše in širnih kot olimpijski stadioni, tečejo kabli, vodni in zračni pritiski, računalniški programi, pa tudi ljudje, ki bodo lahko z enim samim pritiskom na gumb sprožili dvig zapornic; te bodo v tridesetih minutah vstale z betonskega morskega dna v navpično lego in napravile zid med naraslimi morskimi vodami in laguno z mestom.
Srati v morje
»C'è una puttanata, una puttanata,« gre znana lajna – tokrat v dialektu – naprej še v konzorciju stalnih pivcev popoldanskega aperitiva v baru na obrežju Fondamenta della Misericordia. Mose je na tapeti in na jeznih plakatih nad šankom. »Koristil bo samo določenim žepom!« nagiba svoj tretji aperol-špricer Alvise Zanin, šofer tovornega čolna, s katerim po beneških kanalih prevaža vsakodnevno robo, mleko, sladkor, artičoke. »Včasih se peljem na drugo stran Lida, da pogledam, kaj se dogaja. Konstrukcijski stroji tečejo 18, 20 ur na dan, skoraj non stop, to je neverjeten kažin, ne znam ti povedati, kakšen kažin je to, tudi sredi noči je vse osvetljeno kot pri belem dnevu, poleg pa bam, bam, brrm. Če je kdaj obstajalo kakšno podvodno življenje v beneški laguni, zdaj zanesljivo ne obstaja več.«
Debati se pridruži natakar Piero Fini: »Pravijo, da želijo obvarovati Benetke. Kdor bi želel v resnici obvarovati Benetke, bi počel druge stvari. Prepovedal bi vstop ladjam za križarjenja, da ne bi vsak dan trepetali, kdaj bo katera tresnila v baziliko Sv. Marka, resno bi se lotil sistema kanalizacije, da ne bi v tretjem tisočletju še vedno srali v morje, da o konkretni prenovi nosilnih pilotov in nadzoru navala turistov enodnevnic sploh ne govorim. Benetke so vedno manj resnično mesto in vedno bolj zabaviščni rezervat, v katerem smo Benečani – kakor vsi domorodci tega sveta – uporabni le še za poziranje pred fotoaparati in čao.«
Med burnim vijavajem aperitivov, vicev, kruhkov z bakalajem, se zunaj naenkrat napolni kamnito nabrežje, možiclji s klobuki in dolgimi bradami, mladeniči z belimi čepicami, čipkaste tančice, svilene rute, visoke frizure, na resnih senceh po dva dolga svaljka las: »Beautiful, beautiful!«, judovska poroka.
Z bližnjega mostu, ki pelje na Campo del Ghetto, letijo koriandoli in navdušeni vzkliki, od nekod se vzame gondola in ameriška mladoporočenca se spojita z njo v brezmadežno beneško srečo: aaah. Mimoidoči iščejo fotoaparate po žepih, po torbicah, daj, daj, hitro, telefončki klikajo, Japonke ploskajo, star nizozemski par pozabi zapreti usta, buldog z nagobčnikom se zakadi v kokeršpanjela brez in med svati nastane preplah, ki jih razžene po ozkih uličicah med sinagoge, košer restavracije in starodavne vodnjake nekdanjega judovskega geta, ki je danes eden najpomembnejših centrov judovske kulture v Evropi in eno najpogostejših prizorišč za judovske poroke na svetu.
Novi špijoni, stare metode
Kar so šefi »Serenissime« 29. marca 1516 uzakonili z dekretom, ki je sedemsto takratnih beneških judov nemških in italijanskih korenin zaprl v zanikrno četrt med zaporom in klošterskim britofom, je najlepše upovedal stari dobri Shakespeare. Beneški trgovec in druge zgodbe so pač klasika, a Vohuni pri Sv. Marku, knjiga Furia R. Pennisija, ena tistih, ki ti pade v oči med stikanjem po malih beneških knjigarnah, je primerljiva mojstrovina drugega žanra, popotniškega, sprehajalskega, vodičarskega, ravno pravšnjega za Benetke slepih rokavov in razmreženih vod.
Pennisi je pri sestavljanju tega svojevrstnega vodiča za pešce v beneškem državnem arhivu poiskal raporte inkvizicijskih špijonov, ki so poročali direktno doževemu osebnemu tribunalu. Kakšna Udba, kakšen Stasi, kakšen Edward Snowden! Od desetega stoletja naprej, vse do konca Republike 1797, so imele ušesa vse beneške pražarne kave, vsi nadstreški in vse dolgonose maske, stoodstotna precizna kontrola je šla od patricijev do kurb, od Casanove do erotičnega poeta Giorgia Baffe.
4. julija 1760 okoli 18. ure zvečer sta se v prodajalni Gelorama Saccolerija na Campu San Barnaba hudo zgrabila plemiča Alvise Corner in Gerolamo Marelli. Pesti so zapele, ker je prvi trdil, da je limonin sorbet iz trgovine odličen, drugi pa, da je zanič. Dve leti pozneje sta se na istem trgu okrvavila dva druga vzvišena gospoda, a ne zaradi sladoleda, pač pa zaradi ruske balerine po imenu Irene.
A vse to ni nič v primerjavi z dogajanjem v samostanu Sv. Alvise, v katerem je 7. aprila 1705 okoli kosila skrivnostno izginila nuna; menda jo je na oni svet spravila ljubosumna sostanovalka. Ali pa z dogodki v Teatru Sv. Cassiana, v katerem so marca 1776 po končanih operah prosto operirali prostituti in prostitutke, ki so se jim vdajale najbolj nobel maske (heh, tega raporta ni zapisal nihče drug kot gospod Giacomo Casanova, ki se je proti koncu svoje galantne kariere oportunistično prelevil v špijona).
Ni treba poudarjati, da se je na Mostiču dojk (Ponte delle Tette), ki leži pri Jagenjčkovem rokavu (Ramo dell'Agnello), ki teče ob Kanalu dveh stolpov (Rio delle Due Torri), ki gre od Ceste hiše dobrega soseda (Calle di Ca'Bonvicini) do Dolge cerkvene ulice (Calle lunga della Chiesa), redno zbiralo več kot tisoč petsto gospodičen z razgaljenimi dekolteji, s katerimi je menda pozneje, že po padcu Beneške republike, na veliko prijateljevala dotična Marina Querini Benzon, ki je v svojo posteljo zvabila moške s takšnimi imeni, kot so Ugo Foscolo, Stendhal in Byron.
Originali in procenti
Uf, preklete beneške ulice! Malo nepozornosti in si izgubljen. Cesta nemih, Most gluhih, Ulica komedije (ah, glej, na njej se je rodil Casanova), Most pojočih pesti, Ulica, ki pelje v peč, Ulica odvetnikov, Pot belega leva, Rokav trinajstih mučenikov, Ulica vetra, Obrežje oljarjev, Cesta krojačev, šivilj, starih pisarjev. Gneča, gneča, kakšna gneča, pa še karneval! Krinoline in pustne šeme, gondoljerji, golobice, klovnese, lepotice, commedia dell'arte, Harlekin.
Bliže ko si mostu čez Rialto, huje je. Dve priletni Nemki v napokanih zlatih korzetih se jezita, da sta v lica že čisto rdeči: »Ja, meingott, kako zdaj en evro pa pol?! Tam za ovinkom so mucke stale samo en evro!« In razburjeno kravžlata blontne lasulje in vijeta načičkane rokavičke, medtem ko skozi damska pustna očalca pisano gledata v izložbo z miniaturnimi steklenimi živalicami, račkami in mucami in zlatimi ribicami. Ja, hudiča, res, kako ju hoče ta trgovec pretentati! Za 50 centov! Pravzaprav: za 50 procentov!
A se ne dasta, junakinji! Smo poštenjaki al' nismo! In ju že vidiš, kako doma v fotelju, v eksemplarični provinci nekje med Gustavsburgom in Bierstadtom ob jutranji beli kavi kontrolirata prospekte iz Lidla in Spara in Hoferja, na nosu imata očala in v rokah rdečo kulico, da lahko natančno podčrtujeta vse najboljše cene: krompir tu, hulahopke tam, pol evra, dva centa, zrno na zrno … V svoji potrošniški vnemi sredi Benetk spregledata, da miniaturne steklene mucke z napisom »originalno beneško steklo z Murana« v izložbah, ki si jih ogledujeta, stojijo poleg sijajnih plastičnih ur, res imenitnih posnetkov Rolexov, pa med gumijastimi natikači za drobiž in sončnimi očali, ki se zlomijo, če samo pogledaš skoznje. Po krajšem premisleku pustita steklene živalice pri miru in si kupita pahljače z napisom Venice.
(V tem trenutku je sedemdeset odstotkov steklenih izdelkov v beneških trgovinah ponaredkov. Prodajajo jih tako najfinejši steklarski mojstri na Muranu, pomešane med originali, kot trgovine z napisi »Ustavite plagiatorje!«. 24. februarja letos so v znak boja proti cenenim ponaredkom azijskih grosistov v majhni steklarni na otoku Murano podpisali skupno pismo o nameri vsi vpleteni: beneška pokrajina, mesto Benetke, regionalna gospodarska zbornica, Policija, obrtniško združenje in združenje potrošnikov. Za kemične analize, ki edine lahko razločijo med izvirniki in posnetki, so za letošnje leto s skupnimi močmi namenili celih petnajst tisoč evrov.)
Zbati se za svoj obraz
A samo poglej, most čez Rialto! Kakšna krasota! Kakšna mogočnost! Lep, skladen in trden kot kamen, kost! Reke turistov, obiskovalcev, pešakov z vseh koncev planeta se stekajo čezenj vsako minuto dneva, vsak dan od leta 1591, on pa kar pri miru in brez komentarja prenaša težo združenih podplatov sveta. To je dober most! Odgovoren most! Most, ki se zaveda svojih dolžnosti! Kakšen manj poslušen most bi že zdavnaj padel v vodo ali se zrušil vase, a most čez Rialto – ne!
Most čez Rialto je sicer tu in tam že malo odkrušen, malo se tudi že maje in pogreza, a s triletnimi restavratorskimi deli, ki bodo stala pet milijonov evrov in jih bo častil Renzo Rosso, patron italijanske blagovne znamke Diesel, bo kmalu kot nov. Potapljači so že pred slabim letom dni izvedli prve monitoringe in zdaj, prav zdaj tam spodaj v ledeni vodi preštevajo razpoke v kamnu in pretrese na hrastovih pilotih, ki most držijo nad vodo. Lepo, lepo, še dobro, da se je pojavil gospod Rosso. Samo pomisli, da ga ne bi bilo, njega in njegovega denarja od kavbojk, narejenih na Kitajskem, eh, pet milijonov ni tako malo in podjetni Benečani bi se lahko še domislili, da bi začeli pobirati mostnino!
Vajont
Tukaj se zavije na tržnico, a ni žive duše, niti mačk. Zjutraj bo drugače, v direndaju bo vstal banket zelenjave in rib, stojnice z vijoličnimi artičokami in branjevkami s Sant'Erasma, ki se bodo ure in ure prepirale o receptu za gratinirani osat. Ah, kolikokrat si se tam, pod kamnitimi arkadami, med kasetami vongol, kanolikov, kalamarov, kozic, bradačev, sip in sardel še s krmežljavimi jutranjimi očmi čudil kakšnemu kurtoaznemu aristokratu z robcem v gumbnici, ki je na trg prišel s svojim filipinskim služabnikom; govoril je s pritajenim baritonom in trzal s kazalcem, medtem ko je razoglavi sluga zvesto vtikal prste ribam v usta, na luske, pod oči. Nisi mogel skriti čudenja, ko je gospod pokimal in dečko plačal ter nabasal v nakupovalni voz štiri kapitalne zveri, morsko spako, romba, tunov trup in mečarico, komaj je vlekel vse skupaj, medtem ko je njegov gospod že zdavnaj odkorakal naprej, po pomembnih opravkih.
Na stopnicah drsi. Debele dežne kaplje so se pod noč spremenile v bele megle in zdaj nič več ni tako, kot se je še malo prej zdelo. Hladne sape sedajo na tlakovce, na gladine, ovijajo mostiče in zamegljujejo poante, ulice se ožijo, manevrski prostori brišejo, prav tako table za San Marco in železniško postajo. Kam, kako? Majejo se barke, kostumi belo gledajo in vogali stegujejo dolge nosove, da se maske zbojijo za svoj obraz, kdo si ti, kdo jaz, in da ljudje, lačni sladkega, zaslišijo svoj samoohranitveni instinkt: torta iz prosecca in pistacij gospoda Giovannija.
Imeti slabo srce
Čas je pravi za napihnjene fritule s kremo, za sladke miške z rozinami, tudi za torte veneziane in za veliko cvrtja, a Strada Nuova ima skrivnost, ki se ji reče Pitteri; gospod Giovanni je svojo slaščičarno odprl pred osemintridesetimi leti in nikoli odtlej ni zamenjal širokega temnordečega pulta s steklenimi vitrinami, noter pa vsak dan sveži mandljevi poljubčki in smetanovi narastki, polnjene meringe in čokoladne princeske, bogate kreme in slastne torte, kolači, piškoti, hišni recept: peneče se vino in pistacije, torta, ki jo skušajo posnemati po vsej Benečiji.
»Vsak ponaredek ima v sebi nekaj avtentičnega,« reče gospa Pitteri, ko z vso prepričanostjo lošči medeninasti napis »sveži sok iz pomaranč in mandarin«, ki visi nad kavnim aparatom, in mimogrede odpravi že stotega turista, ki najprej vpraša po ceni čisto vseh slaščic v vitrini, nato pa se obrne na petah in gre. »A Giovannijeva torta je samo ena. Kdor razume, si privošči, kdor nima pojma, sprašuje za ceno in se obregne ob vsak cent.«
Takoj ko mine karneval, bo Giovanni Pitteri za dva tedna zapustil Laguno. Preslabo srce ima, da bi gledal, kako bodo njegova žena, hči in vnukinja v tem času »modernizirale« legendarno družinsko slaščičarno. Namesto širokega temnordečega pulta, simbola italijanskih sedemdesetih, pride »lila eleganca«, namesto medeninastih napisov – interaktivni ekran. Čas gre naprej in turisti zahtevajo spremembe, ne brigajo jih torte, ampak ambient. »Vse bo zelo sodobno,« reče gospa Pitteri. »Zelo šik.«
V Benetkah živi 58 tisoč stalnih prebivalcev. Mesto vsak dan obišče 60 tisoč turistov. Pravila demokracije so tu zelo jasna. Večino imajo turisti.
Dež gre, dež napada, Strada Nuova pa si brunda v brado kantavtorsko Francesca Guccinija: »Moja mama je govorila, da je Stefanijina mama prodajala Benetke v vitrini, ah, Benetke je ime hotela, San Marco je vsekakor tudi ime picerije, gondola stane, gondola je zgolj obrat ferštekarij …« Prevajanje kantavtorjev se neumno sliši, a brundanje ne umolkne. Guccini ni edini, ki ve, da so Benetke polne življenja, življenje pa je vendar kurba, in to mesto se prodaja, razdaja, šminka in liči, umira, hira, špekulira, se maliči …
Dež gre, dež napada. Kakšen usran karneval letos, reče maska pri Teatru Italia.
Tako čez prst
Jutro je za zjokat se. Šesta nadstropja imamo tudi za to, da lahko od blizu vidimo, kako črni oblaki harajo po opečnatih strehah ter med kaskaderskimi salti močijo vse pod sabo. Dežniki so danes najboljše maske, dežniki so danes junaški upor: veter je tako pasji, da vse obrača in da vaporeto za pokopališče San Michele trikrat premisli, preden v norem premetavanju zareže v valove.
Kaj pa ti? Na kaj misliš, ko gledaš trinajstnadstropno ladjo za križarjenje, ki čisto mirno, brez pomislekov reže morje v kanalu Giudecca? Truuum, truuum, mimo parkov z javorji in bori, truum, tik ob arzenalu, truuum, le lučaj od obrežja, truuum, do trga San Marco?
Misliš na fotografa Giannija Berengo Gardina, ki je rekel, da ljudje, ki beneško baziliko vidijo z vrha križarke (bi se reklo: zviška), v njej nikoli ne bodo videli drugega kot figurico iz kinder jajčka? Ali pa misliš na gnila jajca, ki jih upokojeni gospod Elio iz navijaškega bara Unione Venezia, najstarejšega nogometnega bara v Benetkah (večno zeleno-črni, tudi v ponižujoči ligi Pro, daleč od serij a-be-ce), hrani na najbolj sončni okenski polici, da jih enkrat na mesec, ko »dozorijo«, zabriše tem ladjam v bok?
Možno je tudi, da misliš na najnovejšo prepoved vstopa ladjam križarkam v Laguno, ki dopušča toliko izjem, da na koncu koncev velja le za slabo tretjino. Ali pa, tudi to je možno, ne misliš na nič. Da nič ne misliš, tudi to je možno.
A dež je, voda narašča in treba je rešiti knjige. Najbolje se obnesejo prostori, ki znajo plavati, gondole in čolni, kanuji in lavorji. Knjigarnar Luigi Frizzo je iz te modrosti naredil posel in knjige – rabljene in nove – zložil v barke, barke pa med police ter na ulici Santa Maria Formosa odprl knjigarno Acqua Alta. Tako čez prst edino knjigarno na svetu, ki v času krize konstantno podvaja dobiček.
»Bonjour, gutentag, hello, buenosdias! Ste že videli stopnišče iz starih enciklopedij? In gondolo iz knjig?« Luigi Frizzo je neumoren kot zlajnana plošča. Vsak dan, vsakič znova, že deset let: bonjour, gutentag, hello, buenosdias, ste že videli stopnišče iz enciklopedij, bonjour, hello, v sosednji sobi je gondola …
Lahko si užaljen, ker boš tukaj vedno turist, ko boš vstopil, boš dobil: »Bonjour, gutentag, hello«, pa čeprav si z gospodom Frizzojem na ti, »Ste že videli stopnišče iz starih enciklopedij?«, čeprav si tukaj že stokrat reševal knjige, »In gondolo iz knjig?«, gledal vodo, kako raste, morje, kako odnaša, »Gutentag, hello, buenosdias, ste že videli stopnišče iz enciklopedij?«, po knjigarni paradirajo trije črni mačkoni, ki se včasih tudi malo polulajo, »Bonjour, gutentag, hello, buenosdias! V sosednji sobi je gondola iz knjig!«, pri gondoli pa stoji Kapitan Kljuka, ne tisti, ki rešuje leteče preproge, ampak lutka, mrkogleda, sloka in s klobukom na vse strani – ko v naloženi gondoli končno najdeš okrancljani pisemski papir zase, reče:
»Pisati iz Benetk? Oh, kakšna putanata.«
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
