Trst, vsepovsod
18. 06. 2013
Sredi maja, ko so se sredi Ljubljane, natančneje v Trubarjevi hiši literature, zvrstili štirje Tržaški popoldnevi, na katerih so se ljubljanskemu občinstvu predstavljali tržaški avtorji, književni uredniki in premišljevalci, sem se odločil, da to prakso »obrnem na glavo« in se udeležim »ljubljanskega dopoldneva v Trstu«. Razlog: predstavitev zbirke kratke proze tržaškega avtorja s slovenskimi koreninami Maura Covacicha Trst, obrnjen na glavo (Petnajst sprehodov po mestu vetra) v Tržaški knjigarni na ulici Sv. Frančiška 20 v Trstu, ki jo vodi simpatična Ilde Košuta. Okoliščine: pravzaprav ni šlo za čisto pravo ljubljansko dopoldne, ura je že bila dovolj zgodnja, za prišleka iz slovenskega glavnega mesta morda celo prezgodnja, deseta, odrska zasedba pa še zdaleč ne čisto ljubljanska: voditelj Miran Košuta s tržaške univerze in prevajalec Vasja Bratina, ki se opredeljuje za podalpskega ljubljanskega Primorca (na slovenskem zahodu je preživel otroštvo). Še najbolj ljubljanski je sedež založbe, ki je omenjeno knjigo (pet let po izidu izvirnika) izdala: LUD Literatura v zbirki Stopinje.
Vasja Bratina je danes nadvse ugledno ime med slovenskimi prevajalci, saj je nedavno za svoje delo prejel tudi najvišje stanovsko priznanje, Sovretovo nagrado. Glede na obseg njegovega prevajalskega opusa, ki ga sestavlja nad trideset knjižnih del, od tega petindvajset prevodov iz italijanščine in med njimi kar sedem Ecovih knjig, ki pregovorno veljajo za zahtevne in skoraj pregovorno za zelo obsežne, naravnost ostrmimo ob omembi podatka, da je ta impozantni opus začel nastajati šele v tem tisočletju. Bratina je namreč pred svojo uspešno prevajalsko kariero deloval kot časnikar in je med drugim vodil tudi tečaje za slovenske izseljence v Braziliji, Urugvaju in še kje. Če upoštevamo, da je od leta 1555 do danes v Sloveniji izšlo okrog 800 knjižnih prevodov iz italijanščine, kot je uvodoma izpostavil Košuta, potem je prevajalčev delež pri tem kar triodstoten. Med občudujočim prikimavanjem nas knjigarnarja presenetita s kavo, ki se zahodno od Fernetičev (skoraj) povsod in (skoraj) vedno zdi »prava«. Med nepričakovanim kavnim ritualom se razgledam po skromnem prireditvenem prostoru in opazim, da je ta povsem poln in je obiskovalcev v njem več kot razpoložljivih sedežev, kar je tako zelo drugače od ljubljanskih dopoldanskih druženj s knjigami, kamor lahko ljudi za nekaj minut pritegneš le z bogatim in seveda brezplačnim knjižnim plenom. Morda je to zasluga tiste opevane tržaške ležernosti, no, pa tudi občinstvo je že nekoliko starejše. V povprečju gotovo starejše od avtorja (rojen 1965), ki ga žal ni bilo med nami.
Trst, obrnjen na glavo je prvo in doslej edino Covacichevo delo, dostopno v slovenščini. Kot je to v navadi, je avtor bolj poznan po svojih romanih. Približno polovica pisateljevega romanesknega opusa je zaznamovana z močnimi avtobiografskimi elementi in tvori pentologijo s skupnim naslovom Ponižanje zvezd – štiri knjige plus video, ki je dal vsemu skupaj naslov. Zgolj mimogrede: tudi po Trstu, obrnjenem na glavo je bil že posnet dokumentarec. In kaj je v Covacichevem Trstu obrnjeno na glavo? Najprej seveda to, da se nam v tem delu Trst kaže zelo drugače kot, recimo, v Pahorjevem Mestu v zalivu. Na dlani je namreč ugotovitev, da je Trst kot medkulturno mesto širše poznano po svoji častitljivi (literarni) zgodovini in da je patina starih uspešnih časov lahko kar precejšnja ovira za neobremenjeno spoznavanje z »mestom vetra«. Tega se Covacich še kako dobro zaveda, zato je njegova literarna govorica prepredena z jezikovnimi lokalizmi in je zelo generacijsko zaznamovana s številnimi anglizmi in dialektizmi. Mlajša generacija, ki ji pripada pisatelj, je precej manj obremenjena s preteklostjo, zato je knjiga tudi odlična priložnost, da mlajše generacije slovenskih bralcev dobijo neobremenjen pogled na Trst, sta v svojem pogovoru podčrtala Košuta in Bratina. Jezik, ki ga govorijo mladi, je namreč dodobra internacionalen, vsem skupen, tako kot je internacionalen sam Trst, katerega pristna identiteta se, tako Covacich, vzpostavlja na podlagi njene protislovne narave in je kot taka popolna metonimija Srednje Evrope, kot avtor razmišlja v enem izmed besedil v knjigi. »Če se, kakor upam, književnost napaja pri življenju in ne narobe, potem bo bolje opazovati, kako bolj raznoliko, bolj dvoumno in nemara tudi zanimivejše je življenje Trsta v primerjavi s stereotipom, čeprav laskavim, v katerega je ujeto.« Prav zato je to delo, ki povezuje, ne pa razdvaja. Še več: poanta knjige je po prevajalčevem prepričanju prav v tem, da smo vsi Tržačani. In kot taki edinstveni. Bolj kot smo internacionalni, bolj smo Tržačani. In obratno. Del te internacionalnosti gre seveda iskati tudi v neitalijanskosti tega mesta, saj ni nobena skrivnost, da velja Trst za najmanj italijansko mesto v Italiji in da se imajo njegovi prebivalci za zelo drugačne od Italijanov. Tako zelo, da drugim Italijanom pravijo kar taliàni. »Nesporno tudi najbolj italijanski Italijani med nami, najbolj rodoslovno in kulturno Italijani, dojemajo tržaškost kot razločevalno, temeljno drugačnost, kot nekaj, kar iz drugih naredi taliàne,« zapiše Covacich, ko se navezuje na smešno anekdoto z asimiliranim kalabrijskim oštirjem Cosimom, ki enega od priložnostnih delavcev odpravi z opazko bejži, Taljan. Ob vseh doslej nanizanih poudarkih o posebnostih te knjige ni težko priti do sklepa, da je Trst, obrnjen na glavo trd oreh za prevajalca, zato ne preseneča, da se je Bratina odločil prehoditi vse ulice in točke, ki jih opisuje Covacich, da je dobil pravi občutek knjige. Prevajalec je v nadaljevanju izpostavil, da terja avtor posebno zbranost pri branju in da je v tem nekoliko podoben tržaškemu rojaku Claudiu Magrisu (Bratina je prevedel dve njegovi knjigi, natančneje eno in pol, Mikrokozmose skupaj z Rado Lečič), prav tako poznanemu po natančnosti izraza in gostoti strukture. Gre za tržaško značilnost? Morda, saj je Bratina na tem mestu postregel z zanimivo primerjavo, češ da je en Magrisov stavek »enak« enemu Ecovemu odstavku.
Vam, ki tu živite, se morda ne zdi, ampak slovenščina in italijanščina sta na moč različna jezika, je prevajalec še bolj neposredno nagovoril zbrano občinstvo, zlasti ko gre za rabo glagolov – ki jih slovenščina zahteva, italijanščina pa ne –, fraz, sosledja časov in za predloge, ki jih je veliko bolj polna italijanščina. Občinstvo mu ni ostalo dolžno in ga je spravilo v zadrego z željo po prebranem odlomku. Prebral? Kdo? Kaj? Jaz? se za hip zmede Bratina, saj pravi, da je bolj vajen tipkanja kot branja. Pa še nove špegle bi potreboval. »Tako se govori v Ljubljani,« zašumi s sedežev za mojim. Na koncu jim seveda ustreže. Še bolj kot ustrežljivost pa bomo vsi navzoči na dogodku najbrž znali ceniti prevajalčeva premišljevanja o svojem trenutnem poklicu, s katerimi nam je postregel v zaključku. Prevodne poti med obema sosednjima državama da bi lahko bile še bolj tekoče in obljudene, saj obstajajo številne vzporednice med usodama obeh narodov, povezane z njuno geografsko in zgodovinsko bližino. »Tudi v Italiji je do leta 1991 praktično vladala le ena stranka. Oboji smo v krizi in obe državi hromijo spori med levico in desnico.« Je delo prevajalca premalo opaženo? »Prevod je kot most. Ko se pelješ čezenj, se ne sprašuješ, koliko dela je bilo vanj vloženega in kdo vse je zaslužen za njegovo izgradnjo.« Zakaj klasična dela o(b)stanejo, za prevode pa radi rečemo, da zastarajo? »Drži, čeprav ne poznam odgovora.« Najbrž ga gre iskati v protislovni naravi samega poklica. Mar ni v tej protislovnosti vsak prevajalec – Tržačan? Prebivalec »mesta«, katerega vpliv in pomen se zdi marsikomu »zastaran«, nihče pri zdravi pameti pa mu ne oporeka njegove častitljive tradicije. In strateškega pomena.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
