Klubske izpovedi umetniške groupie
17. 06. 2015
»Kakšen album!« To je bil prvi in dolgo časa tudi edini odziv obnemele kritiške javnosti. Zato novinarji enostavno niso vedeli, kaj napisati. Nightclubbing Grace Jones jih je namreč ujel na levi nogi.
Ko je bila kritiška srenja prepričana, da svetlikajoči se plesni podij ne more ponuditi nič več od prehitro usihajočega elektropopa in povprečnega brezosebnega diska, je maja leta 1981 izšel moderni zvočni zapis o sijajnih nočnih avanturah, primeren za vse starosti in ravno prav dražeč z motivi plesa. S tem se lahko strinjamo tudi danes, ko je od prvotnega presenečenja minilo skorajda petintrideset let in je album ponovno izšel v dvojni, posodobljeni obliki. Z eno pomembno pripombo – prav nič ne more nadomestiti izvirnega kosa vinila, opremljenega s serijsko številko ILPS9624, da o količini na njem zbrane patine niti ne govorimo. Danes ujeti takratni duh časa, je seveda povsem nemogoče. Plesna kultura se je močno spremenila, celo radikalizirala. Postala je masovna, preselila se je pod milo nebo, na velike travnike in plaže …
Nekdanjih legendarnih zakajenih klubov ni več ali vsaj ne več v takšni obliki, kot smo jih bili vajeni. Popkultura je namreč skozi zgodovino večkrat spremenila svoje ključne poudarke, dokler se sčasoma ni podredila donosnim zakonitostim esteblišmenta. Nihče ni imun na to, celo punk kot izrazito klubska atrakcija ni bil. Prav zato je popkultura kot taka – zlasti v trenutkih, ko se je udobno namestila v prevladujočem trendu – čez čas potrebovala dozo čistega adrenalina, da se je oklestila nepotrebne navlake in se revitalizirala s svojem bistvu. Pa tudi zato, da je lahko začela oblikovati nove smernice, ki so s povečanim zanimanjem mladih sočasno in intenzivno začele prodirati v glasbo, film, literaturo, modo … Hkrati se je odpiral prostor za nenavadnost ali drugačnost, s katero je posameznik zvito provociral ali opozarjal na svoj način življenja ali pač zgolj samo na njegovo razumevanje. (Ne)namerne provokacije, zasnovane na imidžu, seksu, fikciji, so spontano pritegovale pozornost, kar je še pred pojavo Grace Jones dokazal David Bowie.
Warholovsko cinično je Grace Jones v diskografski univerzum prestopila z modnih brvi, v času, ko je bila to prej izjema kot pravilo. Vendar njenega »sekundarnega« umetniškega interesa ne gre obravnavati nič drugače kot razširjanje že uveljavljene senzacije, prilagojene določenim (sub)kulturnim očem. Njenih fotografij ni bilo mogoče opazovati v »fensi« izložbah, temveč na hodnikih podzemne železnice in v art bistrojih, kjer je bila njena fatalna (ne)privlačnost obiskovalcem na voljo štiriindvajset ur na dan in kjer so se zbirali vase zagledani ekscentriki, homoseksualci, transvestiti, sadisti, mazohisti in drugi posebneži alternativne disko kulture. Grace Jones je »dodeljeni ji« milje očarala s svojo lascivno in ledeno fabricirano podobo, ki je znotraj sprožala številne fantazije in namigovanja. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo neukrotljiva diva svoj umetniški talent razširila še na druga področja.
Preobrazba modela Grace Jones v pevko Grace Jones se je zgodila v Parizu. Tja se je namreč rojena Jamajčanka preselila iz New Yorka potem, ko si se je zaželela svobode in samostojnosti. V njej je kipela vroča kri, ki jo bližina staršev in zamrznjeni trenutki niso znali ovekovečiti ali izraziti.
Grace je bila namreč vedno pripravljena na dobro zabavo in bizarne izzive, ki z vnaprej predvidljivimi dekadentnimi zabavami modnega jet-seta niso imeli prav veliko skupnega. Nič ni imela proti njim, bila je redna gostja, vendar je želela več. Tako je sprejela vse pogostejše nagovarjanje prijateljev, da bi sčasoma njen glas prodrl tudi izza štirih sten. Že prva prava mala plošča I Need a Man je dosegla manjši, a vseeno dovolj velik uspeh, da se je Grace znašla na letalu za New York. Pariz je bil modna prestolnica, a po glasbeni plati se z Velikim jabolkom ni mogel primerjati. Privlačnost njenega talenta je s tem dosegla novo raven, četudi ji sprva ni šlo vse po načrtih. To je bil namreč čas, ko videno ni bilo dovolj – potreben je bil zvok, potrebna je bila vsebina, celostna podoba, »substance«.
Do usodnega zasuka je prišlo, ko se je z majhno ekipo z Manhattna vrnila na Jamajko, da bi posnela svoj četrti album Warm Leatherette (1980), ki ji je že na stežaj odprl vrata številnih bleščečih disko klubov, skozi katere je leto dni pozneje stoično vstopila z zunajčasnim albumom Nightclubbing. Doma so jo namreč pričakali vrhunski studijski glasbeniki na čelu z najverjetneje eno najboljših ritem sekcij vseh časov, Sly Dunbar in Robbie Shakespeare (ki bosta letos nastopila na Jazz festivalu!). Predhodno lovljenje in medlo producentsko uravnilovko so nadomestili domiselni aranžmaji na sinkopirani bazi, poleg prebujenega zanimanja za reggae in soul je Grace odkrito začela koketirati s prvimi usedlinami novega vala. Mali plošči z albuma Private Life skupine The Pretenders je tako družbo na B strani delala She's Lost Control benda Joy Division. Nekdaj eksotični fotomodel z mikrofonom v roki ni več samo simuliral petja, temveč je začel po kotih plesišč nagovarjati poslušalce »z možgani« in jih vabiti pod vrtečo visečo kroglo, sestavljeno iz nešteto malih ogledalc.
Teren je bil pripravljen. Plesišča tudi. 11. maja 1981 je soj žarometov ugledal album presežkov, Nightclubbing, s katerim je Grace Jones poglobila in še bolj poenotila formulo, uporabljeno na čislanem predhodniku. Že izbira enake studijske ekipe je dala jasno vedeti, da Grace želi narediti korak naprej. Težišče albuma je bilo pomaknjeno v (iz)gradnjo glasbenega prostora, kjer je senzualnost Grace Jones pridobila najmočnejši učinek. Nightclubbing namreč ne privlači z agresivnostjo niti s pretirano resnostjo, naivnimi efekti ali zapletenimi aranžmaji, temveč s čarobno atmosfero, polno pristnih emocij, kjer neboleče sobivata diskretno in funkcionalno. Ob poslušanju teh pesmi imamo občutek, da Grace s svojim glasom hodi spredaj, glasba pa »caplja« za njo kot odmev, kar preko izbranih melodičnih linij še toliko bolj poudari osnovne konture zvočnih vzorčenj in hkrati pušča dovolj prostora za kontrapunktno ornamentiranje.
Tako se je Grace še bolj oddaljila od svoje disko preteklosti in se odprla proti novemu valu na praizhodiščih reggaeja, ki ga je prepletla še z elementi dancea, duba, rocka, funka in tanga. Slednjega predstavlja morda celo (poleg Slave to the Rhythm) njena najbolj znana skladba, priredba Libertango Astorja Piazzolle – I've Seen That Face Before. Ne samo z njo, tudi z ostalimi skladbami je Grace dokazala, da je po svojih močeh končno osvojila tehniko petja in na najboljši način uspela kanalizirati svoje omejene vokalne sposobnosti, da je do izraza prišla njena nenavadna barva glasu. To dokazujeta tako naslovna Nightclubbing avtorjev Davida Bowieja in Iggyja Popa kot avtobiografska izpoved Art Groupie. Veliko ne zaostajajo niti druge »sposojene« (Use Me, Demolition Man) ali soavtorske (Pull Up to the Bumper, Feel Up) pesmi. Prepojene so s pristnimi impulzi in z vonjem po ohlapnih eksperimentih. Ničesar ni preveč, ničesar premalo.
Grace Jones je z Nightclubbing osvojila, ponastavila in si prilagodila kontroverznost nekontroverzne glasbe. Dobesedno priporočila nam je prihod na plesišča s široko odprtimi očmi, kjer je med gibanjem po njem artikulirala post-disko inovativnost s predrzno kreativnostjo. S pomočjo izjemne studijske ekipe, seveda, ki se je pretežno izpela že naslednje leto z zaključnim albumom (pozneje tako imenovane) trilogije Living My Life. In še nekaj – z Nightclubbing je Grace Jones enkrat za vselej zaprla žolčne debate o odnosu med vsebino in embalažo.
Časi se spreminjajo, a nekatere stvari ostajajo večne. Čeprav smo vajeni, da ponovne izdaje prinesejo obdelan (boljši?) zvok in razne oblike bonusov, pri tem albumu zlahka pridemo do zaključka, da jih ne potrebuje. Nightclubbing je popoln takšen, kot je izšel leta 1981, ko je opredelil desetletje, ki mu je sledilo, vključno z intenziviranjem plesnih ritmov in velikim razmahom DJ-kulture na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
