Voljni pomagači ugrabiteljev (pravne) države
17. 10. 2011
V zameno za lastno korist takšne ali drugačne vrste dajemo pooblastila in odpustke za »ugrabljanje« pravne države in potem nemočno tarnamo ali besno vpijemo, da je ni, ker so nam jo ugrabili. Seveda so jo in seveda je ni, saj tudi državljani molče soglašamo z logiko, da se po zakoniti poti tako in tako ne da ničesar doseči.
Ste za »malo drugačen« test (spoštovanja) pravne države? Naj vam ga predlagam. Ne povsem brezplačnega, a ga lahko opravite v dobri družbi po lastni izbiri. Pojdite v prvi bar, kjer vas ne poznajo, in naročajte dvojne (viskije, vodke, tekile, konjake …, pač po lastni izbiri), dokler vam jih bodo prinašali ali dokler ne končate pod mizo. Kaj mislite, se bo zgodilo prej? Da jih vam bodo nehali prinašati ali da boste pod mizo? In če naslednji dan ne boste verjeli, kaj se vam je zgodilo, razširite vzorec. Zavijte v naslednji bar. Ah, ja, dobra družba! No, prijatelja ali prijateljico ali kogar koli, ki mu zaupate, morate imeti seveda s seboj. Nekdo vas vendar mora spraviti domov in poleg tega raziskavi dodati intervju s tistim, ki vam je stregel/-la. S poudarkom na razmeroma preprostem vprašanju: Zakaj ne spoštujete zakona (o omejevanju porabe alkohola) in točite tudi vinjenim gostom?
Če boste dovolj vztrajni, poskrbeli za geografsko, »socialno« in druge potrebne značilnosti pravilnega vzorca, lahko iz tega nastane še del kakšne diplomske naloge. Ali vsaj seminarske. Preden postanete alkoholik. Ne naloge o alkoholizmu, ampak o spoštovanju pravne države. Da to nima zveze s pravno državo? Da nespoštovanja zakona v tem primeru ni mogoče niti približno primerjati s kršitvami zakonov, ki si jih dovolijo oni »tam zgoraj«? Da so posledice enega ali dveh dvojnih bagatelne v primerjavi s tem, da imamo »pravno državo dveh hitrosti«? Da gre pri točenju alkohola očitno vinjenim preprosto za kavalirski delikt, katerega preganjanje bi državo stalo več, kot bi bilo koristi?
No, slednje – o stroških – morda drži, toda ne nujno. Kajti – če bi se vi, po neznani količini dvojnih, s katero so vam v nasprotju z zakonom postregli, spravili, bog ne daj, v avto in se zapeljali na avtocesto po izvozu, bi stroške nemara morali meriti s človeškimi življenji. Krivi bi bili vi, seveda, toda po zakonu ne bi smeli imeti možnosti, da se v baru zadenete na mrtvo. Poleg vas, ki ste se usedli v avto pijani, nekega drugega zakona ni spoštoval nekdo drug. Tisti, ki vam je točil. Imeli ste sostorilca, ki ni spoštoval nekega drugega zakona kot vi.
Tukaj torej ne gre za to, kaj s pravno državo počnejo »oni zgoraj«, ampak za to, kako državljani – v tako pomembnem, najbrž kar pretežnem delu prepričani, da nam pravne države nekdo »ne da«, da nam jo je »ukradel« – razumemo pravno državo. Kot nekaj, kar je (ali pa tudi ne), ali kot nekaj, kar malo in včasih je, malo in kdaj drugič pa tudi ne?
Pravna država je namreč ena od tistih nesrečnih stvari, ki so ali pa jih ni. Ki veljajo za vse ali pa za nikogar. Ne morejo malo biti za nekoga, nič za nekoga drugega in vse za nekoga tretjega. Če se veliko državljanom ali državljankam, recimo, zdi, da se jim pred sodiščem ni treba (ali pa ni priporočljivo) spomniti, koliko so gostu natočili, kaj se je dogajalo ali kaj so slišali in videli, pravne države že ni več. Vseeno, ali se ne spomnijo iz lagodnosti, naklonjenosti do koga, strahu ali morda celo iz prepričanja, da – pravne države itak ni. In pravzaprav je res ni, kajti prosto po stari modrosti: če »veste«, da pravne države ni, in zato ravnate drugače, kot bi, če bi mislili, da je, potem pravne države brez dvoma ni.
Bolj preprosto in grobo rečeno – gre za to, da (tudi) državljani s pravno državo prepogosto ravnamo kot svinja z mehom. Kot občani smo zadovoljni s tem, da nam je župan priskrbel novo trgovino ali stadion, čeprav je javna skrivnost, na kakšen način se mu je to posrečilo. A molčimo, ker bomo sicer obveljali za zdraharje, politične nevoščljivce in zarotnike, izdajalce občinskih interesov, sovražnike napredka, iskalce dlake v jajcu ali preprosto zato, ker se nam »ne da« ukvarjati s tistim, kar nas neposredno ne zadeva. Bo že nekdo. Če bo. Če ne, pa tudi v redu, zakaj bi se ravno mi izpostavljali. Prej ali slej nas lahko to drago stane.
Kot državni uradniki tako molčimo, prestrašeni, da bi, če bi izjavili, kar si mislimo, da z javnim razpisom ni bilo v redu, kar »onim zgoraj« ne bi bilo všeč, izgubili službo (ali pa najmanj možnost za napredovanje); da bi si pomirili vest, si, recimo, razložimo svoj molk s tem, da ne vemo, koga bi pravzaprav obvestili. Ali s čim podobno priročnim. Kot zaposleni v zasebnih podjetjih molčimo, dokler so plače in nam dajo mir, saj, kajne, načelnost ne plačuje položnic in ne poravnava kreditov; stavkamo šele, ko nas za molk nehajo plačevati. Kot navijači nikoli ne vprašamo, od kod klubu denar za novega trenerja ali igralce (ali politikom za evropska prvenstva ali univerzijade); dreti se začnemo šele, ko ni uspeha. Kot pripadniki ceha molčimo, ko kdo od kolegov krši kodeks ali etična pravila ali kar zakone, saj bi nas razglasili za onečedevalce lastnega gnezda; vsakogar, ki si »od zunaj« drzne kaj vprašati, pričakamo družno nasršeni kot rimska legija.
V zameno za lastno korist takšne ali drugačne vrste dajemo pooblastila in odpustke za »ugrabljanje« pravne države in potem nemočno tarnamo ali besno vpijemo, da je ni, ker so nam jo ugrabili. Seveda so jo in seveda je ni, saj tudi državljani molče soglašamo z logiko, da se po zakoniti poti tako in tako ne da ničesar doseči. To je »kulturna« korupcija, kajti samovoljno razvrščanje »po naravi« istovrstnih dejanj (enkrat med kavalirske delikte, drugič med razloge za linč) je nekaj, kar je zunaj dosega ustave, zakonov, tožilcev in sodišč. Zunaj pravne države. Je naša kultura, naš način življenja in preživetja, sobivanja, organizacije družbe in upravljanja javnih zadev. Pa ne le teh. Dokler na državljanovo mizo pada dovolj drobtinic (in, zelo pomembno, da ne bistveno manj kot na sosedovo), molčimo in se požvižgamo na pravno državo. Dotlej se strinjamo z vladavino molka in voljno sodelujemo v zaroti proti pravni državi. Še več, dotlej niti države kot take ne jemljemo resno, kajti odnos do države je vse prej kot ponosno razobešanje zastave, prepevanje himne in »domoljubje kar tako«.
S stališča posameznika (ali skupine) je to gotovo racionalna izbira; skrajno nespametno bi bilo, če bi kot posamezniki vztrajali pri svojih »siceršnjih« etičnih načelih. Z družbenega, občega, narodnogospodarskega … stališča pa je odločitev za trgovino, službo, mir, dobrobit sorodnika ali prijatelja …, v zameno za pravno državo seveda neracionalna. Vzpostavlja, vzdržuje in cementira sistem, v katerem je pravno državo dovoljeno relativizirati vsakomur, pri čemer pa jo seveda lahko nekateri relativizirajo še veliko bolj kot večina drugih. Ustvarja in vzdržuje sistem, v katerem lahko prevladujoče, najbolj močne in tudi najbolj brezobzirne (politično-poslovne) španovije pravno državo povsem izvotlijo.
Med točenjem alkohola pijanemu gostu ali nepriznavanjem »tega sodišča« ali vlaganjem zakonskih predlogov, ki so jih prinesli lobisti, skratka med votlo pravno državo ter, recimo, zadolženostjo države in bolj ali manj popolnim razvojnim zastojem, je manj svetov, kot si nemara običajno mislimo, črta, ki jih povezuje, pa je precej ravna. Prav to, da tukaj praviloma ni nobenega »denarnega toka«, nobenega iz letala še slepcu vidnega »konflikta interesov«, pa »državljansko« izigravanje vladavine prava dela tako uničujoče. Tovrstna korupcija je »nadideološko vezivo«, ki drži preko vseh morebitnih zamenjav oblasti, kadrovskih cunamijev in zamenjav v vseh treh vejah oblasti, državnih podjetjih, cehovskih organizacijah, ki nenazadnje odgovarja na vprašanje, zakaj se po nobeni zamenjavi oblasti »v resnici« nič ne zgodi.
Čez manj kot dva meseca bomo volivci spet imeli priložnost zamenjati oblast. Po javnomnenjskih raziskavah sodeč precej prepričani, da se znova pravzaprav ne bo nič spremenilo, kdorkoli bo že na volitvah »zmagal«. Oblast zamenjati je praviloma veliko lažje kot spremeniti, slednje pa je toliko težje, kolikor ji državljani z lastnim obnašanjem vedno znova posredno izstavljamo bianco menico za njene rabote.
Vojko Flegar je odgovorni urednik razgledi.net.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
