Pod milim nebom, Bogu na očeh
Budizem je rodil tibetansko tradicionalno gledališče ače lhamo, najstarejše še živo gledališče; kot eno najdragocenejših izročil se je ohranilo, ker je dalajlama, ko je moral zapustiti Tibet, v Dharamsali ustanovil Tibetanski inštitut za gledališko umetnost. Jacques Bacot, ki je 1921 v francoščino prevedel tri tibetanske misterije, je uprizoritve teh verskih iger poimenoval meditacija v gibanju. A to se je in se še dogaja pod vzhodnim obnebjem. Obredi zahodne, »večerne« civilizacije so se postopno sekularizirali, bil je čas poganskega politeizma, bogovi so bili vse bolj podobni ljudem, in rodila se je tragedija. Zažarela in ob svoji stoletnici storila samomor, kot je zapisal Nietzsche.
Čeprav krščanstvo, kot nobena religija, ni zmoglo širiti svojega vpliva, predvsem pa vladavine, ki naj bi bila vesoljna (katoliška!), brez obredja, se je z vso ostrino odvrnilo od poganskih ritualov in je slej ko prej moralo ugotoviti, da je gledališče grško-rimske tradicije »hudičevo delo«. A ker se je Cerkev zavedala moči živosti in neposredne pričujočnosti gledališča, te žive in kolektivne umetnosti, je za svoje indoktrinarne namene izkoristila pradavni izum, kako zbrati množico in jo zapeljevati s prizori iz Svetega pisma in življenja svetnikov. Med drugim je Cerkev v teatraličen dogodek spreminjala celo sežiganje heretikov na grmadi. Dogodek, ki je, Aristotel gor ali dol, sprožal v gledalcih močne občutke, morda celo neke vrste katarzo. Če drugega ne pa zagotovo strah, ki je najboljši vzgojitelj vernikov.
In tisti cerkveni red, ki se je kar najbolj zavedal moči te sicer po svojem izvoru poganske umetnosti, so bili jezuiti, ki so ravnali v duhu programa ustanovitelja jezuitskega reda Ignacija Lojolskega, in sicer da je treba potegniti človeka iz povsem posvetnega, racionalističnega in skeptičnega, realističnega in čutnega humanizma nazaj v transcendentalni svet Cerkve ... s sredstvi, ki so se priljubila renesančnemu človeku, torej z umetnostjo in tudi z gledališčem.
S protireformacijo je »vesoljna« Cerkev poskusila popraviti »škodo«, ki so jo povzročili protestanti, kot škodo so ocenjevali tudi knjige, napisane v slovenščini, zato so jih enajst vozov skurili pred ljubljanskim Rotovžem, in začela je izvajati tudi igre na prostem in v cerkvah ter slikovite verske procesije. Jezik je bil še vedno latinski, vmes posamezni vložki v nemškem jeziku. Vendar pa je prav z jezuitskem gledališčem dokumentirana prva predstava v slovenskem jeziku: revnim gojencem je bilo dovoljeno igrati zunaj jezuitskega kolegija ljudsko igro o paradižu, o stvarjenju sveta ter izvirnem grehu. To je bila Hoja za Paradižem, ki je bila izvedena celo večkrat; in domnevajo, da so tedaj dijaki nastopali tudi v slovenščini. A. T. Linhart, prvi slovenski dramatik in oče slovenskega gledališča, se je šolal na jezuitski gimnaziji v Ljubljani v letih 1767–73.
Na Slovenskem so pasijonske procesije s prvinami igranja in alegorijami iz Svetega pisma prirejali v več krajih, v Ljubljani od leta 1617 dalje. Pod vodstvom kapucinov jih je na veliki petek prirejala bratovščina meščanov po ljubljanskih ulicah s postanki pred cerkvami. Najbolj znan pa je Škofjeloški pasijon, ki je tudi prvo slovensko dramsko besedilo, katerega avtor je bil kapucin Romuald Štandreški, ki je bil prvič uprizorjen verjetno že leta 1715, zagotovo pa 1721. Filip Kalan je zapisal, da so kapucini posvečali skrb tistim javnim prireditvam, ki družijo kar se da veliko igralcev in gledalcev v skupno versko manifestacijo – pasijonskim procesijam. Pomembnost Škofjeloškega pasijona pa je predvsem v tem, da je med dokumenti 18. stoletja najobširnejši in tudi edini v celoti ohranjen rokopis, ki sodi že zavoljo trojezičnega besedila (latinsko, nemško, slovensko; v slovenščini je napisanih več kot 1.000 verzov!) med redkost v evropski gledališki kulturi.
Da je bil Škofjeloški pasijon posebna zvrst cerkvene procesije, torej religiozni dogodek, a hkrati tudi pravo ljudsko gledališče, priča ne nazadnje tudi dejstvo, da so v procesiji sodelovali prebivalci okoliških vasi, predstavniki cehov (krojači, lončarji, zidarji, čevljarji, mesarji, peki), poleg teh pa tudi predstavniki verskih sekt: bičarji, križenosci in puščavniki. Da je bila to resnično množična prireditev, govori tudi število kostumov: kar 278 jih je nekoč hranil kapucinski samostan. Procesija se je začela na veliki petek ob 16. uri. Pred tem so očistili ulice in razsvetlili okna.
Med 14 prizori Romualdovega sprevoda se samo 7 prizorov omejuje na sedem postaj križevega pota (Zadnja večerja, Krvavi por, Bičanje, Kronanje, Ecce homo!, Križanje, Božji grob), vsi ostali prizori pa se navezujejo na svetopisemske zgodbe (Stare zaveze) ali na alegorije iz verskega izročila (Adam in Eva, Smrt, Pekel, Samson, Jeremija, Marija sedmerih žalosti, Skrinja zaveze). Pasijon se je tako začel osvobajati stroge religiozne oblike, kar je bilo razumljivo glede na ljudske, torej vse bolj sekularne elemente. Zato je morala ukrepati Cerkev, ki je leta 1765 izdala uradno odločbo, naj se v procesijah »v prihodnje opusti vse drugo, kar ne sodi k pasijonu Našega Gospoda Jezusa Kristusa in naj se prikazuje le skrivnosti Gospodovega trpljenja, zato velja opustiti vse prizore iz Stare zaveze ... vsakršne skupine, kot so Turki in Mrtvaki, vsakršno jahanje, ki ne sodi v Misterij itd. posebno pa našemljeni Farizeji in Hudiči itd.«.
V ospredju Pasijona je bila vse bolj »gledališka učinkovitost«, ki je postajal »razgibana gledališka slikanica« (F. Kalan). O velikopoteznosti uprizoritve priča tudi »likovno nenavadno bogati sprevodni scenarij«.
Vmes je posegla tudi posvetna oblast in tako je Marija Terezija, ki je tudi v posvetnem gledališču uvedla cenzuro, zaradi katere je Linhart moral svojo Miss Jenny Love natisniti v Augsburgu na Bavarskem, 1773 dokončno prepovedala procesije. Lahko bi rekli, da se je Cerkvi njen utilitarni namen, ki ga je hotela doseči s pasijonskimi procesijami, ponesrečil, izjalovil: gledališče je v ljudeh bolj budilo radost in veselje do življenje, kot pa poglabljalo in utrjevalo vero. In ne glede na to, da so se te verske igre pogosto odvijale na prostem, pod milim nebom in tako Bogu na očeh, kaže, da jim je bilo nebo bolj naklonjeno kot Bog.
Gledališče se je dokončno osvobodilo obrednih korenin, postalo je profano in v njem se je človek začel uresničevati kot homo ludens.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015