Lucidno in pikro o sodobnikih
»Z vseh strani po malem,« bi se lahko glasil odgovor pričujoče zbirke. Eseji, napisani za različne priložnosti in dostikrat kot predavanja, so urejeni tematsko, vključujoč razmišljanja o novih literarnih tokovih, o odnosu med umetnikom in družbo, o problemih ženskega pisanja in, za konec, nekaj impresionističnih esejev, ki po slogu že prehajajo iz eseja v črtico. Pogrešali bi kvečjemu kako avtobiografsko besedilo (nekatera so bila postumno zbrana v zbirki Moments of Being).
Za osvetljevanje pisateljičinega esejističnega sloga si za izhodišče lahko vzamemo kar prvi esej v zbirki Gospod Bennett in gospa Brown. Tu skuša Woolfova uloviti na papir neko drugo gospo, gospo Brown, starejšo potnico, s katero sta si delili kupe na lokalnem vlaku. Gospa Brown, slehernica, postane simbol za življenje samo; pisateljičin poskus, da bi srečanje prelila na papir, pa prispodoba za večno nalogo, ki jo imajo pisatelji kot opisovalci življenja. Tu že lahko opazujemo tipično fabulativen, bogato metaforičen pristop, ki ga pisateljica uporablja za opredelitev razdalje med pisatelji njene generacije (danes bi jim rekli modernisti) in pisatelji angleške realistične tradicije, kot so Dickens, Trollope, Thackeray, Galsworthy in danes manj poznani Arnold Bennett iz naslova. Realisti bi iz gospe Brown napravili literarni lik; naredili bi jo razumljivo skozi »njena čudaštva, mimiko in gestiko; njene gumbe in gube; njene trakove in bradavice« (kako zelo se spomnimo Dickensa!), povedali bi, kolikšno rento ima, kakšne bolezni in dolgove, napletli bi o njej kompleksno štorijo, vključujoč vse te podrobnosti. Toda tako nizanje neidealiziranih podrobnosti, pravi Woolfova, se ne približuje več resničnosti, temveč je postalo klišejsko; nova književnost pa naj bi na dan spustila tisto, kar je ta kliše potlačil. In to je, za Woolfovo, predvsem kompleksna, nestabilna, neulovljiva zavest vsakdana. »V enem dnevu se vam je skoz možgane zapodilo na tisoče zamisli; na tisoče čustev se je v osupljivem neredu srečalo, drugo ob drugo trčilo in izginilo,« zapiše; ali pa: »Življenje ni niz simetrično razporejenih oljenk na vozu; življenje je bleščeč obstret, polprosojni ovoj, ki nas obdaja od začetka do konca zavedanja.« Tri leta po tem eseju je Woolfova napisala Gospo Dalloway, do danes enega najbolj čislanih romanov toka zavesti.
Njeno razmišljanje o moderni književnosti ne uporablja težke teoretične artilerije; večino svojih esejev je Woolfova napisala za javna predavanja ali pa za revije in časopise. Za Woolfovo, kot za njene sodobnike, se je realizem zaskočil, ko je prešel v avtomatizem, ko je prerasel v samoumevno poudarjanje določenih vidikov življenja za ceno drugih (seveda se je povsem isto dogajalo v glasbi in likovni umetnosti). Prednost pisanja Virgnie Woolf v osvetljevanju te miselnosti‒– v primerjavi, na primer, s pisanjem velikega angleškega teoretika moderne, T. S. Eliota‒–, je morda ravno v neposrednosti, ki izvira iz potrebe, da morda neposvečenemu občinstvu pojasni, zakaj za vraga so začeli pisatelji nenadoma pisati o nekih čudnih, osebnih, tesnobnih prebliskih, mešati prozo z liriko in eno za drugo obešati na klin narativnih konvencij, katerih se občinstvo sploh ni zavedalo, dokler jih ni iznenada zmanjkalo. Še več pozornosti kot razlagam, ki obstajajo znotraj umetniškega izraza samega (želja po preseganju ustaljenega), pa posveti razlagam, ki se nanašajo na občo, družbeno in zgodovinsko realnost. Novi prelom v književnosti razloži tudi z metaforo nenadno »nagnjenega stolpa umetnosti«: s tem da so bili šele s prvo svetovno vojno pridni fantki iz udobno živečega angleškega srednjega razreda (v celotni zgodovini angleške književnosti njeni poglavitni proizvajalci) prisiljeni zares zapustiti svoj udobni kokon in prevprašati vse, kar je ta kokon umetniškega spredel. Njen vpogled v sodobno literarno sceno je ravno tako luciden kot zna biti piker in kritičen (o Joyceovem Uliksesu: »ta slavna polomija«) in je tudi nadvse literarnozgodovinsko zanimiv (razpiše se, na primer, o tedanjem strahu, da bo znižanje poštnine iz umetnosti pisanja pisem napravilo krace, in o tem, kako je pocenitev v resnici pospešila prihod sodobnega pesniškega izraza).
Pisateljičina občutljivost za pomembnost materialne podstati za obstoj in naravo umetnosti se kaže tudi v njeni, lahko bi rekli, politični viziji, predvsem v njenem pisanju o pravični ureditvi družbe in položaju žensk. Slavna je njena trditev, zapisana že v tej zbirki in bolj podrobno raziskana v njeni daljši razpravi Lastna soba, da bo ženska lahko pisala, ko bo imela »prosti čas, denar in svojo sobo«. Podobno meni, da bo delavski razred lahko dal veliko književnost šele, ko bo družba v resnici brezrazredna, ko bodo imeli vsi dostop do visoke izobrazbe in lagodne brezdelnosti, ki pisanje omogoči. Po eni strani napoveduje, da bo emancipacija glasu drugega (ženske, delavca) omogočila novo, drugačno književnost; po drugi strani pa se zdi, da zagovarja prilagoditev ženskega ali delavskega pisanja – skozi večje možnosti in izobrazbo – naboru zvečine belih mrtvih mož, ki ga predstavlja evropski literarni kanon. Želi si, na primer, da njene sodobnice ne bi vztrajale »zgolj na ženstvenosti«, se pravi, da bi opustile predvsem pisanje o čustvenih razmerjih med ljudmi, in se lotile velikih tem dobrega in zla, zgodovine in družbe, kot so o njih pisali veliki pisatelji. Marksistična in feministična teorija je zato Woolfovi v preteklosti podeljevala različne ocene, o katerih pa tu ne gre razglabljati; vsekakor gre pri njej za iskrena in kritična razmišljanja, ki pač odražajo svoj čas, še vedno pa lahko zanetijo debato. Woolfova je obenem znanilka sprememb in pripadnica velike tradicije; in čeprav niti klasiki ne uidejo njenemu kritičnemu umu, pojmuje zahodno književnost kot božansko sosledje, ki ga novi umetniški vzgibi in vključitev novih glasov ne bodo spodkopali, temveč obogatili in utrdili.
Eseji Virginije Woolf so lahko še vedno aktualni. Ni sistematična, temveč asociativna premišljevalka: zato verjetno tudi nikdar ni končala velikega dela o literarni zgodovini, ki ga je nekaj časa pisala. Če svojega hitrega duha ne drži na vajetih, se ta včasih zgubi v briljantnem (in elegantno prevedenem) prepletu metafor, primerjav in impresij, čeprav ga pisateljica na koncu vendarle vedno obrzda, najde nit in primora k analitično treznemu razmišljanju. Vključene pol-črtice, čeprav izražajo njeno izjemno lirično moč, nam lahko služijo predvsem za dopolnilo njenim romanom; a toliko večje zanimanje vzbujajo polnokrvni eseji, kot je Gospod Bennet in gospa Brown, na katere lahko gledamo kot na pomemben dokument modernizma in zaradi katerih bi ji lahko mirno pripisali oznako »veliki mislec«, če ta pojem v slovenščini ne bi obstajal le v moški različici.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011