Še o Črnih maskah
Foto: Tiberiu Marta
15. 06. 2012
Nadaljevanje polemike z dr. Borutom Smrekarjem bi rad izkoristil za nadaljnje prediranje v problem, ki se nama z dr. Smrekarjem očitno obema zdi ključen: estetska vrednost Kogojeve opere Črne maske. V najinih razmišljanjih je mogoče zaslediti vrsto skupnih točk, a tudi nesoglasje: medtem ko dr. Smrekar ugotavlja, da Črne maske niso ne »velik operni tekst« ne »velika skladba«, sam trmasto poudarjam, da so Maske največje slovensko operno delo. Nestrinjanja v estetskih sodbah niso nekaj nevsakdanjega, zanimiva pa postanejo šele, kadar so jasno pospremljena z razkritjem metodološkega aparata, na katerega se ocenjevalec opira pri svoji sodbi.
Dr. Smrekar je svoj okvir razmišljanja in z njim povezano vrednotenje še enkrat razkril zelo jasno, zato je prav, da mu sledim tudi sam. Smrekarjev metodološki okvir sem v svoji prejšnji repliki stisnil v citat o »zdravi pameti«. Smrekar tokrat priznava, da ta ni dovolj, hkrati pa nam tudi pove, da namenoma ostaja v »mejah ‘empiričnega’ oziroma ‘dokazljivega’«, kar je v vprašanjih umetnosti, sploh pa umetniške vrednosti sicer precej zahtevna naloga, a – strinjam se – nujna. Seveda sam nisem prepričan, če nam je ob podobnih problemih v resnici lahko v pomoč empirija, vsekakor pa je nujno ostati v objemu metodičnosti, logike in argumentacijsko vodenega diskurza.
O Smrekarjevem izhodišču, najbrž celo perspektivi ne more biti dvoma: v obeh njegovih tekstih se vrstijo podobne sintagme (Maske ne zadoščajo »uveljavljenim standardom korektnega opernega izdelka«, imajo »prevelike obrtne pomanjkljivosti«, negirajo »pravilo« ritma viškov in nižišč, Kogoj ni upošteval »zakonitosti orkestracije«, libreto je v nasprotju »z vsemi preizkušenimi zakonitostmi zvrsti«), ki v prvi plan jasno postavljajo vprašanja umetnostne veščine, torej techne.
Pomembnosti takih premislekov ne želim oporekati, vendar še enkrat ponavljam, da gre le za eno stran, za pól, ki še zdaleč ne more razkriti vseh »informacij«, potrebnih za estetsko sodbo. Seveda so vprašanja razmerja med obrtjo in navdihom, techne in poiesis, obliko in vsebino, idejo in realizacijo ter kar je še podobnih dvojic prastara in podobna prepiru o prvenstvu kure oz. jajca – torej večidel nesmiselna: navdahnjeno umetniško delo brez vsakršne obrtne logike bo najbrž neuspešno, podobno kot obrtno popolno izmojstreno delo brez prave vsebinske ideje. Ob glodanju takšnih problemov je gotovo poučno vprašanje, komu v skladateljski dvojici Musorgski in Rimski-Korsakov bomo dajali prednost – pri prvem gotovo lahko odkrivamo vrzeli v kompozicijskem znanju, drugi je na tej ravni briljanten, njegov navdih pa pogosto izčrpan. Katero verzijo Noči na golem brdu bomo izvedli, katera je boljša? Ali se ni Musorgski bolj jasno zapisal v operno zgodovino, čeprav med njegovimi ostalinami težje najdemo »velik tekst«?
***
Strinjam se, da Maske niso brez tehničnih težav (paradoks je najbrž, da sicer Kogojev glasbeni stavek odraža v teksturnem in deloma tudi strukturalnem pogledu precejšnjo kompleksnost, ki je bila za tisti čas za slovensko glasbo nekaj povsem nedoumljivega in predvsem nerazumljivega): največji problem predstavlja odločitev za uglasbitev istoimenske dramske predloge Leonida Andrejeva v celoti. Glavni problem ni v tem, da bi bila drama Andrejeva nezanimiva, predolga, dramaturško nesmiselna, nedramatična (najbrž se bliža zvrsti t. i. bralne drame), temveč v tem, da bi ob prehodu v operno snov potrebovala kakšen adaptivni poseg, povezan predvsem s krajšanjem. Tega Kogoj ni opravil, v čemer se kaže njegova neizkušenost, najbrž tudi prevelika vročičnost – zanimivo, da se je naslednjega opernega dela, spet literarne opere, lotil prav na točki krajšanja in črtanja teksta, kar pomeni, da se je osrednje težave najbrž zavedal.
Ostalih »obrtnih pomanjkljivosti« pa ne vidim tako jasno kot dr. Smrekar. Vprašanje orkestracije se mi zdi predvsem vprašanje gostote glasbenega stavka, ki v resnici lahko najeda posamične ideje. Ampak ali je to a priori estetsko slabo? Obstaja »zakon«, »pravilo«, ki nam daje moč empirično utemeljene sodbe? Ali ni v tem odžiranju idej, v tej neznosni gostoti, ki je na meji razberljivega (v kateri se utapljajo posamezne inštrumentalne linije, včasih tudi kakšna vokalna), mogoče razpoznati Lorenzove osebnosti, zmedenosti njegovih misli, shizofrenosti njegove duševnosti, neznosne teže identitetnih vprašanj? Povsem nemogoče se je odločiti, ali je (pre)velika gostota Kogojevega stavka posledica njegovega obrtnega neznanja, jasne želje po glasbeni uresničitvi idejnega jedra opere ali za koga morda tudi odsev Kogojeve zblaznele duševnosti (ta pogled je v recepciji Mask pogosto prevladoval). Podobno velja za vprašanje formalne zaokroženosti celote in dramaturgijo vzponov in padcev. Kogoj je najbrž res komponiral »vzporedno« s tekstom, kar pomeni, da je glasbo pisal v tesni zvezi s tekočim besedilom in le redko pomislil na glasbeno-imanentno logiko večje formalne celote. Toda to še nikakor ne pomeni, da glasbena podoba opere ne odraža jasnega dramaturškega loka: med začetno »uverturo«, plesom v maskah, sceno ob katafalku in končno »katarzo« so vendarle velike razlike v uglasbitvi, v izrazu, tonskem stavku, instrumentaciji, celo jasno razviden dramaturški lok, ki nas vodi od začetne mimobežnosti plesa do religiozne patetike ob smrti in ekstatičnosti končne apoteoze. Res pa je, da je človeku kar težko pri srcu, ko pomisli, kako bi bilo mogoče npr. s tehniko vodilnih motivov te scene še trdneje povezati med seboj. Toda, zakaj »treba«, zakaj s tehniko vodilnih motivov, ali obstaja zgolj dramaturgija vrhov in nižišč?
V Kogojevi operi sicer ni mogoče prezreti slogovnih odbleskov (Franz Schreker, Richard Strauss, Alexander Zemlinsky, Arnold Schönberg), ki jih je Kogoj spoznal na Dunaju, a vendar je ves čas samosvoj (torej zunaj »zakona«, »preverjenih meril« itn.) – Kogoj ne sprejema norme, ampak tvega. Namesto da bi šel po bližnjici, se odloča za precej težko prehoden pragozd. In v takšnem naporu je spet mogoče ugledati refleksijo Lorenza in njegove »očiščujoče« poti k sebi, k Resnici. Seveda se ne bi rad zapletal v novo nerazrešljivo dihotomijo o tem, ali je vrednejše izbirati preverjeno učinkovite poti ali mestoma zgrešiti smer, a biti v tem vedno povsem samonikel, iskren. Toda prav ta razmislek me vodi do prepričanja, da ima med redkimi slovenskimi operami nekaj malo možnosti za predor na tuje odre predvsem Kogojevo delo: ima pomembne hibe, a se hkrati močno izmika povprečnosti, ki je seveda tudi v tujini ne primanjkuje.
***
Še o razmerju med celoto, deli in različnimi komponentami opernega dela, o katerem je dr. Smrekar v svojem odgovoru »zagrešil« zares občudovanja vreden odstavek, v katerega je vključil tudi misel o razkoraku med idejo in realizacijo. V tem odstavku poskuša z zares navdihujočo močjo razgrniti vso kompleksnost estetskega vrednotenja opernih del. Na tem mestu žal ni prostora za nadaljnje razpredanje, a čeprav je vsaki njegovi zapisani misli mogoče pritrditi, ji je mogoče tudi oporekati. Obstajajo »velika« dela z izjemno idejo in slabokrvno realizacijo ali pa celo brez nje (!), pri čemer »misliti« in ustvarjati takšna dela največkrat pomeni hoditi zunaj okvirov »preverjene«, institucionalizirane umetnosti – nekje v bližino teh premislekov prihaja moj stavek o stanju »slovenske operne kulture, ki se na vso moč brani bolj poglobljenih estetskih izjav, sodobnejšega glasbenega izraza ali gledaliških form«.
Ob koncu bi rad vrednost Kogojevih Črnih mask utemeljil kar na primeru, ki ga je v svojem tekstu ponudil dr. Smrekar, ko je zapisal, da »imamo v slovenski literaturi tudi bolj dognana operna dela« (simptomatična je beseda »dognana«). Maske bi primerjal s Kozinovim Ekvinokcijem, ki ga Smrekar postavlja »nad« Maske. Brez dvoma je Ekvinokcij bolj konsistentno delo, v svoji kvaliteti/nekvaliteti bolj izenačeno, zaokroženo in celovito, toda kljub temu bi iz svoje estetske in tudi muzikološke izkušnje pred Kozinovo vsekakor pomembno delo postavil Kogoja. V Kogojevi operi namreč obstajajo mesta, kjer besedilo, simbolna vsebina drame, izbrani glasbeni stavek, slogovna rešitev in navdahnjenost materiala dosežejo nenavadno močan in izrazno izstopajoč spoj (!), primerljiv z največjimi svetovnimi operami, medtem ko imam v Ekvinokciju pretežno občutek nekakšne nenavadne odtujenosti med besedilom, idejo drame, ki ima bogato socialno sporočilnost, in izbranim glasbenim slogom (tudi stavkom). Slogovno razdrt Kogojev glasbeni stavek, nekje na prehodu iz moderne v ekspresionizem, dopolnjen s kakim »eksperimentalnim« poizkusom, se nekako »naravno« prilega simbolnim meandrom teksta Andrejeva in iskanju identitete, jaza (razkol, fragment, iskanje so povezane metafore), medtem ko Kozinov »gladek«, neizstopajoč tradicionalni stavek ne razkriva tako jasno trpkosti socialnih in osebnostnih razmer/odnosov. Kogoj grebe globoko v srž svoje glasbe, tudi za ceno »nerodnosti«, Kozina ostaja v zavetju preverjenega, Kogoj izbira tekst, za kakršnega ni zgleda v operni zgodovini, libreto Ekvinokcija po predlogi Iva Vojnovića pa je nekakšen veristični odjek obrisov Wagnerjevega Večnega mornarja.
Prepričan sem, da so zdaj dokončno razkrite vse razlike in podobnosti moje estetske »metodologije« nasproti Smrekarjevi. Paradoksalno je, da se večinoma strinjava, vendar na podlagi podobnih zaključkov sprejemava precej diametralne estetske sodbe, kar je lahko za bralca pomembna izkušnja. S strokovnimi utemeljitvami dr. Smrekarja se strinjam, imam pa seveda povsem drugačno vrednotenjsko izhodišče. Slednjega sicer Smrekar odpravlja v svoji repliki kot goreče privrženega, skoraj »religioznega«, kar je precej simpatično, saj sem navajen, da se me ponavadi etiketira kot pustega racionalista, ki mu je emocionalno bistvo glasbe tuje. Toda dr. Smrekar je tudi sam goreč pristaš svoje »vere« – svoje metodologije opazovanja in ocenjevanja.
O vrednostih najinih izhodišč bodo sodili drugi – seveda iz svojih vrednostnih in ideoloških pozicij. S tem je z moje strani ta zanimiva polemika zaključena.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
