Kocka, kocka, kockica ...
20. 11. 2014
»Kanal je bil speljan naravnost, kot bi ustrelil, in je bil gladek kot steklo. Geometrija je držala na vajetih s trstičjem obrasle bregove in pogled si ni imel na čem odpočiti. Drsal je sem in tja, ko je iskal kaj štrlečega, kaj nepravilnega, ampak povsod je najdeval samo enoličnost zelenih črt in ploskev, nad katero je bila poveznjena steklasta brezmejnost neba.«Andrzej Stasiuk: Na poti v Babadag
Arhitektura je v življenju neizbežna, kot glasba, ki se pojavi v našem slušnem polju ali kakšen vsiljiv vonj. Sliki, kipu, če le nista megalomanskih dimenzij, literaturi, gledališču in še čemu se z lahkoto ali velikokrat nevede izognemo. A skoraj vsi nekje stanujemo, pa naj bo to šotor, garsonjera v predmestju, podstrešje v trinadstropni hiši na podeželju, loft v središču Ljubljane ali vila pod Rožnikom. Zato ima o njej skoraj vsak človek bolj ali manj kompleksno in konsistentno mnenje. In kot je navada tudi na vseh ostalih področjih, se mnenja dejavno vpletenih producentov in zgolj opazovalcev, se pravi stroke in laikov, praviloma močno razlikujejo. To lepo ponazarja bivanjski slog povprečnega Slovenca na eni in vrhunskih arhitektov ter ljubiteljev najnovejših trendov na drugi strani. Kot noč in dan. Na eni strani »rokokojska« nasičenost z detajli, ki odražajo našo prirojeno strast do krašenja, z resničnimi ali kvaziljudskimi primeri umetne obrti na čelu – »umetelno« izrezljane balkonske ograje, živahno obarvane obrobe odprtin na fasadah, ki jih dopolnjujejo bujni šopi cvetja na okenskih policah, načičkani vrtički s palčki itn. –, na drugi pa najpogosteje meditativne praznine, v katerih si človeka pogosto le težko predstavljamo. In ga, kot me je na to opozoril prijatelj Miro, arhitekt, denimo v reprezentativnih predstavitvah v revijah res v glavnem ni, saj bi bil moteč v pogosto povsem sterilnem ozračju.
V Sloveniji pomembnejši arhitekturni projekti občasno sprožijo živahne razprave. Stroka redko poenoti stališča, laična javnost pa seveda ne pride niti do besede. Nedavno je bil v središču pozornosti javnosti spomenik spravi, ki je dvigoval temperaturo predvsem s svojim dvoumnim simbolnim zastavkom, nekoliko manjšo pozornost je vzbudil projekt nove pešpoti čez Ljubljanico v centru mesta. Opozoril bi na problem, ki se pojavlja skozi celotno zgodovino arhitekture zadnjega stoletja in se dotika njenih temeljev: stroka si, razen redkih izjem, takšna razmišljanja razlaga kot simptom nerazumevanja bistva arhitekture, intuitivno pa se ga zaveda laična javnost.
Kamorkoli se ozremo, predvsem v mestih zahodne poloble, nove zgradbe skoraj brez izjeme gradijo v minimalističnem duhu. Seveda ni mogoče trditi, da je takšna vsa sodobna arhitektura, a gotovo velja, da je takšen vsaj njen najbolj reprezentativen, prevladujoč del. Ko beremo tekste v revijah, ki se ukvarjajo s sodobno arhitekturo (podobni pa so tudi teksti v večini drugih publikacij), prevladujejo teze o superiornosti enostavnih form, tako rekoč arhitekturnih protokolarnih stavkov, navdušenje nad praznimi stenami in ravnimi, brezhibnimi linijami, paničen strah pred dekorativnimi elementi itn. Prazna stena in ravne linije so res popolne, čiste in detajlov očiščene oblike se spogledujejo z absolutom. A kot je lepo pokazal Meyer Schapiro, je tak pogled problematičen. V velikih romanih, daljših pesnitvah ali kompleksnejših likovnih stvaritvah zlahka najdemo nekoherentna mesta. Tudi v navidezno popolnih stvaritvah bi lahko še kaj dodali ali odvzeli, pa bi celotnega vtisa ne pokvarili. Velike umetnine so brez izjeme nepopolne, kot življenje samo. Zato bi nas pretirana popolnost morala motiti. Obsedenost s tektoniko preprostih kompozicijskih »enačb« se mi zdi nerazumljiva. Malo teže na levo, nekaj dinamike v desno, ena vertikala, ki zadevo umiri, pa smo že »tam«? Ali to res zadostuje? Kje se naj ustavi naš pogled, kje se lahko osredotoči naša pozornost, kje se lahko »nahranimo«? Stasiukov zapis je zato na mestu.
Nabokov je zapisal, da velike umetnine nikoli niso enostavne, tako kot so enostavni denimo časopisni članki ali, dodajmo, izjave politikov. Vtis enostavnosti nas prežame zato, kot pravi Kiš, ker je umetnina skladno in premišljeno zgrajena. Kot bi na neki skrivnosten, spontan, organski način zrasla iz semena prvega impulza in bi za svojo rast ne potrebovala intenzivne koncentracije dejavnega ustvarjalca. A v večini primerov je ta vtis zmoten. Videz enostavnosti (zgolj videz!) običajno zahteva zapletena usklajevanja številnih kompozicijskih elementov.
V čem je lepota kocke? Če kdo poje slavospeve kakšni betonski kocki, ga sicer deloma razumem. A argumenti za to so piškavi. Vzneseno slaviti belo, še neposlikano platno? Kandinsky je v znameniti izjavi zapisal, da je »prelepo prazno platno lepše od prenekatere slike«. Kaj pomeni ta izjava? Preprosto to, da je na svetu preveč slabih slik, kar izvira iz popolnega nerazumevanja temeljne narave slikarstva. To ne pomeni, kar si domišljajo zagovorniki čistih linij v arhitekturi, da mora platno, da ostane lepo, ohraniti svojo izvorno, neposlikano belino, ampak mora biti slikar pri procesu ustvarjanja predvsem previden, saj lahko hitro uniči začeto sliko. Kaj naj počnemo s knjigo, v kateri ni nič natisnjenega? Z »glasbo«, ki je ne slišimo, ker še ni napisana?
Ideologija minimalizma v arhitekturi se napaja iz dveh preprostih sintagem, ki sta soodvisni. Prva, razvpita in ponarodela je »manj je več« in jo je izrekel eden stebrov minimalizma Mies van der Rohe. Gotovo je smiselno in nujno iz takšne ali drugačne konfiguracije odstraniti odvečne, moteče elemente. A se moramo nekje ustaviti. Odstraniti vse je nesmiselno: če je manj več, je torej največ nič? Ali pa že v izhodišču izhajati iz abstrahirane, prazne kocke? Izjaviti, da je denimo lesena, rustikalna miza enostavnih oblik, ki jo je stesal kak anonimni srednjeveški mojster, minimalizem ali v njej videti vsaj njegovo napoved, je čisto zavajanje. Takšna oznaka je le interpretacija, ki je prilepljena na dober kos pohištva, katerega izdelovalec ni prav nič razmišljal o temeljnih minimalističnih postulatih, ampak o usklajeni, funkcionalni obliki. Nedavno sem na televiziji spremljal analizo nekega arhitekta, ki je zunanjo mestno vizuro Rovinja interpretiral kot ukrivljeno, gladko ploskev. Ne dvomim, da bi večina arhitektov, če bi imela priložnost, z veseljem izvedla kakšen tak projekt. A bi v primerjavi z originalom verjetno nastala dolgočasna, bleščeča fasada, o kateri bi Stasiuk zgolj ponovno zapisal že navedeno. Fascinantnost arhitekturnega sklopa mesta Rovinj je ravno v tistem, kar je v besedilu Ornament in zločin iz arhitekture izganjal Adolf Loos, avtor drugega, pravzaprav izvornega konceptualnega sidrišča minimalizma. V zapletenem odnosu med veliko, zakrivljeno obliko in množico detajlov, »nepravilno« razporeditvijo odprtin, nepravilnostmi in poškodbami ometa itn., je temeljna draž vsake arhitekture. Robert Hughes je zapisal, da nobena zgradba ne postane arhitektura, dokler se svetloba ne navadi polzeti po njej, dokler na njej ne zapustijo svojih sledov čas, veter, dež, saje, golobji iztrebki in tisočeri znaki rabe, ki se počasi vtisnejo vanjo. Dokler ni razvidno, da je zgrajena iz snovi sveta in da ni nekakšna brezhibna, skoraj abstraktna entiteta. Nekako si je ne upamo »prijeti« v roke, ker se nam zdi, da je bila ravno odvita iz embalaže.
Zato je velika težava sodobne arhitekture napačna izbira materialov za izvedbo zaključnih slojev gradnje. Pogosto so arhitekti v tem površni ali pa jih premamijo odkritja industrije. Novi materiali imajo mogoče res neverjetne lastnosti, so lahko vodoodbojni, se jih ne prime umazanija, lahko so bolj trajni kot tradicionalni, a imajo eno skupno težavo, ki jo razkrije že površen pogled: neprimerno se »starajo«. Kamen, les, klasičen omet, naravna apnena emulzija: vsi z leti, v primeru, da je izvedba kvalitetna, le še pridobijo. Celo povsem uničene fasade starih hiš ohranijo šarm, s katerim se lahko nahrani naš pogled, naša senzibilnost, naša duhovna substanca. Kaj pa se zgodi z bleščečo stekleno fasado, z brezhibnimi fasadami iz novih, umetnih materialov, s sintetičnimi premazi, z betonskim zaključnim slojem? Izgubijo svoj lesk, zbledijo, se izrabijo, skozi betonske razpoke pogleda zarjavela armatura: zato jih moramo zamenjati, obnoviti, znova prepleskati – in te postopke vedno znova ponavljati.
Tudi futuristi so si prizadevali, kot so zapisali v Manifestu futuristične arhitekture, za »hišo iz betona, stekla in železa, brez vsakršnih slik in kipov, bogato samo v prirodni lepoti svojih linij in reliefov, sicer pa izjemno grdo v svoji mehanični preprostosti«. Gotovo so takšne geste v umetnosti potrebne: famozna postindustrijska futuristična kulinarična specialiteta, ki so jo kratek čas stregli v svoji restavraciji v Torinu in se je imenovala piščanecfiat – skuhan piščanec, nadevan z jeklenimi krogličnimi ležaji, zašit in pečen, dokler se meso dodobra ne prepoji z okusom kroglic iz plemenitega jekla –, je bila gotovo duhovita iznajdba, ki je vzburkala duha. A močno dvomim, da je bila okusna in predvsem užitna.
Če se soočimo s kakšnim grandioznim sodobnim arhitekturnim projektom, ki jih danes ne manjka, je situacija kontradiktorna: naj bosta kak nebotičnik ali razvpiti muzej še tako atraktivna, ju lahko občudujemo le z varne razdalje. Če se jim približamo, nas začnejo takšni objekti ogrožati. Zato se zdi, da so ti simboli sodobne civilizacije zgolj groteskno povečani oblikovalski predmeti. Če so v intimni dimenziji dosežki tudi nekaterih naših vrhunskih oblikovalcev izjemni in nas kar vabijo k telesnemu dotiku, da si jih prisvojimo, pa nas podobni objekti v svoji prenapihnjeni »makro« različici v glavnem odbijajo. Svež primer, dobesedna ilustracija, je napihljiva (!) koncertna dvorana Ark Nova, katere avtor je kipar Anish Kapoor: za njen ogled moramo več kot očitno najeti kar helikopter in se umakniti v višino. To je verjetno ključni razlog, da pred najbolj bleščečimi simboli sodobne arhitekture praviloma ni ljudi, ki bi posedali v njihovih zavetjih in srebali kavico. Obiščimo stara mestna jedra, in zgodba bo popolnoma drugačna. Ugovor, da ljudje pač ne razumejo sodobne arhitekture in se raje gibljejo po prostorih, ki vzbujajo nostalgičnost, ne zdrži. Ključna je odprtost do temeljne senzibilnosti telesa.
Matisse je zelo jasno odsvetoval uporabo mreže za kopiranje majhnih risb na velike formate. Na velikem formatu so nujne korekcije: oblike moramo podoživeti in jih izvesti znova. Sodobna arhitektura je kljub nedvomnemu dolgu do slikarstva – minimalizem se je najprej realiziral v slikarstvu – na to očitno pozabila. Nekaj, kar fascinira na računalniškemu ekranu, ne bo nujno fasciniralo v deset- ali celo večstokratni povečavi. Pravzaprav je to skoraj nemogoče. O tem je pisal tudi Gaugin: kilogram zelene barve je bolj zelen kot pol kilograma. Kvadratni decimeter živo rumene barve na računalniškem ekranu je lahko simpatičen, v svoji povečani različici na realiziranem objektu pa morilski, ornitološka katastrofa ...
Pred nekaj meseci sem spremljal dokumentarec o obnovi atenskega Partenona. Še iz študijskih časov so mi ostala v spominu dejstva o spretnosti in senzibilnosti antičnih stavbarjev. Ena najbolj razvpitih korekcij, ki so jih izvedli, je bila ukrivljenost temeljne ploskve oz. stilobata, na katerem sloni svetišče. Na celotni širini, torej na tridesetih metrih, odstopa od ravne linije za šest centimetrov navzgor. Tudi stebri so na sredini rahlo napeti in vsi nagnjeni proti sredini. Podrobna analiza je pokazala, da skoraj ni gradnika, ki ne bi malenkost odstopal od »pravilnega« – ravnega ali pravokotnega – ideala. Ob tem se nam poraja ključno vprašanje: čemu so si dajali opravka s tako »zanemarljivimi« popravki? Ali so vse te korekcije – nagibe in ukrivljenja – izvajali zaradi nekakšnih verskih, ideoloških kapric? Ne, korekcije so naredili zato, da so očesu, ki ga popolnoma ravne linije begajo in jih tudi samodejno ukrivlja, pričarali »pravilne«, »ravne« linije! Da bi jih naše oko in telo občutila kot harmonično usklajene, da bi se pred temi monumentalnimi zgradbami počutili doma. Torej je občudovanje večstometrskih ravnih linij ali brezhibnih, z lasersko natančnostjo izvedenih krivulj na nebotičnikih ali megaletališčih popolnoma napačno in zgolj dokaz nesenzibilne megalomanije.
Loos je v duhu evolucijske teorije zagovarjal evolucijsko čiščenje oblik. A v naravi takšni procesi – »minimalizem« – prevladujejo zgolj na eni strani enačbe. Na drugi strani se bohoti bogastvo oblik in barv, »rokoko«; zdi se, da v naravi vse tekmuje v tem, kako ustvariti večje, atraktivnejše, kompleksnejše okrasje. Obe nasprotji sta v dinamičnem ravnovesju, ki nikoli ne zamrzne v prid ene ali druge skrajnosti. Tetoviranje teles in »ekscesno« okrasje hiš v eksotičnih kulturah tako ni – kot je trdil Loos, z njim pa se strinja skoraj vsak arhitekt – izraz degeneracije, kulturne nerazvitosti ali celo kriminalne zavesti, ampak gre za odprto senzibilnost, ki je v sozvočju z univerzumom. Ne le z neko skrajno banalno ideologijo, ki trenutno prevladuje v zavesti povprečnega sodobnega arhitekta.
Rem Kolhaas, selektor letošnjega arhitekturnega bienala v Benetkah, je izpostavil tezo, da nacionalnih arhitektur ni več – obstajal naj bi le še en, internacionalni slog. Torej smo v resnici priča zmagi mednarodnega sloga, h kateremu so stremeli veliki profeti modernizma? In če je to res, je to zmaga? Nas bo torej v prihodnosti obkrožala brezdušna, uniformna arhitektura ne glede na to, kam bomo odpotovali, kamor koli se bomo ozrli? Seveda ne: življenja ali umetnosti se ne da ukalupiti, poenotiti, ne glede na morebitne želje določenih protagonistov. In če bodo v centrih korporativnega kapitala rasle bleščeče minimalistične palače, se bo dobra arhitektura pojavila na obrobju.
Kot v Tatijevih filmih, v katerih ušesa parajoči zvoki kuhinjskih aparatov, škripanje čevljev, sopihanje futurističnih foteljev ali nepredvidljivo, »nepravilno«, z »detajli« nasičeno vedenje protagonistov razbijajo sterilno atmosfero minimalistične mizanscene in jo tako z ironijo in odkritim norčevanjem napadajo v njeni srčiki, se bodo tudi v bleščečih »kockah« in popolnih prazninah sodobne arhitekture naselile simbolne in dejanske razpoke.
Iz terorja detajlov fin de siècla smo skozi 20. stoletje postopno prešli v teror čistih linij in kvazimeditativnih praznih sten, na katerih se le redko pojavi kakšna slika ali »dekoracija«. Če je to presežek, je večina sodobne arhitekture gotovo zašla v slepo ulico. Zveneča imena in razvpiti dosežki gor ali dol.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
