Govoriti, da smo narod knjige, je pretenciozno
Smo res narod knjige?
29. 04. 2015
Da je knjiga naš temelj, pravimo. Pa je res tako? Na kakšen način, s čim to dokazujemo? Predvsem pa, kdo smo ta »mi«? Govorimo o narodu, ko uporabljamo prvo osebo množine? Smo torej narod knjige? Oče Trubar nam je dal ime in izumil naš jezik. Z jezikom smo zamejili naš svet, ki je večji od naše geografske razsežnosti. Če svoj dom lahko poimenujemo za domovino ali očetnjavo, se jezik imenuje le po materi. Saj ne gre za jezikoslovno znanost, ampak za narojenost v skupnost, občestvo, čigar skrinja zaveze je slovenski jezik.
A kaj ko je v Ljubljani pred Rotovžem, v času katoliškega besa, t. i. protireformacije oziroma rekatolizacije, zgorelo kar enajst vozov slovenskih knjig! Temelji, ki so jih postavili Trubar, Bohorič, Dalmatin, so se sesuli v pepel, ki je dolga, predloga desetletja zastrupljal ne le slovenski jezik, temveč tudi duha. Trubar in njegovi reformatorji so med letoma 1550 in 1600 napisali, prevedli in izdali okrog petdeset slovenskih knjig in s katekizmom, slovnico ter prevodom Biblije postavili temelje jeziku in s tem slovenski misli. V obdobju med 1600 in 1740 ni izšla nobena izvirna slovenska knjiga, menda samo štirje ponatisi intelektualno nadvse skromnih cerkvenih vsebin.
V času protireformacije, govori Jerman v Hlapcih, »so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«
Ogenj je ostal prikladno orodje nestrpnih in ozkosrčnih kranjskih janzenistov, sinov drhali, vse do knezoškofa Jegliča, ki je pokupil in v peči knezoškofovske palače skuril Cankarjevo Erotiko. In presvetli knezoškof ni bil barbar! Bil je oznanjevalec evangelija in Kristusovega nauka. Šele nato so prišli fašisti in nacisti, ki so se z velikim navdušenjem greli ob plamenih, ki so požirali knjige.
»Tisti, ki čez leto ne berejo, ker ne utegnejo, ker raje strmijo v televizijski zaslon, in načrtujejo, da bodo v času dopusta kaj prebrali, naj tega nikar ne počno, saj si bodo s tem pokvarili dopust.«
In tudi sarajevska Vijećnica, v katerem je bila Narodna biblioteka Bosne in Hercegovine, se je srbskim barbarom zazdela primeren objekt raketiranja. Dva milijona dragocenih knjig in dokumentov neprecenljive vrednosti je konec avgusta 1992 požrl ogenj na obrežju Miljacke. Vijećnica je obnovljena, a knjig se ni dalo obnoviti, ni se jih dalo iz na vse konce sveta raznesenega pepela na novo ustvariti, saj knjige ne vstajajo od mrtvih. Ta biblocid ni nič manjše grozodejstvo, kot je Srebrenica. Z njim se samo potrjuje Nietzschejeva misel, da je zgodovina človeka ena sama sramota. In sramota je tudi, da Slovenci (še) nismo zmogli zgraditi nove Narodne in univerzitetne knjižnice. Ob koncu druge vojne je Plečnikovo mojstrovino zadela zavezniška bomba, a k sreči je ni občutneje poškodovala. A kakšne bombe padajo že desetletja, da ne zmoremo zgraditi hrama knjige? Že leta 1984 je bil sprejeta nova lokacija in načrt arhitekta Marka Mušiča. Od tedaj so minila tri desetletja, na mestu kjer bi moral stati NUK II, imamo parkirišče, ki polni Jankovićev proračun.
Zato je govoriti, da smo narod knjige, nekoliko pretenciozno. Že res, da je zmagovita oblast takoj po drugi vojni ustanovila založbo Mladinska knjiga, da bi sistematično skrbela za izhajanje domačega in tujega leposlovja, a danes (že skoraj četrt stoletja smo v samostojni državi) se tej založbi odpovedujemo, pravzaprav iščemo zanjo »ustreznega« kupca, ker je založbo spravila na kant pogoltnost neoliberalnega tipa, ki jo je hotela kapitalsko oplemeniti, in to s pomočjo institucije, zgrajene na Petrovi skali! Kot da bi hoteli priklicati onega strašnega duha iz protireformacijske steklenice, da znova pomaga (vnukom svojih dedov) uničevati slovensko knjigo. Tisto knjigo, za katero država izkazuje t. i. javni interes in ga je zapisala celo v zakone. Da ne govorimo o vsakokratnem Nacionalnem programu za kulturo, kamor ministri in ministrice tako radi zapišejo visokoleteče naloge in vzvode, s katerimi se bodo te naloge uresničevale: od subvencioniranja kakovostne domače literature, humanistike, otroške in mladinske literature, pa vse do skrbi za spodbujanje kakovostnih prevodov. Država naj bi, v podobi svojih izvršnih organov, tako podpirala »zahtevnejšo knjižno produkcijo s področja leposlovja in humanistike, vzpostavljala okoliščine za nastanek, razvoj in dostopnost kvalitetne knjižne produkcije bralcem na celotnem območju Republike Slovenije«.
Ta država, ta bleda mačeha, ima seveda vrsto »instrumentov«, da »pomaga« knjigi. Najprej pa mora pomagati avtorjem, da bodo preživeli, saj brez njih ni knjige. Občutno, ne le za nekaj odstotkov, naj poveča sredstva za subvencije, za nakup knjižničnega gradiva; če ji že ni, ko je bil za to čas, uspelo v bruseljskem birokratskem blodnjaku izboriti, da bi knjiga v Sloveniji ne bila obdavčena, naj vsaj zniža davek na knjigo (na recimo 3,5 odstotka), da bi ne pobrala z davkom na knjigo več sredstev, kot jih da v obliki subvencije (!), kar je verjetno res eden od zadnjih reliktov socializma; subvencionirani naslovi naj ne bi bili neobdavčeni, s čimer bi se med »poslovnimi subjekti«, ki se v Sloveniji ukvarjajo z založništvom in jih je kar 500 (!) – podatek iz leta 2012 – sicer ustvarjala neenakost oz. bi se privilegiralo tiste, ki so že tako ali tako privilegirani, a ta predlog se zdi navkljub vsem pomislekom dovolj razumen, saj izhaja iz dejstva, da država obdavči subvencije, ki jih sama namenja knjigi. Torej obdavči samo sebe! Pri tem se mora država zavedati, da se denar, vložen v knjigo, povrne v pomnoženi obliki. To pa je pridobljeno znanje in védenje o stvarni in umišljeni (umetniški) resničnosti. Če želite imeti pametne otroke, je dejal Einstein, jim berite pravljice. In če želite, da bodo še pametnejši, je dodal, jim berite še več pravljic!
Statistika, po Marku Twainu tretja stopnja laži, nam ponuja vsakovrstne preglede; koliko ljudi je vpisanih v naše splošne knjižnice, kolikokrat ti vstopijo v knjižnice, koliko knjig si izposodijo, koliko zamudnine plačajo, katere knjige so najbolj izposojane, po drugi strani pa statistika evidentira tudi povprečno ceno knjige, ki je okrog 25 evrov, povprečno naklado knjige, natisnjene v Sloveniji, koliko knjig kupi povprečen Slovenec in, ne nazadnje, koliko knjige ta isti Slovenec prebere.
Tisti, ki čez leto ne berejo, ker ne utegnejo, ker raje strmijo v televizijski zaslon, in načrtujejo, da bodo v času dopusta kaj prebrali, naj tega nikar ne počno, saj si bodo s tem pokvarili dopust. Knjiga ni za na plažo, kajti tam se lahko sonči le plaža. Knjiga je, četudi se sliši še tako obrabljeno, prijateljica in ne ljubica. Tako kot ni Dostojevski za e-knjigo.
»Četudi bi na Slovenskem obstajalo nekaj takega, kot je trg, bi morali poznati njegovo »potrebo«, kaj si želi, da mu ponudimo. Sive odtenke ništrca?«
Ta, vsaj nekaterim še vedno nekoliko sumljiva elektronska knjiga: k sreči nam statistika sporoča, da zanimanje zanjo nekako stagnira, upada, da se ni čez noč vse preselilo na kindle, prav tako kot ni bilo konec gledališča, ko je nastopila doba filma, in ni bilo konec filma, ko je nastopila era televizije. A da je obdavčena z najvišjo davčno stopnjo, je znova ena od iracionalnih potez države, ki bi se že morala strezniti in začeti funkcionirati stvarno in učinkovito.
Zadnje čase se je veliko govorilo tudi o avtorskih pravicah. Pojavil se je, in se čudežno umaknil, predlog novele zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ker so »pristojni« menili, da je treba starega dopolniti. A kaj bi ga dopolnjevali, če pa se še stari ne izvaja. In smo, čeprav so naše avtorske pravice že v naslovu zakona, že dolgih sedem let prikrajšani za sredstva, ki izhajajo iz avtorskih pravic (iz naslova fotokopiranja naših del v šolah). Sedem dolgih let, v katerih smo bili okraden vsako leto za približno 1.000.000 evrov, že potekajo pogajanja med kolektivno organizacijo, ki zastopa avtorje (SAZOR), in osnovnimi ter srednjimi šolami, ki so sprva sploh zanikale, da bi bilo tega fotokopiranja veliko. A so morali, čeprav so predstavniki ministrstva za šolstvo zatrjevali, da izobraževalni procesi lahko potekajo brez fotokopiranja, končno le priznati, da je tega fotokopiranja zelo veliko. Le v koliko desettisočih kopijah je bila razmnožena kakšna pesem Toneta Pavčka?!
Avtorski honorarji so sramotni; Javna agencija za knjigo priznava za subvencionirano knjigo 365 evrov bruto za avtorsko polo (30.000 znakov), založnik, ki ne dobi subvencije, pa lahko oceni vrednost avtorske pole, kakor mu pač pokaže izračun, da bi izgube ne ustvaril že ob natisu knjige. In zato, ko govorimo kršenju avtorskih pravic, je treba jasno in glasno reči, da se pri nas že dolgo in zelo sistematično krši avtorske pravice, in sicer s tem, da je avtorsko delo popolnoma razveljavljeno. Ne le na področju literarnega ustvarjanja, ampak tudi na vseh drugih področjih kreativnosti, tudi v raziskovalnih in znanstvenih panogah. In zato, ne zaradi bank, je Slovenija v »krču« in brezperspektivnosti obrobne gubernije Evropske unije.
In avtorji? Smo res edini brez »greha«? Ker se vztrajno držimo Prešernovega nasveta Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo vstvaril, in to celo v času, ko živimo v kapitalizmu, kot nam je nedavno pojasnil finančni minister? In zahtevamo plačilo za delo, ki nam ga ni nihče naročil, za katerega nismo vnaprej sklenili (avtorske) pogodbe? Saj kdo pa je naročil npr. Borisu A. Novaku, da je dve desetletji pisal svoj epohalni ep Vrata nepovrata? Res nihče? Ni res, njegova ustvarjalna strast in slast sta ga silili, gnali, dan za dnem, noč za nočjo, da je pisal in pisal in tako v luč dneva dvigoval tisto resnico, ki se je zgodovina izogiba, če parafraziram Octavia Paza. Bi se avtorji vendarle morali prilagoditi »trgu«? Privoliti v tržne zakonitosti in pisati z računalom v roki? In četudi bi na Slovenskem obstajalo nekaj takega, kot je trg, bi morali poznati njegovo »potrebo«, kaj si želi, da mu ponudimo. Sive odtenke ništrca? Ali kvazizgodovinske povesti o nekakšnih (noriških?) kraljestvih? Ali pa so naše zasluge za razvoj in bogatenje slovenskega jezika tako velikanske in neminljive, da lahko na njih parazitiramo do konca in še dlje? Naša naloga je, da pišemo knjige, da množimo njihovo število, da bodo napolnile novo Slovensko narodno knjižnico (SNK) in postale del spomina človeštva.
Pogledi, let. 6, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
