Klemen Ramovš, glasbenik, pedagog in kulturni menedžer
Kljub vsemu nisem pesimist
Festival Seviqc se je doma in na tujem uveljavil kot eden vodilnih festivalov stare glasbe. Kako vi osebno dojemate »staro glasbo«?
Sam jo dojemam nekoliko širše od utečenih shem, ki jo običajno postavljajo v obdobje renesanse in baroka. Stara glasba je zame glasba vseh preteklih stoletij, ki se izvaja z avtentičnimi glasbili na avtentičen način.
Je stara glasba v evropskem prostoru še vedno v stanju novodobne renesanse?
Čeprav je zanimanja za staro glasbo vedno več, težko govorim o nekem podaljšanem preporodu. To obdobje je za Evropo že veliko let mimo. Prej bi rekel, da ta glasba postaja del tekoče prakse. Je pa kot pojav veliko dosegla za lastno boljše dojemanje, ne le z zavestno usmerjenostjo v konkretno historično avtentično interpretacijo, temveč tudi v primerih, ko gre za nehistorične izvedbe, v katerih je zaznati več pristnosti sloga, zvena in artikulacije.
Sledite tem tokovom?
Scena stare glasbe na Slovenskem je danes bistveno bogatejša, kot je bila pred petimi leti. Tudi mi smo precej vplivali na to, da je ta glasba vedno manj neki glasbeni tabu in bolj prisotna v sporedih koncertov. Da je bila ne glede na razširjenost spodbujevalec taiste scene, kaže pojav domačih solistov in ansamblov, ki se vključujejo v tovrstno evropsko produkcijo. Z njo nas že dve leti povezuje tudi skupni praznik, 21. marec, ki ga je Evropski parlament na predlog Evropske mreže za staro glasbo REMA razglasil za evropski dan stare glasbe. Ob tej priložnosti smo postavili v ospredje izključno slovensko produkcijo stare glasbe. Tudi v programu za leto 2015 ne bo manjkalo slovenskih izvajalcev, s katerimi se bomo predstavili Evropi.
Kakšen je odnos izvajalcev in prirediteljev do slovenske stare glasbe?
Načeloma pozitiven. Problem slovenske stare glasbe je drugje, v skromnih virih. Zagotovo je bilo skozi stoletja na tem prostoru veliko ustvarjenega, toda materialnih ostankov, se pravi predvsem notnih predlog je zelo malo. Posledice zgodovinskih okoliščin, zlasti turških vpadov in zatrtja reformacije, ko je izginilo ogromno glasbenih del, so hude. To, kar je na voljo od Gallusovih del in drugih slovenskih mojstrov, Izaka Poša, Janeza Krstnika Dolarja …, je premalo, da bi programe gradili na slovenski stari glasbi. Zato obsežnejša prisotnost slovenske stare glasbe v sporedih koncertov, kljub potencialni dodani vrednosti glasbeni praksi, ostaja bolj kot ne hipotetična. In če ob tem pošpekuliram – dokler se nam ne posreči kakšno veliko odkritje v nekem samostanu ali kje drugje, se v tej smeri ne bo kaj bistvenega spremenilo.
Kaj ima Seviqc skupnega z drugimi primerljivimi festivali in v čem je morda poseben?
Dejansko gre za zelo široko primerljivo okolje, elito festivalov stare glasbe, ki je zbrana pri REMA. Temeljna podobnost med našo skupino in drugimi glasbenimi festivali je jasno profiliran program, ki izhaja iz stare glasbe.
Kot festival pa se Seviqc od drugih razlikuje po razpršenosti. Zelo malo je namreč festivalov v svetu, ki se razprostirajo na toliko različnih lokacij kot mi. So pa tudi določene vsebinske razlike, ki izhajajo iz našega razumevanja stare glasbe, saj naši programi poleg jedra, renesanse in baroka, v širokem razponu od gregorijanskega korala pa do prve svetovne vojne, vključujejo vrsto drugih slogov. Posebnosti našega festivala so tudi lokacije koncertov, ki so izključno v prostorih naše kulturne dediščine – ti so rdeča nit festivala.
Kje ob pisani množici poletnih dogodkov vidite njegovo dodano vrednost?
To bi lahko ocenjeval z več zornih kotov. Festival je izjemna spodbuda razvoju te zvrsti v naši glasbeni praksi. Pomembno dodano vrednost vidim tudi v aktivnem povezovanju festivala z lokalnim okoljem. S tem nastaja zelo širok krog dejavnikov, ki so vključeni v festivalsko dogajanje. Vselej smo delovali v tej smeri, od letos celo še bolj načrtno. Za vsako festivalsko lokacijo smo ustanovili kontaktno skupino, ki vključuje predstavnike razvojnih agencij, turističnih in kulturnih organizacij in občin, s katero si prizadevamo doseči čim več interaktivnih učinkov festivalskih dogodkov.
Takšen dinamičen pristop presega okvire zgolj umestitve nekega vrhunskega dogodka v historično okolje in lokalnega ponosa nanj, prehaja v inventivno predstavitev Slovenije. Dodano vrednost festivala vidim tudi v povezovanju z jugovzhodom Evrope, kar počnemo že nekaj časa. Ugled festivala in članstvo v REMA našemu delovanju v tem območju dajeta posebno težo. Pri tem ne gre le za sodelovanje z nekoč skupnim jugoslovanskim kulturnim prostorom, temveč tudi z Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Albanijo. Tako letos v okviru Seviqca gostujejo umetniki in ansambli iz Romunije, obeh entitet Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške …, ki sicer ne bi v takem obsegu nastopili na naših odrih.
Od glasbe preteklosti k aktualni stvarnosti ... Kako doživljate »stabilizacijo« državnih financ pri delovanju vašega festivala, kako ukrepate, da bi ostali uspešni?
Ob vitki državi postaja vitka tudi kultura. Zato smo se obrnili k spodbujanju interesa za kulturo na lokalni ravni in s tem v zvezi povečanja obiska novega občinstva na naših dogodkih. Z razvojem nove poslovne politike poskušamo prek kontaktnih skupin pritegniti pod festivalsko blagovno znamko nova vlaganja in vso lokalno ponudbo na področju turizma. Logika je preprosta: več ko je lokalnih vlaganj in podpore gospodarstva v festivalske programe, nižja je lahko cena vstopnic. Tako letos prvič odpiramo marsikatera vrata, ki jih drugače ne bi, in smo prepričani, da se bo obrestovalo. Tu vidim naš veliki izziv.
Toda bolj kot aktualno stabiliziranje državnih financ me skrbi splošno uveljavljeno mnenje, da se kulturo razume kot potrošnjo, kakor nekakšno jagodo na torti; ko bo denar, bo tudi za kulturo, pravijo, kar je v osnovi zgrešeno in ni res. Kajti ko bo denar, če sploh bo, ga ob takih nazorih za kulturo prav tako ne bo! Kultura je globoko v osnovi vsake družbe. Zato zelo dvomim v uspešnost nekega gospodarstva, v katerem so ljudje prazni, intelektualni in čustveni zombiji, vpeti le v kopičenje in delitev dobička. Dober lastnik kapitala razume širši družbeni pomen kulture, zato bo vanjo tako ali drugače vlagal. Kapitalizem, kakršnega trenutno živimo, zagotovo ni perspektiva. Če vse gradiš le na premisi, kako in koliko denarja boš zbasal v lastni žep, potem je to pot le navzdol. Tudi v našem primeru.
To, koliko sredstev namenjamo kulturi, je le eden od indicev stanja našega gospodarstva. Manko sredstev za kulturo je posledica in ne vzrok stanja družbe. Da sta kultura in z njo tudi umetnost zelo pomemben korektiv družbe, se bolj razvite države še kako zavedajo. Evropska komisija je na primer oktobra 2006 izdala študijo Ekonomija kulture Evrope, ki so jo izdelale univerze in gospodarski razvojni centri v Turkuju, Saarbrucknu, Innsbrucku in Münchnu, kjer se jasno vidi, da je kultura ob umetnosti tudi eno najpomembnejših gospodarskih področij. Ugotovitve kažejo na ogromen pretok denarja v kreativnem sektorju, ki presega celo denarne tokove naftne, gumarske, kemične ali tobačne industrije. Prav kreativna »industrija« omogoča z manj vložka več kakovostnih delovnih mest, prispeva več k BDP … Tem spoznanjem sledijo tudi novejši razpisi za evropska sredstva, ki so namenjena kreativnim dejavnostim v umetnosti, s katerimi se želi povečati število delovnih mest umetnikov. Žal ima ta dobra zamisel resno hibo: le 32 milijonov evrov Ustvarjalne Evrope v letu 2014 za vse države EU je zlasti v primerjavi z gromozansko sanacijo bančništva le kaplja v morje.
Ste morda pri nas zasledili podobne vzgibe ali spodbude?
Ko smo leta 2004 organizirali posvet na gradu Fužine, je predstavnik ministrstva za kulturo omenil, da je kultura po finančnem toku na drugem mestu, če jo primerjamo z gospodarskimi panogami, kar pomeni, da ima tudi država koristi od kulture, če ne drugače vsaj od DDV.
Pa se je od takrat kaj premaknilo?
V tej smeri ne, pač pa je bilo nasploh v zadnjem letu čutiti več dinamike kakor prej. V tem smislu bi z zadnjim mandatom ministra za kulturo lahko bili zadovoljni. Po drugi strani pa je manj prostora za zadovoljstvo glede načina, kako se »režejo« proračunska sredstva. Gre za flagrantno kršenje štiriletnih pogodb z 20-odstotnim krčenjem sredstev v tretjem in četrtem letu že podpisane pogodbe, s katerim so številne organizacije med izvedbo zelo zahtevnih in na tesno finančno načrtovanih projektov pahnjene v nezavidljiv položaj. To velja tudi za Seviqc.
Pri tem pa je prišlo še do zaskrbljujočih nasprotij pri delu ekspertnih komisij. Res je v zadnjem času z javno objavo odločb komisij v zvezi s podelitvijo sredstev narejen pomemben korak naprej v transparentnosti postopka. Toda problem nastane, ko se z ekspertno komisijo ne strinjaš in poveš svoje pripombe na njeno oceno, komisija pa enostavno odgovori: »Tako kot smo se odločili, smo se pač odločili.« In ne spreminja mnenja. Torej, ni dialoga. V takih primerih pogrešam nekega arbitra, ki bi presodil in stopil na mojo stran ali na stran komisije. To bi konec koncev lahko bil tudi minister, saj lahko ima svoje mnenje, naj presodi.
Je višina sredstev edini problem aktualnih gmotnih težav v kulturnih dejavnostih?
Problema sta vsaj še dva: razpršenost in nesorazmernost pri delitvi sredstev. Če so sredstva razpršena na tisoče strani in pri tem delitev ne kaže sorazmerij med uporabniki, javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, potem ne dosegajo potencialnih učinkov. Sam vidim velik problem v finančnem favoriziranju javnih zavodov v odnosu do nevladnih organizacij kljub bistveno drugačni uporabi sredstev pri slednjih.
Kje vidite razlike med njimi?
Predvsem pri racionalnosti in učinkovitosti porabe sredstev. Nevladni sektor je zmožen z enakimi sredstvi ustvariti bistveno več – seveda če je zagotovljena vsaj minimalna osnova za delovanje. Švicarska ekonomista Bruno S. Frey in Werner W. Pommerehne, avtorja knjige Muze na trgu, trdita, da nevladne organizacije praviloma uspešneje poslujejo od javnih zavodov. Na konkretnih primerih nevladnih producentov, pri katerih je prišlo do spremembe statusa iz nevladne organizacije v javni zavod, dokazujeta, da je prišlo do padca storilnosti. Zato je za uspešno kulturno produkcijo neke dežele zelo koristno ob javnem imeti še močan nevladni sektor.
Je času, ko naše gospodarstvo po milijardnih izgubah, ki jih je natovorilo bankam, slednje pa državljanom, z megalomanskimi projekti v socrealističnem slogu »infrastruktura + investicije = izhod iz krize« že nadaljuje s pritiski na prihodnjo vlado, realno pričakovati kaj več razumevanja za področje kulture?
Tudi v kulturi so velika pričakovanja do nove vlade, njihova uresničitev bo odvisna od njene sestave, na področju kulture pa od novega ministra. Upam, da bo to nekdo, ki bo zmožen širokega pogleda na problematiko, neodvisen od lobijev, s posluhom in zmožnostjo trezne presoje. Sam pričakujem predvsem to, da bo ohranil doseženo raven svobode komunikacije, prenehal z vztrajanjem pri nekaterih utečenih dogmah in da bo rešitve problemov bolj kot v kabinetu iskal v praksi, na terenu. Želim si, da bi bili vsi, ki delujemo v kulturi in dosegamo dobre rezultate ter imamo določene izkušnje, slišani; da ohranimo možnost izražanja pripomb in predlogov brez večjih zadržkov, ministrstvo pa nam prisluhne in nas preudarno upošteva. Novi Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je v nastajanju in ki ga pripravlja kompetentna skupina, bo morda bolje uredil zadeve v tej smeri.
Kako pa je z načrti za prihodnje leto?
Program za leto 2015 imamo v dobršni meri že narejen. Čakamo še rezultate treh prijav na evropski razpis Ustvarjalna Evropa, kjer smo se prijavili kot vodilni partner, pri dveh pa smo partner v prijavah francoskega festivala v Ambronayju in Baročnega orkestra Evropske unije (EUBO). Če s temi prijavami uspemo, bomo lahko zelo popestrili naš program. A tudi če ne pridobimo evropskih sredstev, bo naš program še vedno lep in kakovosten, mednarodne koprodukcije so tako ali tako stalnica našega dela. Še širše bomo vključevali vse te čudovite lokacije po Sloveniji. Povsod imamo podporo in si jo želimo še krepiti. Zato nisem kakšen velik pesimist, prej obratno …
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014