O storilnostno naravnani samopodobi
Motor z notranjim zgorevanjem
31. 10. 2015
Tako kot v zadnji, moram tudi v tokratni kolumni najprej poravnati dolg avtorju, ki mi je zanjo sploh dal navdih. Aljoša Harlamov je v svojem zapisu »Delati, delati, umreti«, objavljenem na spletnem portalu Airbeletrina, zgrabil problematiko, o kateri se bistveno premalo piše, je pa, to lahko z gotovostjo trdimo, ena najbolj perečih sodobnega časa, tj. izgorelost. Harlamov skozi osebno izkušnjo oriše, kako nas izgorelost vedno pripelje do zidu, v katerega trčimo in je kot nekakšna zasilna zavora na naši poti. Takrat na lastni koži izkusimo tretji Newtonov zakon: zid, v katerega se zaletimo, nas namreč udari s takšno silo, kot vanj priletimo.
»Premo sorazmerno z uspešnostjo se spreminja tudi naša samopodoba. Bolj neuspešni kot smo, bolj grozljive, tesnobne in agresivne vzgibe privzema ta naš notranji, storilnostni glas. Ne gre samo za to, da smo nenehno uspešni; uspešni moramo biti vedno bolj. «
Okrevanje po takšnem trku je dolgotrajno in naporno, namesto kosti se nam zlomijo vedenjski vzorci, namesto pretresa možganov pride do duševnega pretresa. Navzven tako morda še naprej delujemo kot pred trkom, še vedno lahko premikamo roke in noge, v sebi pa imamo razdejanje, ki ga je treba sanirati. Smo pred nemogočo nalogo, da se kot baron Munchausen za svoje lase potegnemo iz godlje, ki smo si jo sami skuhali. Ker pa je navada železna srajca, se, čeprav vemo, da nam določeni vzorci delovanja škodijo, ne moremo upreti temu, da bi jih vseeno preizkušali še naprej. To početje je podobno temu, da bi še naprej poskušali teči, čeprav smo si pravkar zlomili nogo. Resnična težava pa je seveda v tem, da ne znamo ničesar drugega kot teči, in za človeka, ki že celo življenje teče, je resnični izziv, da se nauči hoditi.
Nihče nas namreč ne nauči hoditi, hoja pač ni stvar šolskega kurikuluma. Pri svojih tridesetih, štiridesetih ali še pozneje v življenju spoznati in si priznati, da v resnici ne znamo živeti, da smo vse življenje živeli za nekoga drugega, ki nam je tuj, celo sovražen, je travmatično. Misel na znano, že neštetokrat izkušeno bolečino nam je zato vseeno bolj pomirjujoča, varna in domača kot pa misel, da bi to bolečino izruvali s koreninami vred.
Korenina, ki nas drži na mestu, pa so medčloveški odnosi, družinski, partnerski, družbeni in drugi, vsi vplivajo na nas in nas ukoreninijo na neko strukturno mesto znotraj družbenega univerzuma. Ker to mesto po definiciji izberejo namesto nas, je to, ali nam naše življenje ustreza in ali smo s svojim delom, partnerjem, družino in širšo družbo zadovoljni ali ne, na koncu dneva stvar loterije. Na njej lahko zadenemo glavni dobitek in se rodimo v družino razumevajočih, vendar ne permisivnih, avtoritativnih, vendar ne avtoritarnih staršev. Lahko pa, in tako običajno tudi je, ne zadenemo. Lahko se rodimo v sirskem Alepu in utonemo ob poskusu prečkanja Sredozemskega morja. Lahko se rodimo v Nigru, kjer je umrljivost dojenčkov več kot 10-odstotna in je dosežek že v tem, da nam sploh uspe preživeti ob rojstvu. Vendar so tovrstne tegobe rojenim pri nas vendarle prihranjene. Kar pa ne pomeni, da so naši odraščajoči mladini eksistenčne tegobe prihranjene. Teh je kvečjemu vedno več; spomnimo, pred meseci je bila v tisku objavljena notica, da danes vedno večji delež študirajočih mladih s študentskim delom pomaga staršem pri plačevanju položnic. Je študent v resnici ekonomski migrant, ki gre s trebuhom za kruhom? Argumentov temu v prid gotovo ne manjka.
Ampak posvetimo se temu, kakšen kruh, če sploh kakšen, čaka našo mladino. Mizeren, če bi ga poskušali opisati z eno besedo. Slovenci, ki se radi primerjamo s tujino in se oziramo po tem, kje smo najboljši, bi se morali večkrat zamisliti predvsem nad tem, kje smo najslabši. Med članicami Evropske unije smo namreč na prvem mestu po deležu mladine, ki si kruh služi s prekarnimi zaposlitvami, torej zaposlitvami za (vedno znova) določen čas, ki človeka držijo v nenehnem eksistenčnem strahu pred izgubo dohodka. Marxova armada brezposelne delovne sile tu dobi še kako resnično podobo. Za delo ne tekmujemo samo s sodelavci, ampak tudi z vsemi brezposelnimi, ki nenehno »pretijo«, da so za manj pripravljeni narediti več. Tovrstni, predvsem delovni odnosi so nujni del enačbe, ki človeka pripelje do izgorelosti. Vendar ne edini; še pomembnejši je posameznikov odnos do samega sebe.
Do resnično burne reakcije tako privede šele zmes negotovih, stresnih, do individuuma v resnici zelo agresivnih družbenih okoliščin in podobno stresnega in agresivnega odnosa, ki ga ima tak posameznik do sebe. Ko se ti dve okoliščini spojita, se začne proces izgorevanja, in še tako debelo deblo slej ko prej podleže ognju in se zruši. Fenomen, s katerim imamo opravka, je v strokovni literaturi znan kot »storilnostno naravnana podoba« in je, če bi ga poskušali zajeti v formuli, samodojemanje, ki temelji na prepričanju, da smo vredni le toliko, kot smo produktivni. Korenina tega problema je praviloma v primarnem okolju posameznika, običajno družini, ki otroka nagrajuje skoraj izključno glede na njegovo storilnost. V takšnega otroka je tako že od malih nog vprogramirana ideja, da si zasluži le toliko hvale, razumevanja in ljubezni, kolikor priden, storilen in zagnan je. To pripelje do vsaj dveh daljnosežnih posledic in asimetrije v posameznikovem osebnostnem razvoju.
Po eni strani takšen človek dobi popačeno predstavo, da je življenje skakanje od enega uspeha k drugemu, ko pa je veliko bolj vijugasto, polno stranpoti, zastojev.
In s tem seveda ni nič narobe, to je življenje v vsej svoji pestrosti in polnosti. Težava nastane, kadar tega osnovnega dejstva nismo pripravljeni (ali sposobni) spreje(ma)ti, ko vsak zastoj, padec in poraz dojamemo kot manjšo ali pa kar veliko katastrofo. Starševski glas, ki je nežen in ljubeč samo, kadar smo produktivni in uspešni, na tej točki postane že povsem integriran notranji glas in gon. Premo sorazmerno z uspešnostjo se plastično spreminja tudi naša samopodoba. Bolj neuspešni kot smo, bolj grozljive, tesnobne in agresivne vzgibe privzema ta naš notranji, storilnostni glas. Ne gre samo za to, da smo nenehno uspešni, to ni dovolj; uspešni moramo biti vedno bolj! Gledano od strani tako že postaja vse bolj jasno, da je to dirka do lastnega dna, do zgoraj omenjenega zidu, ko se posameznik tako izčrpa, da enostavno ni več sposoben iti naprej. Telo potegne zasilno zavoro in nam da še poslednji ukor pred izključitvijo.
V tej fazi pa pride do izraza druga daljnosežna posledica takšne vzgoje in samopodobe. Če posameznik življenje dojema kot linearno zgodbo o uspehu, ko vsaka naslednja časovna enota prinaša nov olimpijski »višje, hitreje, močneje«, potem enostavno ne bo opremljen s tem, da bi se učinkovito soočil s padcem. Namesto japonskega pregovora, ki pravi, da človek v življenju sedemkrat pade in se devetkrat pobere, bo za takšnega človeka padec tako travmatičen, da se bo izredno težko pobral.
Rešitev iz godlje storilnostno pogojene vzgoje pa nikakor ni v tem, da bi bili starši permisivni in v vsaki napaki, zmoti in neuspehu otroka iskali zametke nečesa genialnega, čemur je samo treba pustiti, da se razraste. Ne, rešitev je v tem, da se posameznika opremi z orodji za učinkovito soočanje z neuspehi, ki jih v življenju vsakogar mrgoli. V tem, da se sprejemanja ne pogojuje (izključno) s pridnostjo, ampak tudi in predvsem s privzgajanjem zrelosti za soočanje z vsakršnimi življenjskimi situacijami. Storilnostna naravnanost je v resnici težka patologija, bolezensko stanje, ki ga je toliko težje prepoznati, saj ga družba nenehno nagrajuje in postavlja na piedestal.
V tem pogledu je posameznik kot leča, ki vsrkava svetlobne signale širše družbe, skozi svoje delovanje pa jih še krepi in žarči naprej. Storilnostno naravnana samopodoba ni na koncu dneva nič drugega kot protestantska etika, ki s svojim imperativom nenehne produktivnosti človeka biča do onemoglosti. Tako kot kapitalizem deluje po principu, da proizvaja dobiček zaradi dobička samega, tako se storilnostno naravnani posameznik vanj idealno umešča s svojim principom, da dela zaradi dela samega.
Spopad s sistemsko pogojevano in nagrajevano »proizvodnjo« storilnostno naravnane samopodobe je na koncu zato politično dejanje. Je upor proti temu, kar neoliberalni kapitalistični sistem postavlja kot sam ideal posameznika. Upor je v tem pogledu naša dolžnost, kajti kapitalizem je operacija, za katero nas vedno znova prepričujejo, da je in bo uspela, četudi pacient vedno znova umre.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
