1970–1991–2012
Foto: Jože Suhadolnik
19. 10. 2012
Milan Jesih, kot smo se spomnili v debati na Odprtih Pogledih, je pred leti ob sprejemu predsedovanja častitljivemu Društvu slovenskih pisateljev med drugim povedal, da je bila literatura v času, ko se je odločal o svoji poklicni poti (okrog leta 1970), najpomembnejša stvar na svetu. V očeh bodočega avtorja Sonetov in Sonetov drugih – ter verjetno še marsikaterega njegovega generacijskega sopotnika – celo pomembnejša od najpomembnejše postranske stvari na svetu. Pomembnejša tako ali tako, pa še nikakor ne primerljiva.
Generacija, ki ji sam pripadam, se je takrat komaj rodila, o svojem poklicnem razvoju in družbeni uveljavitvi pa je začela resneje razmišljati kakšnih dvajset let pozneje, ko je bila literatura le še stvar med drugimi stvarmi. Premalo resna za družbo resnično najpomembnejših stvari, preresna za družbo najpomembnejših postranskih. Mislim, da si od teh nenadnih vrednostnih premen, ki so jim botrovali nagli tranzicijski zasuki, ko se je vsako leto zgodilo več kot prej v petinštiridesetih, nikoli ne bo zares opomogla. Se spravila pokonci. Se postavila zase.
Obdobje, ko so se dogajali ključni premiki, je za nas prišlo ravno ob najbolj nepravem času, ko ima človek navadno preveč dela sam s sabo, da bi lahko tvorno razmišljal o svojem (novem) položaju v svetu. Naenkrat bi bilo treba ravnati precej drugače, kot smo bili vzgojeni in naučeni. Prilagodljivi so se hitro uglasili z duhom časa in si že v času študija začeli deliti ministrske resorje. Manj odločni, a zato nič manj odločeni, pa so v zgodnjih poganjkih parlamentarne demokracije videli predvsem priložnost za dejavni umik iz sfere političnega in državotvornega. Iz objema razvpite prešernovske strukture, če ostanemo na literarnem polju.
Literatura naj bi se takrat od delovanja končno spet vrnila nazaj k sebi in svojemu osnovnemu poslanstvu – pisanju, in pri tem zastavila svoj status najpomembnejše stvari ter se tako hote ali nehote odrekla družbeni moči. Zakaj takšna neodločnost pri izbiri ustreznega prislova? Ker po že dvajset let trajajoči poosamosvojitveni zgodbi, ki jo piše slovenska književna srenja, ni mogoče reči, v kolikšni meri so se njeni najdejavnejši akterji takrat zavedali negotovega izida te izbire. Knjiga pač na tako majhnem tržišču ni mogla postati tržno blago. Brez sistemske podpore vsakokratne politične oblasti si danes ni mogoče predstavljati njene nadaljnje poti. Seveda ostajam na jesihovskem terenu in govorim o knjigah in literatih v staromodnem pomenu obeh besed, ne pa o trafikantskih izdajah novodobnih estradnikov političnega, žurnalističnega, popkulturnega ali turbofolkovskega izvora. V krasnem novem upravljanem svetu, kjer je tehtanje kvalitete izpodrinilo spodbujanje kvantitete, je knjiga zgolj produkt, akterji v njeni produkcijski verigi pa niso več velika imena, ki so se v zgodnjih sedemdesetih mlademu Jesihu zdela pomembnejša od nogometašev, temveč le njeni zlahka zamenljivi in stežka zapomnljivi členi.
Poučno zgodbo o tem, kako učinkovito je bila iz medijskega sveta izrinjena marcusejevska druga dimenzija in kako hitro smo se sprijaznili s popolno prevlado prve, nam je pred kratkim ponudila nacionalka z vztrajnim ponavljanjem osrednjih televizijskih dnevnikov iz osamosvojitvenega obdobja. Za kontekst naše razprave je še posebej pomenljiv podatek, kako vidno vlogo je takrat v družbi še vedno imela kultura in z njo seveda tudi literatura. Čeprav smo živeli v nič bolj gotovih in nič manj globalno politično pregretih časih, je bil izid knjige katerega od »velikih imen« še vedno velik dogodek, ki se ni enakovredno meril le z oglašanji s tiskovnih konferenc vlade ali vojnih žarišč, temveč je po pomenu za širšo zainteresirano javnost prekašal celo rast repe velikanke v Šenčurju pri Kranju in čudne sosede, ki sejejo nezaupanje med prebivalci Ljubnega ob Savinji.
Proevropska, prozahodna, proevrska in oh in sploh napredna pot se je žal pokazala tudi kot pot, na kateri so kulturni smerokazi postali odvečni in trenutek premisleka na razpotjih le nestorilnostno naravnano tratenje časa. O tem se lahko vsak dan znova prepričamo, če spremljamo program naše v jugoslovanskem kontekstu kanček manj progresivne južne sosede Hrvaške, kjer se kultura na javni televiziji še vedno meri v urah, čeravno njihovih polovicah, medtem ko je pri nas enota za čas trajanja prispevkov že dolgo sekunda. Ravno smo se naužili zmernega cinizma, ki smo ga na mlada leta gojili do čistosti in svetosti slovenske tiskane besede, ki je krepila zavest narodne pripadnosti, in se začeli naslajati nad tem, da je čisto misel mogoče izraziti tudi z »umazanim« jezikom, pa nas je že preplavilo novomedijsko morje superiornih podob, ki ustvarjajo lastno realnost. Podobno nezaupanje, kot je v Gutenbergovi galaksiji vladalo do pisave in črke, je danes v Jobsovi povezano z praksami tako imenovanih novih medijev, ki da z divjo estetizacijo onemogočajo neposredno doživljanje realnosti in človeka, povedano v klasičnem marksističnem jeziku, odtujujejo od družbe.
V pogovorih z literarnimi generacijskimi sopotniki se pogosto ne morem otresti občutka, da nas je povozil tranzicijski vlak, da smo se prezgodaj postarali, ker se nismo bili pripravljeni dovolj hitro odreči že doživetemu stanju in idealom, ki so ga spremljali. V času od takrat, ko se je o svoji nadaljnji poti odločal Jesih, do takrat, ko smo se o njej odločali mi, se v resnici ni kaj dosti spremenilo, le da je naša poklicna pot že kmalu na začetku postala nemirna, njena prihodnost pa vse manj gotova.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
