O pripoznanju nasebne resničnosti prava
Simbolna vrednost primera Patria za pravno kulturo
03. 09. 2014
Tradicija pravnega pozitivizma od 19. stoletja dalje je želela pravo zapreti v hermetični znanstveni sistem. Po vzoru strogih znanosti, temelječih na metafiziki prezence, naj bi konceptualno konstrukcijo prava z vso jasnostjo ločila od kontingence njihove aplikacije. Iz tega je preprosto moralo slediti zanemarjanje funkcije pravosodja, ki ga ima za življenje prava. Najznamenitejši avtor, ki je razgrnil to enostranost, je bil Ronald Dworkin. Jasno je prikazal pomen razsojanja za sam pojem prava: razsojanje ni odtis originala (splošnega in abstraktnega pravnega pravila) na nepomembno empirijo (kontingentni dejanski stan). Nasprotno, le v kompleksni situaciji razsojanja v resnici izvemo, kaj pravo pravzaprav je. Nikjer ni »originala«, ki bi predhajal sodni praksi. Original nastane z vsako razsodbo na novo.
Pri opozarjanju, da pravo nikakor ni izoliran sistem, ki bi mirno počival na nebu abstrakcije, gre (sicer starejši avtor) Hegel še mnogo dlje. Pokaže, da pravo in država lahko obstajata le v zavesti ljudi. Na ta način ne izpostavlja (le) vloge pravosodja za življenje prava, pač pa vanj vključi tudi (običajne) ljudi. Pravo in država ne obstajata v natisnjenih zakonih in na hišnih številkah, kjer uradujejo državne institucije. Če kje, potem obstajata pravo le v mišljenju ljudi. Strašanska napaka bi bila, če bi pravni sistem opisovali mimo sodb povsem običajnega človeka – laika. Še večja napaka je, če pravo celo definiramo kot branik zoper te sodbe. To se žal dogaja pri nas v delu stroke, ki kazensko pravo razume predvsem kot brzdanje »maščevalnosti« ulice.
Objektivna in subjektivna legitimnost prava
Odnos med prepričanji laikov in življenjem prava je mnogo bolj zapleten. Četudi je sodba laika nepogrešljiva, lahko vseeno pride navzkriž s temeljnimi načeli pravnega sistema. O kompleksnosti te sopripadnosti je nedavno spregovorila prof. Nina Peršak na II. konferenci slovenskih pravnikov iz sveta in Slovenije (SSK, 12. in 13. junija 2014) skozi optiko ločevanja subjektivne in objektivne legitimnosti pravnega reda. Če je na eni strani cilj vsake demokratične skupnosti, da čim več ljudi (subjektivno) občuti legitimno (objektivno) delo institucij, pa se ti ravni vseeno ne smeta nikoli v celoti prekriti. Ta ireduktibilna diskrepanca je odraz tistega »nedemokratičnega« momenta demokracije, ki je posledica dinamike laičnih prepričanj, podvrženih nepredvidljivim oscilacijam. Pravni red je, nasprotno, vrednostno sidro skupnosti in neizogibno je, da se občasno zoperstavi (trenutni) »volji ljudstva«.
Napetost med (subjektivnimi) prepričanji in (objektivnim) pravom spremlja prav vsako skupnost. Ni napaka, pač pa prej znamenje, da pravo neomajno sledi vrednostni severnici. Zadrega je, če se ta napetost stopnjuje v uničujoč razkol. Vse kaže, da se bo nekaj takega zgodilo – oz. se že dogaja – pri nas. Na že tako slabo zaupanje v pravosodje, ki ga vedno znova potrjujejo javnomnenjske raziskave, se bo odložilo neznansko breme. Sodba v primeru Patria – ki jo z zadnjim pravnim sredstvom na nacionalni ravni lahko zaključi le še vrhovno in ustavno sodišče – je simbolnega pomena. Hkrati pa je ujeta v nerešljivo aporijo. Na eni strani je interes javnosti ogromen. Za mnoge na tej sodbi zdaj stoji ali pade »dokaz«, da sodstvo deluje tako, kot bi moralo. Na drugi strani pa je za Slovenijo značilna srdita bipolarnost političnega prostora, tako da bo sodba za razočarane neizogibno dokaz za »političnost« pravosodja. Zdi se, da smo v lose-lose situaciji.
To je breme, ki je ta trenutek položeno tako na vrhovno sodišče kot tudi na demokratično skupnost kot tako. Na vse nas. Zato je izjemnega pomena, da se izjemnosti te situacije zavedamo. Zrela demokratična skupnost se od nezrele ne ločuje po tem, da se s takimi primeri ne sooča, temveč po načinu, kako se nanje odzove. Tu nam lahko pomaga branje ključnih filozofov, ki so sooblikovali našo (pravno) kulturo. Pogledali bomo, kako obravnavajo diskrepanco med javnim mnenjem in pravno pravilnostjo – oz. med subjektivno in objektivno legitimnostjo – Jeremy Bentham, Immanuel Kant in Georg W. F. Hegel.
»Demokratizacija« prava
Da gresta lahko resnica prava ter javno mnenje vsaksebi ni nič novega. Vprašanje je, ali naj se življenje prava za to diskrepanco meni. Na to vprašanje sta možna dva ekstremna odgovora. Prvega, negativnega, poda celotna tradicija naravnega prava. Na najbolj dovršen način pa ga formulira nemška klasična filozofija: pravo ima nasebno resničnost in prepričanje javnosti mora biti absolutno ločeno od nje. Odgovor na drugi skrajnosti je redkejši in za našo problematiko bolj zanimiv, saj opisuje situacijo, v kateri se nahaja sodišče v primeru Patria: enormni pomen – politični, družbeni, spravni itn. –, ki ga bo imela razsodba, neizogibno vsiljuje vprašanje o njenih posledicah. Vprašanje, kaj bo sodba povzročila.
»Pravni red je vrednostno sidro skupnosti in neizogibno je, da se občasno zoperstavi (trenutni) »volji ljudstva«.«
Točno to – učinke – postavi v središče svojega koncepta prava J. Bentham, angleški razsvetljenski filozof. Na prvi pogled gre za všečen koncept prava, ki prelamlja s kakršnokoli podvrženostjo človeka avtoritetam: religiji, zgodovini, tradiciji itn. Negovo delo An Introduction to the Principles of Morals and Legislation (1960) se začne z znamenitim stavkom: »Narava je človeštvo podvrgla vodenju dveh suverenih gospodarjev, bolečini in ugodju.« Edina etična naloga upravljavca sobivanja je večati ugodje in zmanjševati bolečino. Kratko: dosegati pozitivno bilanco sreče v skupnosti.
Težko je spregledati optimistični, razsvetljenski naboj tega koncepta. Ne le, da odkloni služenje človeka »iracionalnim« avtoritetam (pravičnosti-zaradi-pravičnosti, principov-zaradi-principov), vsi smo v svoji težnji po sreči enakopravni: če odredba oblasti nekoga prizadene, se njegova deprivacija vključi v enačbo celokupne skupnosti. In taka odredba bo upravičena le, če prinese izboljšanje celotne bilance. Glavni instrument za vodenje te bilance je pravo. Njegova naloga ni nič drugega kot dvig – danes bi rekli – blagostanja skupnosti v najširšem smislu.
S tem so vrata za vstop prepričanj vsakdanjega človeka v pravo odprta na stežaj. Objektivne legitimnosti v pravem pomenu besede tako pravo nima. Njegova naloga ni, da ljudem vsiljuje nasebni prav-in-narobe, pač pa, da v čim večji meri spoštuje njihova mnenja, sodbe, težnje itn. Na prvi pogled je to »demokratični« koncept par exellece, saj življenje ljudi povabi v svoje osrčje in ga ne poskuša od zunaj preoblikovati. Toda pristop obeta nerešljive težave, ki vodijo v razpust temeljnih pravnih institutov.
»Demokratično« izničenje prava
Prvi med njimi je pojem krivde. Iz zastavka Benthamove utilitarne etike izhaja, da storilca zločina ni dopustno kaznovati, če bi tako kaznovanje povzročilo deficit v družbeni enačbi sreče. To Bentham eksplicitno zapiše in našteje niz arhetipskih primerov. Če gre denimo za pomembnega znanstvenika ali če bi obsodba sprožala veliko ogorčenje, jo je treba opustiti. Poudarjamo, to ni le dopustno, denimo v izrednih razmerah. To je etična nujnost, ki izhaja iz utilitarnega koncepta etike. Iz »demokratičnega« pojma prava, ki pozna le subjektivno legitimnost pravnega reda.
Utilitarna enačba družbene sreče dopušča tudi zrcalno situacijo, ki jo Bentham prav tako eksplicitno omeni v delu On Penal Law: obsodbo nedolžnega. Če ulica hoče nekoga za rešetkami, če je v generalno-preventivni učinek treba nekaj storiti, če je čas, da se utrdi zaupanje v pravo itn., je žrtveno jagnje ne le upravičeno, je – ponovno – etično nujno. Poskus, da bi pravo »demokratično« sledilo prepričanjem ljudi se sprevrže v izničenje osnovnih pravnih institutov. Oziroma prava kot takega. Med kaznovati in nekaznovati zločinca (oz. navsezadnje: kogarkoli) ni vnaprej nobene razlike: vse je odvisno od učinkov, ki bi jih (ne)obsodba prinesla.
Bentham spregleda, da sama pojmovna struktura prava narekuje, da je pravo pojmovno nekaj drugega od volje posameznika. Vselej kadar ljudje (ne)odobravajo neko razsodbo, jo pri tem ves čas ločujejo od svoje volje. Velika večina ljudi – naj bodo še tako angažirani v svojem prepričanju – ne bi nikoli privolila v to, da bi (ne)obsodba, denimo v primeru Patria, postala neposredna preslikava njihove zasebne volje. Da bi nekoga, ki jim ni po volji, država samovoljno zaprla, ne glede na to, ali je kriv. Ali obratno, da bi njim omiljeni osebi preprosto omogočila odhod iz zapora, ne glede na njeno krivdo. Ljudje hočejo svojevrstno protislovje: razsodbo ločujejo od svoje volje – tj. ji pripisujejo nasebno pravilnost –, hkrati pa želijo, da bi bila z njo skladna.
To je pojmovna struktura svobode po Heglu: biti v drugem pri sebi. Svoboden je, kdor se zmore prepoznati v svetu. In zato je pravna kultura nekaj tako zapletenega in izmuzljivega. Gradi se počasi in je ni mogoče izsiliti. Njen nepogrešljivi temelj pa je zaupanje institucijam: »Ta državotvorno prepričanje (Gesinnung) je nasploh zaupanje (ki lahko preide v bolj ali manj izobražen uvid), zavest, da je moj substancialni in posebni interes ohranjen ter vsebovan v interesu in smotru drugega (tukaj: države), v njegovem odnosu do mene kot posamičnega; zaradi česar to drugo ni neposredno zame neko drugo in v tej zavesti sem svoboden.« Le tako je lahko sodba subjektivno in objektivno legitimna: nekaj drugega od moje volje, toda vseeno s strani slednje pripoznana.
Zaupanje kot temelj demokratične kulture
Mohamed in gora: mi moramo k pravu in ne pravo k nam. Sicer se zgodi katastrofa: pravo, s temeljnimi instituti na čelu, se sesuje. Nazaj k primeru Patria. Kakršnakoli že bo sodba, bo v obstoječi duhovni situaciji neizogibno imela posledice: za politični balans, za gospodarstvo, za potek tranzicije, za zaupanje v pravo itn. Toda videli smo, da obstaja še hujša nevarnost: da bi se sodišče menilo za to. Če bi javnost kakorkoli samo zaslutila, da je sodišče pri razsodbi sledilo pritiskom, ki so s primerom povezani, da je želelo prispevati k »umiritvi razmer« ali »zaključiti« z zgodbo, je to recept za katastrofo.
Edino, na čemer stoji in pade pravno-civilizacijsko dostojanstvo skupnosti, je pripoznanje nasebne resničnosti prava. To najlepše upovesta klasična avtorja, Kant in Hegel: pravo ima svojo notranjo – apriorno – resničnost, ki jo moramo ves čas jasno ločevati od mnenja ljudi. Kot ni definicija geometrijskega lika v ničemer odvisna od mnenj, tudi pravna resnica ne sme biti. Toda: s tem človek ni vržen iz življenja prava. Ravno v tem, ko nekdo pripozna nasebno veljavo prava, postane del igre. Medsebojni odnosi so kraljestvo paradoksov: v pravu se lahko prepoznam, kolikor ga spoštujem kot nekaj neodvisnega od mene. Le tako sem tudi sam spoštovan s strani prava. Čim nastane enačaj med mojo kaprico in pravom, se sesujeta v prah tako pravo kot svobodni človek.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 8. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
