O zgodovini slovenskega gledališča
Je že napočil čas?
22. 04. 2015
Le kdo še ve za Janka Travna? Morda je to brat tistega znamenitega B. Travna, avtorja Upora obešencev, ki si je tako vztrajno prizadeval prikriti svojo pravo identiteto, bi nemara kdo pomislil.
Ali se ni pred leti neki znameniti slovenski dramatik in režiser skril za podobnim psevdonimom, ko je eno svoji iger poslal na natečaj za Nagrado Slavka Gruma, bi razmišljal nekoliko bolje obveščeni poznavalec slovenskih gledališko-dramskih razmerji. A ne prvi ne drugi bi ne bila na pravi sledi. Janko Traven je bil prvi direktor Slovenskega gledališkega muzeja, ustanovljenega leta 1952. Postavil je temelje gledališkega muzealstva, te tako pomembne panoge za ohranjanje spomina na slovensko gledališko zgodovino, katere eden od začetkov je prav gotovo Škofjeloški pasijon, prvič uprizorjen 1721. Travnova zavzetost za zbiranje spominskih črepinj, ki pričajo, kako se je rojevalo slovensko gledališče, je bila dosledno strokovna, predvsem pa izrazito ambiciozna. Tako je leta 1962 Slovenska matica napovedala izid zgodovine slovenskega gledališča v dveh knjigah, ki naj bi jo pripravil »znani raziskovalec našega gledališkega razvoja Janko Traven«. Prvi del naj bi obravnaval začetke našega gledališča do leta 1918, ko so se s koncem vélike vojne in razpadom črnožolte monarhije Slovencem zasvitale nove zarje in je nastopila možnost za ustanavljanje narodotvornih institucij; med njimi tudi gledališča.
Vendar je Janko Traven v začetku leta 1962 umrl, star šele šestdeset let. Gledališka zgodovina ni izšla, a Traven je za seboj pustil obilico člankov in razprav, iz katerih je mogoče razbrati, kako si je zamislil zgodovino gledališča, njeno periodizacijo, predvsem pa se v teh prispevkih jasno kaže metodološki pristop, ki je bil izrazito komparativen, saj je Traven na ta način hotel ovreči tezo o znamenitem slovenskem zamudništvu. Dogajanje po letu 1721, predvsem pa po 1789 (uprizoritev Županove Micke), mu je upravičeno krepilo misel, da tudi na Slovenskem odrska umetnost »zajema vse inštitucije življenja in posveti v vse kotičke srca; ker v sebi združuje vse stanove in razrede in najde pot do razuma in srca,« kot je zapisal Schiller, Linhartov viharniški brat. Tako je Traven pisal celo o ameriški dramatiki in slovenskem gledališču, prvi je pisal tudi o Tagoreju v povezavi z gledališčem. Poskušal je dokazati, da je slovensko gledališče raslo in se razvijalo znotraj evropskega gledališča in da je opravljalo narodotvorno funkcijo, četudi se danes to marsikomu zdi skorajda bogokletna misel, to pa zato, ker ne upošteva, da se je edino tako lahko formirala »enotna kulturna misel pri Slovencih«. Gledališče naj bi po besedah barona Schwegla, po letu 1883 člana deželnega zbora, postalo »duševno vedrišče, mesto okrepčanja in plemenitega užitka« za najširši krog prebivalstva.
Dušan Moravec, ki je Travna nasledil kot direktor Slovenskega gledališkega muzeja, se je ne le zgolj zaradi pietetnih razlogov posvetil proučevanju Travnovih spisov in razprav, objavljenih v gledaliških listih slovenskih gledališč, jih zbral, uredil in komentiral ter jih naslovil Pota slovenskega gledališča. Traven se je v svojih razmišljanjih posvečal enemu najbolj usodnih obdobij slovenskega gledališča, in sicer obdobju med 1892, ko je bilo odprto Deželno gledališče, in letom 1918. V tem času se je slovensko gledališče profesionaliziralo, Anton Trstenjak je napisal »spominsko knjigo« o zgodovini gledaliških predstav in dramatične književnosti, Cankar je suvereno, ne da bi potrkal na vrata, stopil na slovenski oder, konec je bilo nenaravnega sobivanja nemškega in slovenskega gledališča v Deželnem gledališču, Ignacij Borštnik je uprizoril Ibsenovo Noro, igral v Jakobu Rudi naslovno vlogo, in lahko bi, znova s Schillerjem, rekli, da je tudi na Slovenskem gledališče dobilo »moralno funkcijo, ki se začenja tam, kjer se končuje moč posvetnih zakonov in se pričenja moč gledališkega odra«.
A navkljub vsem tem prizadevanjem je Trstenjakova knjiga skoraj pol stoletja ostala edina knjiga, ki je poskušala sistematično popisati zgodovino slovenskega gledališča. Zdi se, kot da so se slovenski raziskovalci raje povečali slovenski dramatiki kot pa gledališču. Da so gledališče razumeli bolj kot literaturo, manj pa kot družbeni fenomen, ki priča o možnostih človekovega etičnega razvoja. O čemer priča ne nazadnje tudi današnja situacija; že gledališča sama se kar (pre)pogosto odločajo za dramatizacije romanov, s čimer hote ali nehote jemljejo dramatiki njeno izpostavljeno in vzvišeno mesto. Lahko to razumemo kot enega od simptomov postdramskega gledališča?
Prvi celoviti pregled slovenske dramatike, ki ga je zaključil z Župančičevo Veroniko Deseniško, je »v našem imenu« opravil češki slovenist Frank Wollman že leta 1927 (slov. prev. šele 2004!); v zadnjega pol stoletja pa so se temu področju posvečale predvsem ženske: Silvija Borovnik, Malina Schmidt Snoj, Bogomila Kravos. Patriarh raziskovanja slovenske dramatike pa je bil in ostal Taras Kermauner s svojo gigantsko raziskavo Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike. Morda je danes, prav danes, ko imamo občutek, da izgubljamo svojo suverenost, vendarle čas, da si zastavimo vprašanje, zakaj nas je vedno bolj privlačila dramatika, manj pa gledališče, v katerem so obredi izgubljali svojo svetost in postajali vse bolj profani.
»Dokler ne bomo zmogli napisati zgodovine lastnega gledališča, nam ne bodo pomagali ne tedni slovenske drame, ne dnevi komedije, ne Borštnikov festival, saj bomo živeli in ustvarjali potopljeni v hoteno pozabo.«
Ob tem je treba omeniti vsaj dve deli, ki sta poskušali nadomestiti ta primanjkljaj v celovitem pregledu socialne zgodovine Slovencev, in sicer knjigo Vasje Predana Slovenska dramska gledališča (1996), ki je zaradi nazornega in poglobljenega pregleda nadvse primeren strokovni priročnik celo študentom AGRFT, in obširno delo v dveh knjigah Mirka Mahniča Položaj slovenske gledališke omike med 1941–1945 (2009), ki ponuja obilico gradiva za nadaljnjo raziskavo enega od spregledanih obdobji našega gledališča, in to v kar najbolj dramatičnem času slovenske osvobodilne in revolucionarne zgodovine.
In zakaj se urgentno zastavlja vprašanje o zgodovini slovenskega gledališča, ki je ne premoremo in smo tudi tako izjema med evropskimi narodi? Ker je to dolg, ki ga gledališki strokovnjaki in raziskovalci, teatrologi, zgodovinarji in dramaturgi, dolgujejo tisti misli Janka Travna, da je bila potrebna »velika doza slovenskega narodnega optimizma«, da se je zgradil slovenski hram boginje Talije. Danes se sicer otepamo vsakršnih »nacionalnih interesov«, ki jih je nečedna politika zasvinjala z najrazličnejšimi ideološkimi etiketami, a nesporno dejstvo ostaja: dokler ne bomo zmogli napisati zgodovine lastnega gledališča, nam ne bodo pomagali ne tedni slovenske drame, ne dnevi komedije, ne Borštnikov festival, ne adaptacije gledaliških stavb, ne mednarodna gostovanja in priznanja, saj bomo živeli in ustvarjali potopljeni v hoteno pozabo, ker pač med nami ni (več) Martina Krpana, ki bi posekal lipo na cesarskem vrtu evropske zavesti in se spopadel z velikanom, ki se mu reče slovensko gledališče. A ker imamo zdaj Slovenski gledališki inštitut, je njegova prva naloga, da zbere strokovnjake, ki bodo sposobni napisati zgodovino slovenskega gledališča, katere izid bo Slovenska matica lahko napovedala (vsaj) za leto 2022, čez sedem pravljičnih let, ko se bomo s tem dejanjem lahko oddolžili Janku Travnu.
Ker gledališče je, naj si priznamo ali ne, »splošna narodna zadeva«. In ne le višina sredstev, ki jih državni proračun vsako leto namenja delovanju slovenskih poklicnih gledališč, rastoče ali usihajoče število abonentov, število premier in ponovitev. Da o kritiki, ki je tako rekoč ni več, zaradi česar bi moral dandanes za Levstikom vzklikniti Bog oživi kritiko!, sploh ne govorimo.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
