V treh etapah v devetih krogih do dna
Slovenščina, slaba mati
01. 12. 2015
Ne vem, koliko učiteljic in učiteljev se je odzvalo na Povabilo k javni razpravi o Predlogu sprememb učnega načrta za predmet slovenščina v osnovni šoli (20. 6. 2015–20. 9. 2015) Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Prenovili naj bi učni načrt, ki je v veljavi od 17. 2. 2011 in ga je sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje na svoji 140 seji.
Zaradi povabila samega in glede na smernice, ki so navedene v povabilu, lahko sklepam, da uradniki in strokovnjaki na Zavodu z načrtom za slovenščino niso zadovoljni in da ga je treba prenoviti. Upravičeno lahko sklepam tudi (glede na sedanjo prakso sprejemanja in spreminjanja učnih načrtov pa seveda ne), da razpolagajo z rezultati temeljite analize funkcioniranja vseh elementov dosedanjega učnega načrta in da je zato prenova nujna. Kakorkoli, strokovno javnost in učitelje vabijo, da do zaključka javne razprave 20. septembra oddajo pripombe na predlagane spremembe učnega načrta v pripravljeno odlagališče.
Moj predlog je, da celoten veljavni učni načrt (poleg še nekaterih elementov osnovne šole) z veselim pogrebnim maršem pospremimo na trajno počivališče oziroma odlagališče.
Zdaj veljavni učni načrt za slovenščino je namreč konstrukt slabo razumljene pedagogike, didaktike in seveda tudi slovenščine same. Če bi učiteljice učile samo po tem načrtu (1631,5 ur v devetih letih), bi ne mogle motivirati učencev, imele bi še večje vzgojne težave, še večji strokovni neuspeh pri svojem delu, učenci pa ne da bi znali bistveno manj, govorno in pisno bi bili povsem invalidni – slovenščino bi po nekaj generacijah učencev lahko za večno zamenjali z angleščino (kar se že dogaja).
Na poti do samoukinitve slovenščine v šoli in v družbi po veljavnem učnem načrtu so na srečo (ali pa morebiti na nesrečo) samo še učitelji in učiteljice, ki še pomnijo in sledijo didaktiki in metodiki za slovenščino, ki so jo podedovali ali se je učili po nekem drugem sistemu, v nekem povsem drugem svetu slovenščine. Destrukcija pomena slovenščine se je začela pred uvedbo devetletne osnovne šole, no, verjetno ob osamosvojitvi.
Pregled skozi vseh devet krogov učnega pekla, ki jih absolvirajo učenci pri slovenščini, dá na koncu rezultat, ki se kaže tudi v posebnih utemeljitvah, ki jih te dni dobesedno spisujejo strokovni delavci za posamezne učence, ki bodo opravljali nacionalno preverjanje znanja iz slovenščine v devetem razredu in potrebujejo posebno pomoč pri reševanju nacionalnega preverjanja znanja.
»Učenka ima težave z branjem. Branje je zelo počasno in zatikajoče. Že pri kratkotrajnem branju se utrudi in naredi več napak ... Besede maliči ali pa si jih izmisli. Ne upošteva ločil. Zelo slabo razume pisna navodila, tudi razumevanje besedila je slabo. Pri pisnem preverjanju znanja ji omogočamo pomoč pri branju navodil in besedil, preverjanje razumevanja navodil, dodatna pojasnila in razlago navodil …«
Sočustvujem z učenko: takšne zamorjene in neumne kolobocije, kot je slovenščina, kjer je niso naučili niti brati, kaj šele pisati, ne zmore. In zato ne zmore niti matematike niti zemljepisa ali kateregakoli predmeta. V prvi triadi je niso naučili nič, ne v drugi. Vsaj brati in pisati ne.
»Nekoč jasen in učinkovit predmet, ki se je v šolah imenoval slovenščina, je imel zelo jasne cilje in smotre z jasno in učinkovito didaktiko. Očitno pa je znanost tako napredovala tudi na tem področju, da ji ne učitelji ne učenci ne morejo slediti.«
Iz učnega načrta razberemo, da učenci že v prvem razredu oblikujejo in razvijajo zavest o jeziku, narodu, državi, razvijajo zmožnosti pogovarjanja, razvijajo zmožnosti poslušanja enogovornih (!) neumetnostnih besedil, individualizirano, postopno in sistematično razvijajo zmožnosti branja in pisanja besedil ... Razvijajo metajezikovne zmožnosti.
Pri vsebini spoznajo vrste pogovorov: osebni pogovor družbeno enakovrednih, družbeno neenakovrednih sogovorcev, telefonski pogovor družbeno enakovrednih in družbeno neenakovrednih govorcev …
V operativnih ciljih za prvo obdobje piše pri minimalnih standardih, ki jih mora doseči:
- Poimenuje svoj prvi/materni jezik in njegov položaj v Republiki Sloveniji.
- Predstavi položaj slovenščine v RS in svoj odnos do tega jezika, če to ni njegov prvi/materni jezik.
- Določi okoliščine nastanka besedila (na primer sporočevalca, naslovnika).
- Določi sporočevalčev namen.
- K danim besedam doda pravilne besede iz istega tematskega polja, pravilne protipomenke, sopomenke, podpomenke in nadpomenke.
In tako naprej. V neskončnost.
Recimo: skladenjsko zmožnost dokaže tako, da v pomensko in oblikovno pravilnih povedih izrazi količino bitij/predmetov v svoji okolici ali na sliki, njihov položaj, premikanje ali stopnjo lastnosti …
Književnost je samo še priboljšek k tej res globokoumni pedagoški znanosti:
Učenec ima skladno s cilji iz tega učnega načrta razvito zmožnost (!) sprejemanja umetnostnih besedil in tvorjenja besedil o umetnostnih besedilih in ob njem (»strokovno« in (po)ustvarjalno pisanje in govorjenje). Svoje trditve oziroma ugotovitve o književnih besedilih skladno s cilji v tem učnem načrtu ponazori, utemelji in vrednoti …
Učenci v 3. razredu ločujejo pravljico in pripoved (besedilni svet je/ni oblikovan skladno z zakonitostmi stvarnega sveta) …
V naslednjem obdobju, če smo že pri pravljicah, pa celo pišejo ljudske pravljice, tipične slovenske pravljice, okvirne pravljice, pravljice po vzoru klasičnih avtorskih pravljic, živalske pravljice, pravljice, katerih junaki so čudežna bitja, in pravljice, v katerih oživijo predmeti, narobe pravljice, kombinacije dveh pravljic, predzgodbe, nadaljevanje pravljic, pravljice po vzoru kratke sodobne pravljice, fantastične pripovedi, spoznavajo značilnosti pravljic drugih narodov sveta in jih primerjajo z značilnostmi slovenskih ljudskih pravljic, ugotavljajo značilnosti fantastične pripovedi in jo primerjajo z realistično pripovedno prozo, prepoznavajo značilnosti kratke realistične proze, spoznavajo realistično daljšo pripovedno prozo (pustolovska pripoved, mladinska detektivka v leposlovni in trivialni različici) in povezujejo njene značilnosti …
V prvem obdobju učenci po predpisanem učnem načrtu razčlenjujejo in tvorijo neumetnostna besedila, sprejemajo, interpretirajo in poustvarjajo umetnostna besedila ter razvijajo zmožnost logičnega mišljenja (joj, joj, kaj nalagajo tej ubogi slovenščini), svojo poimenovalno, upovedovalno, pravorečno in pravopisno zmožnost. Za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje piše tudi, da je posebna pozornost namenjena poučevanju branja in pisanja. Cilj poučevanja ni le obvladovanje tekočega branja in pisanja, temveč raba pisnega jezika za sporazumevanje, razmišljanje, ustvarjanje, učenje in razvedrilo. Cilj je omogočiti vsem otrokom, da spoznajo in dosežejo višjo raven t. i. kritične pismenosti. Neuresničljivi cilji, ki zaradi prve triade takšni ostanejo vseh devet let šolanja. Pa tudi za naprej, za vedno.
»V učnem načrtu je izmišljena znanost namreč močnejša od ljudi, ki jo učijo in ki se je učijo. Zdaj so cilji visoki in plemeniti, nerazumljivi in smešni, slovenščina pa uboga in šibka.«
Kaj piše za drugo obdobje in kaj za sedmi, osmi in deveti razred, se človek po prebranem kar boji pogledati. No, brez bojazni: pisci, razmišljevalci in izmišljevalci tega psihedeličnega pedagoškega strokovnega besedila, ki nas sili na smeh in na jok hkrati, ne zmorejo kreirati nič posebno novega (bilo bi res zelo težko še kaj dodati). Vse je enako in isto (ničkolikokrat ponovljeno in precejeno), ker so očitno izčrpane vse strokovne zmožnosti in besedne inovacije avtorjev. Zaradi nabuhlosti in neumnosti ciljev in smotrov triletja, ki so strokovni in vsebinski, pedagoški in slavistični nič (0), ni mogoča nadgradnja, možno je samo ponavljanje. Enostavno: še več ničel. Neuresničljivi cilji ostanejo pač neuresničeni. Kopičenje ničel. Kako pa naj bi bilo drugače?
Znanosti – slavistika in pedagogika, didaktika in specialna didaktika za slovenščino – dokazujejo, da so se tako strokovno in znanstveno razvile, da za osnovno šolo pač niso sposobne zagotoviti in napisati uresničljivega učnega načrta. Nekoč jasen in učinkovit predmet, ki se je v šolah imenoval slovenščina, je imel zelo jasne cilje in smotre z jasno in učinkovito didaktiko. Očitno pa je znanost tako napredovala tudi na tem področju, da ji ne učitelji ne učenci ne morejo slediti. V učnem načrtu je izmišljena znanost namreč močnejša od ljudi, ki jo učijo in ki se je učijo. Zdaj so cilji (po tej znanstveni znanosti znanstvenikov) visoki in plemeniti, nerazumljivi in smešni, slovenščina pa uboga in šibka. Sedanji učni načrt zahteva njeno ukinitev. Prenovljen ali neprenovljen. O tem ni dvoma.
Verjetno je postopek učiteljev/učiteljic pri pisanju letne priprave in pri vsakdanji pripravi za uro zelo preprost: pogledajo malo v učbenik (če ga ne znajo že na pamet) in malo v delovne zvezke in gredo lepo po vrsti in nekaj pač nakracajo, da je zadeva strokovno kolikor toliko izvedljiva. Potem pa, za to, da bi otroci vsaj pisali in brali, dodajajo tisto, kar je nujno potrebno in česar v učnem načrtu ne piše.
Avtorji učnega načrta (in seveda strokovni recenzenti in strokovni svet) so z njim dosegli tisto, kar predpisujejo otrokom: pišejo fantastične in nesmiselne zgodbe v tipično slovenskih pravljicah. Preverite na: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_slovenscina
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
