Šolska vzgoja v deželi in času goljufov in ponarejevalcev
Kaj nam pa morejo
Foto: Ljubo Vukelič
08. 03. 2013
Jerman: »O, že debele knjige so pisali o tistih tvojih žgancih in izkazalo se je prav zares: da je za nepoštenost razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden ...« (Ivan Cankar, Hlapci)
Kompleksnost zaznave sveta in okolja mladostnika se brez dvoma spreminja, postaja širša, popolnejša. Ugotovitve, da se primarna socializacija ustvarja v družini, da je šola samo reprodukcija družbenih vrednot in da že dolgo nima več glavne, sploh pa ne edine vloge v vzgoji in izobraževanju, imajo že dolgo brado. Res je tudi to, da je šola samo sistemski temelj države in družbe v vzgoji in izobraževanju, najbolj kompleksen in sistematičen. Vprašanje pa je, kakšno vzgojno moč ima pri mladostniku. In deklarativno in znano je: za šolo in za starše je najtežji cilj vzgojiti človeka, ki se osebno odgovorno odloča o svojih dejanjih po najvišjih etičnih merilih.
S stališča institucionalne vzgoje v osnovni in srednji šoli in s stališča mladostnika je Slovenija država, ki je nemočna zoper ponarejevalce spričeval, finančne goljufe, politične posmehljivce sodiščem, zaničevalce pravnega reda in celo narkokriminalce … Razlika med institucijo in mladostnikom je samo v tem, da bi morala družba zaradi tega odločno reagirati, ker je ogrožena, mladostnik pa v tem ne vidi posebnega problema, saj z vsemi, ki se (tako kot on) upirajo institucijam, lahko celo simpatizira.
V šolski vzgoji, ki sta jo političnopravna navlaka in dvomljiva strokovnost trajno zrelativizirali, bi morala biti veljavna samo absolutna merila o tem, kaj je prav in kaj ni; merila, ki se jih ne da in ne sme relativizirati. Kraja je kraja, laž je laž, goljufija je samo goljufija, ni malih in velikih laži, škodljivih in neškodljivih, ni nujnih ali priložnostnih ali neškodljivih goljufij itn., in nihče naj ne bi bil izvzet.
»Kako naj mladostnik loči med zlorabo demokracije politika in lastnim nasprotovanjem brez razloga, ki ga v svojem odraščajočem jazu čuti sam? Njegovo nasprotovanje institucijam ima seveda povsem drug pomen kot politikovo norčevanje iz države.«
Institucionalna, pa tudi domača vzgoja se ne moreta in ne smeta poenostaviti in zadovoljiti recimo z nenaklonjenimi ali s slabimi okoliščinami, ki posameznika opravičujejo in razumejo (češ tako je, ni sam kriv), in z zaničevanjem institucij, ki izrekajo kazni, z dvomom v pravilnost ali nepravilnost – pa naj se to zdi še tako absurdno in nedemokratično. Pogosto ravno domača vzgoja že v fazi primarne socializacije – pod bremenom moralne in finančne krize v družbi in pod krinko liberalne in demokratične vzgoje – relativizira, kaj je prav in kaj ne z opravičevanjem in lažnim razumevanjem lastnega otroka. Vsako dejanje družbe, učiteljev in vzgojiteljev lahko spremeni v nekaj absurdnega in krivičnega za svoj naraščaj itn. Seveda je to zanesljiva pot k velikim težavam v obdobju pubertete in tudi pozneje. Starši, ki si doma privoščijo izražanje dvoma, zaničevanje in poniževanje šole in učitelja kot institucije (hote ali »nehote«), imajo pozneje, ko je seveda prepozno, še vedno druge za krivce in povzročitelje travm, ki jim jih povzročajo njihovi mladostniki. Ostajajo pa seveda nemočni.
Res pa je težko pred mladostnikom zagovarjati poštenost, pravično družbo, institucije, ko pa je lahko vse, karkoli jim mladostniki kot protiargument očitajo, res in je kontaminirano z dejstvom, ki se pogosto izkaže kot resnica. Vsak politik ali gospodarstvenik je lahko prikriti potencialni kršitelj moralne in etične norme, ki se požvižga na državo in svoje nečedno delovanje, vsako podjetje in celo vsak nadzorni svet ali stečajni postopek je lahko leglo laži in korupcije, zaslužkarstva, goljufij in ropanja.
Starši in učitelji argumentov mladostnikov ne moremo zanikati. Na samem vrhu mestnih in občinskih in državne oblasti, v parlamentu in v občinskih okoljih, je noč in dan vedno prisotna možnost razkritja finančnih malverzacij, korupcije. In skorajda vsak dan izbruhne nov primer nečednosti …
Politiki se, enako kot kriminalci, s ponarejenimi spričevali in dolgimi repi obtožnic o korupciji in pranju denarja pred očmi najstnika spreminjajo v televizijske zvezde, v upornike zoper družbo, ki je tako ali tako krivična. Seveda mladostniki ne (z)morejo opaziti krute zamenjave vzroka in posledice ter sprevrženosti podobe, ki jo vidijo. Ne uvidijo je kot zmote, ki izvira iz demokratičnega bistva odnosa družbe do posameznika: neetično ravnanje še ni nujno kaznivo, lastna moralna integriteta na Slovenskem pa tudi med odraslimi ni predmet javne ali sodne obsodbe. Kako naj mladostnik loči med zlorabo demokracije politika in lastnim nasprotovanjem brez razloga, ki ga v svojem odraščajočem jazu čuti sam in ima pri tem še prav? Njegova neprilagojenost in nasprotovanje institucijam imata seveda povsem drug izvor in pomen kot politikovo norčevanje iz države.
»Politiki se, enako kot kriminalci, s ponarejenimi spričevali in dolgimi repi obtožnic o korupciji in pranju denarja pred očmi najstnika spreminjajo v televizijske zvezde, v upornike zoper družbo, ki je tako ali tako krivična.«
Dejanja slednjega, ki se v imenu demokracije in sodstva posmehuje družbi in je torej dvakrat hinavski, ima v očeh mladostnika, ki zelo natančno detektira, kaj je v resnici prav in kaj ne, fascinantno sporočilo: »Posmehujem se, opravičujem se, hvalim se, vsem govorim, da sem pošten – v resnici pa počnem, kar hočem, da bogatim, da ostajam na oblasti, da sem v središču medijske pozornosti.« Mladostnik hitro in natančno ugotovi zelo preprosto dejstvo: »Nič mu ne morejo.«
Očitno je, da niti politiki sami (mnogi župani in poslanci, predvsem pa predsednik trenutne vlade in župan Ljubljane) niti družba okrog njih, člani njihovih strank, ne razumejo obsodbe, ki je definirana z integriteto. V tem so politiki popolnoma identični najbolj zakrnelim kriminalcem, preprodajalcem drog in pedofilom, ki so seveda vsi po krivici obsojeni ...
Vendar je nesreča dežele goljufov in ponarejevalcev, v kar se je spremenila Slovenija, večstranska in večplastna: varuhi vzgoje, etike in tudi morale, ki so le posredno odvisni od vsakdanje politike, vsak dan zaradi materialnih koristi (pa tudi zaradi koristi, ki jih ima njihov ego) in asocialnosti in političnih predsodkov vztrajno rušijo institucionalno vzgojo, zanikujejo svoje poslanstvo. Demonstracije na trgih in ulicah podpirajo s figo v žepu. Njihove klofute demokraciji so izjemno pekoče, ker se tudi sami deklarirajo zgolj kot nasprotniki vsega, kar jih omejuje in od njih zahteva solidarnost, saj njihov upor izvira iz presoje lastnih potreb in koristi. Omejitev katerekoli bonitete pomeni zanje protidržavno dejanje, kaos in grožnjo znanosti, umetnosti, svobodi, ustvarjalnosti itn. – in ga tako tudi interpretirajo. Ne zanima jih ne gospodarstvo samo (saj jim ga nikoli doslej ni bilo treba razumeti) ne konkretni delavci brez dela.
Jasno je, da so in bodo postali še bolj kupljivi in zato še lažji plen najbolj umazanih političnih prvakov, ki se bodo na koncu posmehljivo pobratili v nemogočih koalicijah. Z zaničevanjem družbe in vztrajanjem na svojih položajih so v resnici to že storili.
Najpogostejši pojav posebne humane in solzave retorike o pravicah otrok, dijakov in študentov je, da ravno politiki in državni uradniki, pa tudi učitelji in njihovi sindikalni voditelji, ravnatelji in dekani, nasprotujejo državi v imenu vsemogočnih otrokovih pravic. A v sedanji osnovni in srednji šoli na Slovenskem so ravno učitelji in predvsem ravnatelji tisti, ki politizirajo in relativizirajo institucije, ki jih vodijo. To nerazumljivo in omejeno početje je vidno s prostim očesom iz javnih nastopov in zapisov: deloval bom brez odgovornosti do lastnega dela, tudi jaz sem samo žrtev, drugi so odgovorni za stanje, ki je tudi do mene krivično, saj delam na pol zastonj, jaz s svojo funkcijo ne prevzemam nobene druge odgovornosti kot do samega sebe, da bom ostal na funkciji, jaz sem vendar zgolj in samo zaščitnik otrok in žrtev gospodarske krize, jaz nasprotujem, ker bom moral več delati in prevzeti odgovornost in pošteno delovati v korist družbe.
»Slovenska tla so plodna za tako mučeniško in potuhnjeno držo vodij institucij, saj se vsaka na novo izvoljena oblast počuti kompetentno in hoče iz histerične in pritlehne nuje spremeniti vse, kar je dotlej veljalo, obenem pa pričakuje le pritrjevanje.«
Slovenska tla so plodna za tako mučeniško in potuhnjeno držo vodij institucij, saj se vsaka na novo izvoljena oblast počuti kompetentno in hoče iz histerične in pritlehne nuje spremeniti vse, kar je dotlej veljalo, obenem pa pričakuje samo pritrjevanje in klanjanje. In sleherni oblasti to tudi uspe … V prvi vrsti pa so šole kot institucije žrtve pretiranega normativnega pravnega reda, ki jih seveda postavlja v vedno težji položaj. Strokovnost postaja povsem nepomembna, je del predstave volonterskih pedagoških politikov. Sintagma vodilnih v vzgoji in izobraževanju je očitna: »Ne priznavam te države in tega pravnega reda, zame je edino pravo revolucionarno pravo …« Pri tem pa je kristalno jasno: sedanja šolska oblast ni nič drugačna od te, ki se ponuja za rešiteljico. Skupna jima je pač plehkost in praznina na istem temelju: biti na oblasti in imeti kakršnekoli koristi.
Za ilustracijo (od občega h konkretnemu) dva avtentična izvlečka iz uradnih dokumentov neke osnovne šole (podobnost z družbo zunaj šole ni naključna – možno je samo, da je optika pedagogov zaradi zaznav v družbi neverjetno podobna tako v razredu kakor v družbi):
Izvleček iz utemeljitve izreka vzgojne kazni (januar 2013): »Učenec verbalno napada tako, da učiteljici govori/odgovarja, ko mu prigovarja, da naj, prosim, naredi to in ono: 'Kaj proste, delat pejte.' V isti uri poziva: 'Everybody fuck now … Jebenti mega herce, ne vidiš, da je vse zarustan. Osmrtnice: … A si mi prnesla horsa? Yes. Sam na hrano mislš. A uš ti tud kej? Mamo rebrca z zelam …' /…/ Vsakič, ko ga učiteljica opozori, kaj naj naredi in dela, ji odgovarja tako, da jo obtožuje, češ da ona ne dela prav. Celo uro govori glasno, riga in prdi. /…/ Ob pregledovanju nalog reče, ko ga učiteljica vpraša za nalogo: 'Učiteljca, bi pušili?' V isti uri pove: 'Jaz sm Zoki kralj, men nobeden nč ne more!'«
In še izvleček iz zapisnika roditeljskega sestanka: »Učiteljica je starše opozorila: Klima za delo v razredu je manj spodbudna, celo slaba, med učenci je prisotno mnogo nestrpnosti, privoščljivosti in nevoščljivosti, zmerjanja in grobega verbalnega nasilja, kršenja šolskih pravil, nepotrpežljivosti, fizičnega nasilja, klepetanje in izzivanje …«
Otroci oziroma učenci so stari 11 let, citiranje pa je korektno, ni fikcija in ni plagiat.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
