Od reciklaže do reciklaže
Foto: Tiberiu Marta
Francis Poulenc: Pogovori karmeličank. Dirigent Gianluca Martinenghi, režiser Krešimir Dolenčić. Opera SNG Maribor, 26. 1. 2015
11. 04. 2015
Prvo slovensko izvedbo glasbene drame Pogovori karmeličank Francisa Poulenca, ki jo je uprizoril ansambel mariborske opere, lahko načeloma opredelimo kot zaželeno repertoarno novost. Eno najbolj prefinjenih opernih del 20. stoletja – resnično zgodbo o usmrtitvi karmeličank iz francoskega samostana Compiègne, ki se niti za ceno smrti niso odrekle dani zaobljubi, ki jo je Poulenc povzdignil na visoko spiritualno raven – se spričo tematske teže in sporočilnosti, silovite dramatske teksture in samosvoje estetike kaže tudi kot izjemen ustvarjalni in perceptivni izziv.
Literarna zasnova dela skozi usodo, ki je doletela neko plemiško družino in samostan karmeličank med vihro francoske revolucije, problematizira eksistencialna vprašanja na več ravneh: na splošni skozi kratenje temeljnih svoboščin v imenu deklarirane univerzalne svobode, na posebni z relativizacijo pomena vrednosti človeškega življenja pod udarom zgodovinskih okoliščin in ideologij, na osebni skozi konflikt med avtoriteto vesti in avtoriteto oblasti, na intimni pa kot stisko med vero in dvomom, ne nazadnje skozi fenomen strahu, ki pravzaprav prevladuej. Da bi tako slojevita zasnova dojemljivo zaživela na odru, je treba storiti veliko več od vizualne upodobitve pripovedi, ki jo je ponudil režiser Krešimir Dolenčić. Tako kot so z neposrečenim prevodom naslova spregledali semantiko izvirnika (Les Dialogues des Carmélites) in s tem zabrisali meja med posebnim in splošnim, so tudi režijsko dialogi spregledani kot bistvo (komorno zasnovane) dramaturgije dela, ki skorajda v celoti, z izjemo zborov Ave Maria in Salve Regina, tako tudi deluje. Dolenčić je vodil predstavo po neki srednji črti, ne da bi razvil z dogodki pospešeno evolucijo skupnosti karmeličank od razmerij, zakoličenih z dialogi, k duhu kolektivitete.
Z zgrešeno poenostavitvijo ambientalnega dejavnika in zoženjem usmrtitve karmeličank na vizualno stisnjen, vase sklenjen prizor, je režiser zgrešil tudi pomemben mejnik, ko z nastopom zbora Salve Regina ob mojstrski veristično zgovorni instrumentaciji orkestra in Blanche, ki pogumno izstopi iz množice in se pridruži mučenicam pod giljotino ter tako končno obvlada lastne strahove, delo doseže dramatičen vrhunec in preide iz komornega v veliki finale. S tem da je predstavi odtegnil močno psihološko oporo ozadja, je predstavo ravno v zenitu dramaturško zrahljal. Predstavo, katere mizanscena je zasnovana skopo in je barvno opredeljena na svetle barve samostana in temne barve obskurne revolucije, tudi sicer bremenijo (ne)dorečene zamisli in neučinkoviti posegi v mizansceno z učinki profanizacije fenomena gledališča.
»Reciklaža po navadi predstavlja pomemben vzvod trajnostnega razvoja, toda v tem primeru deluje prav obratno.«
Na glasbeni strani pa kaže, da taktirka Gianluce Martinenghija ni nakazala prave poti do celovite podobe predstave. To smo lahko zaslutili že iz prvih taktov tehnično zmazane uverture, ki ji je tudi v nadaljevanju sledila površna, kdaj pa kdaj za soliste premočna igra orkestra, daleč stran od uglajenosti francoskega sloga in govorice Poulenca. Na ravni predstave je s kreacijo predstojnice samostana, Madamme de Croissy, izstopala Zlatomira Nikolova, mezzosopranistka primernega vokalnega razpona, zmožna razvoja velikega dramatskega loka – od vzorne drže božje služabnice do pohujšanja v zagrenjeno dvomljivko. V zapleteni vlogi zmedene aristokratinje Blanche de la Force je nastopila Sabina Cvilak. Z veliko vokalne občutljivosti, v prvih prizorih s pogostimi močnimi višinskimi predori, v nadaljevanju pa spevno, je podala skoraj popolno vokalno izvedbo. V tem nikoli ne razočara. Toda z izrazitim dramskim pristopom, v katerem ji je zmanjkalo odtenkov, ni enakovredno odprla čustvenih turbulenc lika mladega dekleta. Kot sestra Constance je glasovno čisto, z občutkom za frazo in igro, nastopila Nina Dominko. Solidno, brez pretiravanja v intenzivnosti, z lepo razvitim prizorom slovesa od Blanche, je nastopil tenorist Martin Sušnik. S pevsko in dramatično vpetostjo je lik Mati Marie upodobila Guadelupe Barrientos. Zanesljivo, toda izrazno na meji osladnosti, je v vlogi Madamme Lidoine nastopila Andreja Zakonjšek Krt. V drugih vlogah so nastopili še Emil Baronik, Dušan Topolovec, Tim Ribič, Dada Kladenik …
Običajno dobro pripravljen zbor mariborske opere je pri eterični Ave Marii deloval dokaj ohlapno, pri bleščeči Salve Regina brez razkošja zvoka, pri sklepnem diminuendu pa dokaj medlo. K osnovni pomanjkljivosti izvedbe, nedoseženemu slogu Francisa Poulenca, je treba primakniti še slabo artikulacijo petja v francoščini. Sicer pa je moram uvodni hvali mariborske opere dodati še to, da se nam je kot velikokrat doslej tudi ob minuli premieri zgodila reciklaža; pričujoča predstava je skoraj v enaki inscenaciji v izvedbi HNK Zagreb in režiji Krešimirja Dolenčića že bila izvedena na odru ljubljanskega festivala. Resda reciklaža po navadi predstavlja pomemben vzvod trajnostnega razvoja, toda v tem primeru deluje prav obratno: ne le da ohranja kreativno stagnacijo slovenske operne scene, temveč tudi rahlo podcenjuje pričakovanja občinstva.
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
