Can’t Forget – A Souvenir of the Grand Tour
Komandant Cohen in njegove odločitve
10. 06. 2015
»Ko sem zadnjič stal na tem odru, sem bil star 60 let – drzno sanjavi fantič …« se je leta 2008 na odru v Londonu pošalil tedaj domala štiriinsedemdesetletni Leonard Cohen. Stvar je bila precej resna, razlogov za šalo ni bilo kaj dosti, pa vendar – Cohen se je potem, ko je že sklenil, da mu nastopanje ne naredi kakšnega resničnega veselja, po spletu nesrečnih okoliščin oropan mirnih upokojenskih dni marljivo in predano lotil dela. S pohodom za polnjenje finančnega primanjkljaja se je začelo njegovo pravzaprav najplodovitejše obdobje, ki je že kmalu po začetku polnjenja finančne luknje postalo resnično veselje – do ustvarjanja novih pesmi in tudi nastopanja. Cohen je odkrito povedal, da se zadnjih dveh turnej, v letih 1988 in 1993, po izidu albumov I’m Your Man in The Future, čeprav sta bila dobro sprejeta (in turneji tudi), ni ravno veselil, da je precej pil in se na odru klavrno počutil. Po koncu te druge se je enostavno umaknil, za dlje časa, in se vmes zgolj občasno vračal, bodisi s kakšnim zanimivim studijskim albumom, hišno produciranim in odigranim z njegovimi priljubljenimi poceni klaviaturami (Ten New Songs, Dear Heather v letih 2001 in 2004), bodisi z arhivskimi koncertnimi ali kompilacijskimi izdajami (More Best Of, Field Commander Cohen). Leta 2006 nas je presenetil z novo knjigo poezije, o nastopanju pa ni kaj dosti govoril.
Zapiranje koncertnega diskografskega kroga
Turneja, ki se je je lotil leta 2008, je, sprva s pečatom črne luknje, napovedala preporod ustvarjalnosti starega barda. Nikoli ni prav z lahkoto ustvarjal in marsikdaj je z nekakšno samoironično grenkobo povedal, da je pisanje zlasti muka, ki ji je podvržen nekoliko mazohistično, ker ga vedno znova kliče nazaj in zahteva svoje. Medtem ko je Kajetan Kovič o pesnjenju svojčas zapisal »in čeprav je muka, zidam, ker je slast«, Cohen slasti ni omenjal. Vendar je obstajala prav v neskončnem »klicu k orožju«, ki se mu »fant z zlatim glasom« nikoli ni mogel zares upreti, tudi v osami zenbudističnega samostana ne. In, kot dokazuje zgodovina uglasbene poezije, pesmi niso zares žive, dokler jih ne popelješ na pot; ni nujno, da ti je ta pot všeč, pomembno je, da te na koncu kljub vsemu posrka. Seveda ne govorimo o takih nomadih, kot so Willie Nelson, Merle Haggard, Springsteen ali Dylan, ki se klicu ceste niso nikoli upirali, pač pa bolj o »panonskih osamelcih«, kakršna sta naš današnji protagonist in denimo Tom Waits, ki takisto ne obožuje turnej, a se kljub temu vedno znova prebudi in pripravi nekaj dobrega.
K dolgim turnejskim potem sodijo tudi diskografske ustreznice: vsako veliko ime (popularne) glasbe se je slejkoprej odločilo, da velja odrsko izkušnjo zapisati na nosilec zvoka in jo ohraniti na očeh in ušesih generacij. Branili so se jahači in konjarji, če parafraziramo Levstika; celo tak garač, kot je Springsteen, se je koncertnega albuma dolgo otepal, češ da še ni pripravljen, da bend še ni zrel, nato pa se je po objavi prvega leta 1986 odprlo in dandanes koncertnih utrinkov s poti Brucea Springsteena ne manjka, tako na albumih kot na DVD-jih. Tudi Dylan je svoje koncertne poti tako ali drugače zvesto prinašal na police trgovin. Koncertne namere Leonarda Cohena pa so bile vsaj sprva zelo redke; če so se že pojavile, so morale biti nekaj posebnega, o čemer priča tudi najnovejša, Can’t Forget, ki je izšla v začetku letošnjega maja, zadnja v nizu diskografskega obilja, ki nas po dolgih letih suše obletava v zadnji polovici desetletja. Z njo je Cohen sklenil nekakšen koncertni diskografski krog; njegova prva tovrstna izdaja se je pojavila leta 1973 s preprostim naslovom Live Songs, njena vsebina pa ni bila nekaj, čemur bi rekli klasični koncertni album.
Live Songs, 1973
Leonard Cohen je leta 1969 izdal zdaj kultni album Songs from a Room in končno ugotovil, da bo treba na pot, če ne drugače, vsaj za ohranitev dobre volje pri matični založbi Columbia, kjer s prodajo njegovih dveh dotedanjih studijskih plošč in odporom do nastopanja niso bili preveč zadovoljni. Zadolžil je torej producenta Boba Johnstona, ki je takrat med drugim skrbel tudi za plošče Boba Dylana in Johnnyja Casha, naj mu najde bend, pogoj pa je bil, da se Johnston bendu tudi sam priključi. Za glavno tarčo so izbrali Evropo, kjer so se Cohenove plošče dobro prodajale; začeli so leta 1970 in se tja vrnili še 1972, po izidu albuma Songs of Love and Hate.
Že takoj na začetku je bilo jasno, da se Cohen ne bo tako zlahka odpovedal svojim pesniško-improvizacijskim koreninam, česar je bil vajen že vse od zgodnjih literarnih nastopov v Kanadi. Nastopi so torej poleg izbranih pesmi s plošč prinesli precej presenečenj v obliki improviziranih literarno-glasbenih točk in tudi nekaterih predelav pesmi drugih avtorjev, ki jih je Cohen cenil. V zasedbi, ki jo je poimenoval The Army, je poleg Johnstona s klaviaturami med drugim sodeloval še kitarist in goslač Charlie Daniels ter pevka Jennifer Warnes, ki je bila še dolgo tesno povezana s Cohenovo ekipo, v osemdesetih pa je izdala uspešen album predelav njegovih pesmi.
Leta 1973 je založba Columbia sestavila nenavaden album desetih pesmi; s turneje leta 1970 sta bili vključeni zgolj dve, vse ostale so posneli leta 1972. Z izjemo zaključnega recitala Queen Victoria, sicer pesmi iz pesniške zbirke Flowers for Hitler (1964), so vse pesmi posneli na evropskih nastopih, samo polovico pa jih je Cohen poprej posnel na studijsko ploščo, in vse te so z albuma Songs from a Room; prvi in tretji album torej nista zastopana, vendar je na Live Songs pet pesmi, ki jih na studijskih ploščah ni, od minutnega uvoda, ki ga je Cohen improviziral v Londonu, do nekoliko daljše glasbene improvizacije s pariškega koncerta. Pesem Passing Through je bila do takrat že precej izvajana pesem z repertoarja izvajalcev folk glasbe, Please Don’t Pass Me By (A Disgrace) pa je bila nova – trinajstminutna pesniška mantra se spremeni v nekakšen glasbeno-pesniški hoedown, kar je razvidno tudi iz izvedbe pesmi Tonight Will Be Fine, kjer naj bi Cohen pravzaprav užival na odru, a je bilo v resnici vse skupaj nekoliko prisiljeno, zlasti pri slednji pesmi, ki so jo vključili s festivala Isle of Wight, kjer je Cohen nastopil sredi noči potem, ko je naveličana množica že prepodila Krisa Kristoffersona. Cohenu so prizanesli; njegova iskrena melanholija jih je vrnila v resničnost, prav zato pa se zdi, da tiste malce bolj živahne izvedbe ne delujejo tako dobro.
Live Songs je bil torej precej nenavaden album, ki ni izpolnil komercialnih pričakovanj, a za Cohena, ki je vztrajal pri odločitvi, da se za album izbere bolj variabilen repertoar, je bilo pomembneje, da je za nekaj časa prost. Njegova naslednja odmevnejša turneja se je zgodila šele konec desetletja, ko je po svetu potoval ob izidu albuma Recent Songs (1979). Na trakove so takrat zapisali precej gradiva, vendar so ga obelodanili šele leta 2001, ko ni kazalo, da bo Cohen kaj kmalu spet izdal kaj studijskega. Zmotili so se: še istega leta je, po osemletni studijski suši, izdal album Ten New Songs, vendar je koncertni zapis s turneje 1979 razveselil pristaše in zbiralce; končno ni bilo več treba nujno nabirati piratskih koncertnih izdaj s turneje, o kateri se je precej šušljalo, pa tudi po televiziji so jo prikazali. Sicer pa Cohen uradno ni izdal ničesar koncertnega dolgih enaindvajset let; turneja iz leta 1979 je, kot rečeno, izšla kot dokument šele leta 2001, albumov med letoma 1974 in 1988 torej ni sproti dokumentiral. Naslednja koncertna izdaja se je zgodila šele leta 1994 in na njej sta bili zapisani turneji 1988 in 1993 ob izidu že omenjenih plošč I’m Your Man in The Future. Album se je imenoval Live Cohen – Leonard Cohen In Concert in ni vključeval nobenih novih ali neobjavljenih pesmi, tudi improvizacij ne.
Live Cohen (1994)
Gre za klasično koncertno ploščo s programom, ki je prinašal prerez že znanih in uveljavljenih Cohenovih dosežkov. Nastopi, kot na poprejšnjih potovanjih, niso potekali v posebej evforičnem vzdušju, a Cohen je na odru kljub vsemu dal vse od sebe; spremljevalni pevki Julie Christensen in Perla Batalla sta precej prispevali k svežim izvedbam, poznavalci pa še vedno trdijo, da je Cohen za obe turneji sestavil svojo najboljšo zasedbo, čeravno zdaj velja, da je najboljša pravzaprav ta, ki je z njim potovala zadnjih šest let, med letoma 2008 in 2014. No ja, v obeh je med drugimi sodeloval kitarist Bob Metzger, ki je s svojim jazzovskim kitarskim tonom odlično zapolnjeval inštrumentalne pasaže, spodaj podpisani pa, navkljub odličnosti omenjenih zasedb, na prvo mesto še vedno postavlja malce manj tehnično brezhibno, a zato tudi manj sterilno The Army.
Live Cohen je prvi koncertni album, na katerem je Cohen pel s svojim »novim«, globljim, robatejšim glasom. Nežna liričnost prejšnjega, čistejšega glasu s prvih plošč in turnej je zdaj prešla v večjo izraznost, interpretacijsko se je kot pevec izdatno izboljšal in novonastale globine spretno izkoristil kot glasbilo, na način, kot ga uporabljajo tudi najboljši pevci jazza in bluesa. Omenjeni studijski plošči iz 1988 in 1993 sta bili precejšnje presenečenje za poslušalstvo in kritike: na njiju se je Cohen odkrito polotil sodobne, moderne produkcije, kjer je podlaga večkrat sintetična, a mu je znotraj tega uspelo ohraniti poetično jedro posamezne pesmi, ki ga je nato še nadgradil s hropeče-gromečo vokalno izvedbo. Večjega začudenja sicer ne bi smelo biti, saj so se prvi zametki obojega pojavili že leta 1984 na albumu Various Positions, ki pa ga je Cohenova založba zavrnila; sprva je izšel v Kanadi in Evropi.
Field Commander Cohen – Tour of 1979 (2001)
Cohen je o turneji iz leta 1979 govoril kot o svoji najljubši, vendar je zadnja leta mnenje večkrat vidneje spremenil v prid sočasnim nastopom. Recent Songs je bil nosilni album omenjene turneje 1979, na arhivski plošči pa so zapisani nastopi iz Londona in Brightona. Gre za nekoliko manj klasičen program, kot ga srečamo na plošči Live Cohen, saj je vključenih nekaj pesmi, ki jih strokovnjaki niso pogosto šteli med Cohenove klasike, denimo naslovna iz leta 1974, pa tudi novejše z albuma Recent Songs komercialno niso doživele večjega uspeha, čeprav gre za odlično ploščo s kar nekaj klasičnimi stvaritvami, kar bo pozneje pokazal čas; taki sta zagotovo The Guests in The Window. Iz koncertnega zapisa priveje tudi nekaj žlahtnega cohenovskega humorja, ko v naslovno pesem igrivo vključi odlomek iz stare uspešnice tria The Andrews Sisters Rum and Coca-Cola (1945). Z vključitvijo pesmi Memories se je spomnil tudi na svojo predhodno ploščo, Death of the Ladies’ Man (1977), ki jo je posnel z razvpitim producentom Philom Spectorjem in je ni preveč maral, vsaj javno ne. Spremljevalna zasedba Passenger je bila jazzovskega porekla, sodelovali pa so tudi nekateri glasbeniki, ki jih tesno povezujemo s koncertno podobo Leonarda Cohena: violinist Raffi Hakopian, udist John Bilezikjian ter pevki Jennifer Warnes in Sharon Robinson; slednja je s Cohenom sodelovala na poznejših ploščah kot soavtorica in kot del spremljevalne zasedbe vse do dandanašnjih dni.
Naslednji koncertni album Leonarda Cohena je izšel leta 2009 in z njim so se odprla vrata koncertnih izdaj. Tega leta je založba Columbia poleg prvega zapisa s turneje, ki je Cohena leta 2010 pripeljala tudi v Slovenijo (ponovno je prišel tri leta pozneje), izdala še en arhivski koncertni zapis, in sicer že omenjeni nastop na festivalu Isle of Wight. Naslednje leto, 2010, je izšel še album Songs from the Road, »sinopsis« prvega dela turneje (torej tistega pred izidom novega studijskega albuma Old Ideas, 2010), decembra 2014 pa obsežni Live in Dublin, ki je dokumentiral turnejo po izidu Old Ideas in tik pred izidom zadnjega studijskega albuma Popular Problems (2014); ta je sicer izšel septembra 2014 ob Cohenovi osemdesetletnici, torej pred dublinsko izdajo. Turnejo ste lahko spremljali tudi v videoobliki; Columbia je London in Dublin izdala tudi na DVD-ju, v vizualnem zapisu pa je izšel tudi koncert na Isle of Wight.
London, Songs from the Road in Dublin (2009–14)
Londonska koncertna plošča je Cohena ujela na začetku popotovanja po dolgi suši, ko je že izjavljal, da ima nastopanja dovolj. »Afera« z izpraznjenim šparovčkom, v katerem na veliko presenečenje javnosti ni počivala silna večdesetmilijonska vsota, pač pa bojda manj kot desetina, sicer dovolj za udobno penzijo, je Cohena sicer pretresla, vendar je zadevo vzel kot izziv; ni mu preostalo drugega, kot iti na pot in si prislužiti izgubljeni denar. Vendar Cohen, ki stopi na oder londonske arene O2, ni glasbenik, ki bi prišel po nabirko, pač pa prerojeni, zreli ustvarjalec, ki uspešno zavija vrat depresiji, s katero se je spopadal večino življenja, ustvarjalec, ki je skoz vrata nagnal tako alkohol kot tobak, in zlasti navdušenec, ki ga zanima, kam vse lahko še popelje svoje pesmi. Z izbranim repertoarjem, ki ga uvede Dance Me to the End of Love, Cohen pokrije vsa poglavja svoje kariere, tudi najnovejša, torej tiste studijske plošče, ki jih je izdal po letu 1993, postreže pa tudi z nekaj recitali in pesmimi, ki jih na studijskih ploščah sicer ne boste srečali, denimo Whither Thou Goest Guya Singerja in peščico novih avtorskih pesmi. Vseskozi, zlasti v drugem delu turneje, po izidu albuma Old Ideas, kar slišimo na Live in Dublin, vse bolj vključuje tudi predelave, pesmi, kot so Save the Last Dance for Me iz repertoarja vokalne zasedbe The Drifters (1960) in nekatere countryjevske stalnice, spominja pa se tudi svojih pesniških korenin. Vse to zapiše na tri koncertne albume, s katerimi zašpili še eno poglavje v svojem ustvarjanju; po izidu Old Ideas na odru poje vse več novih pesmi in ves čas vključuje tudi še novejše, še neizdane. V intervjujih je vesel in zgovoren; ves čas napoveduje tudi nove albume. Na album Songs from the Road, ki izide leta 2010 med Londonom in Dublinom in ob boku Old Ideas, Cohen vključi nekatere pesmi, ki so sicer objavljene na studijskih albumih, a jih na poprejšnjih koncertnih zapisih ne boste pogosto srečali. S tem napove tudi tačas svoje zadnje diskografsko poglavje, Can’t Forget, ki izide maja 2015 in konceptualno precej preseneti.
Can’t Forget – A Souvenir of the Grand Tour (2015)
Ko premišljujemo o najnovejšem Cohenovem albumu, vedno znova ugotavljamo, da z njim zaključuje krog, ki ga je začel z Live Songs. Tuhtamo tudi, da je Cohen, najsi se to zdi še tako čudno, svoje koncertne plošče izdajal načrtno z nekakšnim vizionarskim vpogledom v lasten opus, čeravno se je to morda dogajalo nezavedno – nakazovale so druga na drugo, še bolje: nastajale so ciklično. Če je hotel izdati Can’t Forget, je moral izdati Songs from the Road, te pa bržčas ne bi bilo, če ne bi bilo Live Songs. Plošča Can’t Forget je tako pravzaprav največji hibrid med Cohenovimi koncertnimi izdajami: na njej srečamo peščico manj vidnih pesmi z njegovega koncertnega repertoarja (z izjemo Joan of Arc), poleg tega, da je večina pesmi posneta na tonskih vajah, pa album vključuje tudi nekaj predelav pesmi drugih in tri nove pesmi, od katerih imata dve rdečo nit bluesovsko-samoironičnega spopadanja z naraščajočo številko na osebni izkaznici (Never Gave Nobody Trouble, Got A Little Secret); nadaljevanje razmišljanj z dveh zadnjih studijskih albumov torej (Going Home, 2010; Slow, 2014). Ideje o izdaji pesmi s tonskih vaj ni dobil naš protagonist, vendar pa je ta koncept spremenil v eno bolj svežih zamisli o spajanju treh prvin: starega, novega in prirejenega. Tudi šušljanja pred izidom Cohenove izdaje so pripomogla k temu, da zadnji album medijsko ni ostal prezrt, čeprav bi se to ne zgodilo v nobenem primeru: Cohen je namreč jezdil na visokih medijskih valovih že omenjenega dobro sprejetega studijskega albuma Popular Problems in koncertnega zapisa iz Dublina. S samozavestnim zaključkom dolge turneje in uspešnim studijskim albumom si je tako dovolil iti še malce dlje, s tem tvegal opazke o hiperproduktivnosti, kar se je seveda zgodilo, a ga ni preveč prizadelo, hkrati pa je napovedal, da že pripravlja nov studijski album. Nekatere bolj tradicionalne privržence Cohenove glasbe je album Can’t Forget malce podregal, češ: gre za nekakšno čudno mešanico, ki je obelodanjena v prid blagajni.
Vendar se pod drobnogledom album izkaže za pravi biserček, ki mu je do popolnosti očitati zgolj kratkost – ne po minutaži, pač pa po številu pesmi; tovrstne izdaje funkcionirajo bolje, če na njih počiva več kot deset naslovov, saj se nekje proti koncu koncept šele prav izkristalizira in dobimo občutek, kot da bi iz te malhe lahko prišli še nekoliko večji deleži v prid konceptualni čistosti, zlasti po plati priredb, za katere vemo, da jih je bilo na turneji kar nekaj. Naslovna pesem, posneta na Danskem, sodi sicer med šibkejše Cohenove avtorske pesmi, a koncertno različico boste le stežka zasledili, zato je dobrodošla, še posebej, ker z dotično zasedbo deluje bolje kot na albumu I’m Your Man. Joan of Arc bi pogrešali, ker jo imamo že na drugih izdajah, zato pa nas osveži izvedba Dorove La Manic, redek zapis The Night Comes On in Light As The Breeze iz studijskih let 1984 in 1993 ter, tako se zdi, osrednja pesem na albumu, izvedba Choices z repertoarja pokojnega Georgea Jonesa, s katero Cohen ob boku dveh avtorskih zabavljic, a v resnici pikrih pesmi o staranju, ustvari mogočno trilogijo minevanja in spopadanja s staranjem. »Že ob rojstvu sem se lahko odločil,« poje Cohen v Choices, »a zapadel sem v skušnjavo, rad sem pil in pijače nikdar zavrnil, od sebe sem odvrnil vse tiste ljudi, ki so mi pomenili največ, in če bi se lahko vrnil nazaj, bi kar tekel … a zdaj živim in umiram s posledicami lastnih odločitev«.
Zdi se, da k tovrstnemu priznanju ni več česa dodati …
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
