Še vedno vihar na nikogaršnji zemlji
25. 10. 2011
V ponedeljek, 10. oktobra, je začelo minevati enaindevetdeseto leto, odkar so Korošci na plebiscitu izbirali svojo državo. Pri odločanju med tujo Avstrijo, ki so jo poznali, in domačo, slovansko Kraljevino SHS, ki je niso poznali, je pretehtala prva. Čeprav so dobili državo, je njihova domovina postajala čedalje bolj ogrožena. Boju koroških partizanov za materni jezik, gozdove in pravico sta svoji deli nedavno posvetila Maja Haderlap in Peter Handke.
Angel pozabe (Engel des Vergessens), roman Haderlapove, je bil odlikovan z eno najpomembnejših nagrad nemškega govornega prostora, z nagrado Ingeborg Bachmann, Handkejevo delo Še vedno vihar (Immer noch Sturm), ki je bilo nagrajeno z avstrijsko gledališko nagrado Nestroy za najboljše dramsko besedilo v letu 2011, pa je v začetku oktobra doživelo še premierno predstavo v dunajskem Burgtheatru, ki je sledila krstni uprizoritvi na Salzburških slavnostnih igrah ter premieri v hamburškem gledališču Thalia.
Med avtobiografijo in zgodovinskim pričevanjem
Maja Haderlap v romanesknem prvencu pripoveduje zgodbo svojih prednikov iz Lepene pri Železni Kapli in v središče postavlja babico, ki je preživela torturo ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück (»Rešila se je, da, a če zaradi tega raje živi, ne ve.«), ter očeta, ki je z dvanajstimi leti po nacističnem mučenju pobegnil k partizanom, kar je za vedno zaznamovalo njegovo življenje (»Najraje bi vse pozabil.«). Prvoosebna pripovedovalka, jaz, se med nizanjem pripovedi spreminja iz dekletca, ki se šele uči osnovnih pojmov, kakor, denimo, partizani, v žensko, razpeto med domačim okoljem in svetom, slovenščino in nemščino, odrom in resničnostjo ter, kar je najpomembneje, preteklostjo in sedanjostjo. Zgodba tako iz preprostih opisov domačega okolja, družinskih odnosov ter otroških predstav o svetu prerašča v časovni dokument, napolnjen z zgodovinskopolitičnim nabojem, ki priča o odnosih med slovensko manjšino ter avstrijsko večino, o pozabljenem, prezrtem in preziranem partizanskem uporu ter sencah, ki jih preteklost meče na razdvojene koroške družine sedanjosti. Da jaz vedno, ne glede na starost, svojo zgodbo pripoveduje v sedanjiku, na nekaterih mestih povzroča zabrisane prehode med preteklim in sedanjim, a hkrati poudarja ujetost v času in prikazuje, kako daleč v preteklost moramo seči, da lahko osvetlimo sedanjost. Nenehni jaz nekajkrat tudi zanese v preveč neposredno avtobiografičnost, ki bralca intimno sicer prepriča, da je pripovedovana zgodba resnična, a obenem odškrne košček objektivnosti občemu zgodovinskemu pričevanju. Sicer pa Angel pozabe presega pričevanje in se na nekaterih mestih celo preliva v poezijo, jezik močnih podob, ki je antipod preprostemu, jasnemu in čistemu pripovednemu tonu.
Sneženje zgodovine
Še vedno vihar, domnevno Handkejevo najbolj osebno delo do zdaj, naj bi na oder dunajskega Burgtheatra kot gostujočo predstavo postavljal Handkejev prijatelj Claus Peymann, a je med režiserjem in dramatikom prišlo do spora, zaradi katerega sta prekinila sodelovanje. Handke se je dramsko besedilo nato odločil izdati kot knjigo (pri nemški založbi Suhrkamp), režijo pa je za krstno uprizoritev na Salzburških slavnostnih igrah prepustil režiserju bolgarskega rodu Dimitru Gotscheffu (čigar uprizoritev Ajshilovih Peržanov smo leta 2010 lahko videli kot gostujočo predstavo v Cankarjevem domu). Handke je bolgarskemu režiserju zaupal razumevanje slovanske duše in tragičnost izgube domovine, želel pa si je tudi, da režiser ne bi izpustil veliko besedila ter bi tako ustvaril večurno igro, primerljivo z Über die Dörfer (Preko vasi), ki jo je za salzburški festival leta 1982 režiral Wim Wenders.
Gotscheffu je na oder uspelo postaviti eno najmočnejših Handkejevih besedil, ki ga je avtor sam poimenoval žaloigra o koroškem uporu in zgodovina moje družine. Besedilo, v katerem ni jasno označenih oseb in njihovih replik pa tudi ne didaskalij, prej kot na dramsko delo spominja na roman v dialogih, ki prehaja med jeziki (zborno nemščino, koroškim narečjem in slovenščino) in žanri (liriko, epiko, dramatiko). Osrednji pripovedovalec in opazovalec je jaz (odlična igra Jensa Harzerja), obkrožajo pa ga njegovi (mrtvi) predniki v Podjuni na avstrijskem Koroškem: stara starša, mama in njeni trije bratje (Gregor, Valentin, Benjamin) ter sestra (Ursula). Jazova perspektiva spominja na pogled iz zibke ostarelega (modrega) dojenčka, ki sprašuje, poroča in komentira, včasih pa se zdi, kot ga sploh ne bi bilo, ali pa bi se celotno dogajanje odvijalo v njegovem polsnu. Da je le mora, za katero ne ve, ali se dogaja v njem ali zunaj njega, ali dreza vanjo on ali ga napada ona (»Ne, da vas jaz ne pustim pri miru. Mene ne pusti pri miru, mirovati. Vi me ne pustite pri miru, ne in ne.«).
Jaz spremlja družinsko tragedijo: smrt, ki jo prva dočakata (na silo vpoklicana) vojaka wehrmachta Benjamin in Valentin ter nato še smrt (sprva navdušene in nato razočarane) partizanke Ursule (s partizanskim imenom Snežena). Edini sin, ki se vrne k družini, je Handkejev stric, partizan Gregor. Gregor, ki ga je Handke (sicer vedno drugače) upodobil v več svojih delih, je študiral sadjarstvo v Mariboru ter napisal knjigo o sortah jabolk, ki jo družina na odru bere kot Sveto pismo (v slovenskem jeziku), sicer pa naj bi izdelek strica Gregorja, v resnici ubitega kot vojaka wehrmachta, imel posebno mesto tudi v Handkejevem resničnem življenju.
Oder je povsem prazen in gol, kostumi se ne spreminjajo, rekvizitov malone ni. Vlada praznina, ki jo zapolnjujejo besede besa in razočaranja, žalosti in trpljenja. Besede o jeziku, ki ga je družina želela rešiti (»Rešiti jezik je rešiti dušo.«), o domovini, ki jo je želela ohraniti (»Enkrat izgubiti domovino, za vedno izgubiti domovino.«), in o zgodovini, ki jo je želela pisati (»Zgodovina, ta je požrla moje in naše življenje, življenjsko občutje.«). Med štiriurnim govorjenjem pa na oder nenehno, hitro ali počasi, naletavajo svetlikajoči se zeleni konfeti. Sneži zgodovina, ki počasi prekriva prostor, čas in nastopajoče.
Dom, Cerkev, politika, zgodovina, jezik in jaz
Maja Haderlap in Peter Handke svoji besedili gradita v različnem pripovednem tonu: ona mirno in občasno izpovedno, on divje in pridigarsko. Njo zanaša v sentiment in njega v ironijo, pri njej začutimo spoj besed in pokrajine in pri njem njuno nezdružljivost. A motivi, ki se zlivajo v pripovedni tok, ostajajo enaki. Hiša kot stična točka in najpomembnejši prostor celotne rodbine. Politika, ki se ji tisti, ki so bili najgloblje razočarani, ogibajo v največjem loku. Sanje, v katerih se prepletata preteklost in sedanjost. Cerkev, ki je zavrgla lastne otroke, ker so se podali v boj za jezik, v katerem so pred vojno pridigali njeni duhovniki. In ne nazadnje je stična točka tudi jaz, oseba, ki se je rodila prepozno, da bi doživela, pa vseeno nikoli ne bo ubežala.
Oba pisatelja čutita, kako boli, če politika požre zgodovino, zgodovina pa lastne otroke (»Vedo, da se njihova preteklost v avstrijskih zgodovinskih knjigah ne pojavi, še manj v koroških, kjer se zgodovina dežele začne s koncem prve svetovne vojne, naredi premor in se nadaljuje s koncem druge svetovne vojne.«). Na uporu koroških Slovencev, na krvavem žrtvovanju v domačih gozdovih in sadovnjakih je bila (med drugim) utemeljena avstrijska povojna državnost, nato pa ga je posrkala črna luknja zgodovine. (»Dežela, ki nas noče, in prav zaradi nas sme obstajati kot država …«)
Eden najmočnejših motivov obeh pripovedovalcev je jezik – pri Handkeju sta močnejša strah pred njegovo izgubo in upanje na njegovo zveličanje ali vsaj priznanje (»Naš jezik, naša moč. Onkraj jezika izbruhne nasilje.«, »Jezik, moj, naš: kurja lestev bo Jakobova lestev.«), pri Haderlapovi pa gre za intimnejše iskanje lastne identitete (»Upam, da bom pozneje našla ali iznašla pravi jezik …«, »Kdo sem, komu pripadam, zakaj pišem slovensko in govorim nemško?«).
Pripovedi, ki se dogajata na obrobju našega ozemlja, nista le stvar province. Prav toliko kot sta zaradi potlačene zgodovine stvar Avstrije, sta tudi stvar osrednje Slovenije, ki največkrat ne sliši glasov z obrobja. V dunajskem Burgtheatru je del občinstva uprizoritvi dela Še vedno vihar namenil stoječe ovacije, iz lož pa je bilo slišati vzklike navdušenja. Številnih avstrijskih branj Maje Haderlap se udeležujejo mnogi poslušalci. Kdaj se bodo pretanjene zgodbe z obrobja dotaknile vseh slovenskih gledalcev in bralcev in kdaj bomo njihovo preteklost začeli dojemati kot lastno? Slovenski prevod Handkejevega besedila (založba Wieser, prevedel Brane Čop, pregledala Florjan Lipuš in Peter Handke) bo na voljo v drugi polovici novembra, roman Maje Haderlap pa bo v slovenščini izšel drugo leto poleti (pri založbi Litera).
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
