Ob 80-letnici Sodobnosti njen odgovorni urednik razmišlja o položaju te revije v družbi ter njeni pr
Dokler bo država, bomo tudi mi
Najprej me zanima, kateri datum štejemo za začetek izhajanja Sodobnosti. Prvi datum je leto 1933, drugi leto 1946, med leti 1941 in 1946 pa revija nekaj let ni izhajala.
Sodobnost je začela izhajati leta 1933, utihnila med drugo svetovno vojno in se obnovila leta 1946 kot Novi svet. Ime je bilo potrebno ustrezno spremeniti, ker je napočil čas komunizma. Uredniška ekipa pa je ostala ista, Ferdu Kozaku se je pridružil Juš Kozak. Leta 1953 se je Novi svet preimenoval v Našo sodobnost, takrat se je uredniku Ferdu Kozaku pridružil Boris Ziherl, dve leti pozneje je urejanje prevzel Drago Šega.
Leta 1963 pa je mlajša skupina avtorjev, med njimi Niko Grafenauer, Edvard Kocbek, Kajetan Kovič, Janez Menart in Vitomil Zupan, revijo preimenovala nazaj v Sodobnost. Ni pomembno ime, pomembna je uredniška kontinuiteta. Če seštejemo vse letnice, ugotovimo, da je Sodobnost letos vstopila v osemdeseto leto izhajanja.
Katero obdobje v zgodovini revije je bilo po vašem mnenju najbolj burno, prelomno, uporno?
Omenil bi dva dogodka, prvega leta 1964, ko je uredništvo pod vodstvom Dušana Pirjevca in s podporo 64 književnikov in publicistov nasprotovalo ukinitvi Perspektiv, zaradi česar je bil Dušan Pirjevec odstavljen, in drugega leta 1970, ko je revija, že pod taktirko Cirila Zlobca, sprožila sporno debato o uvedbi slovenskega jezika v JLA.
Lahko literarna revija danes še naredi kak družbeni preobrat?
Časi, ko je bilo to mogoče, so minili. To se je lahko in se je zgodilo v razmerah, ko so tiskani mediji morali biti poslušni in je njihov skupni »glavni urednik« bila totalitarna oblast. Takrat je napredna skupina intelektualcev lahko našla pogum za disidentsko držo in postopoma zbrala dovolj privržencev, da se je sprožil plaz sprememb. Danes, ko je vse dovoljeno in niti največji lopovi niso v zaporu, in ko je beseda »razumnik« postala izraz posmeha, bi se poskusu Sodobnosti, da sproži družbeni preobrat, vsi smejali. Prej kot v literarni reviji ali v tiskanih medijih, ki so vsi v zasebnih rokah, se utegne družbeni preobrat sprožiti na spletnih družabnih medijih. Tudi to se ne bo zgodilo. Kapitalizem nam je nataknil verige, recimo jim »verige svobode«, ki se jih ne bomo zlahka osvobodili. Takšna je sodobnost, v kateri mora zdajšnja Sodobnost iskati najustreznejšo vlogo.
Zdi se, da revija, kar zadeva podporo JAK, dobro stoji, ima 80 tisoč evrov subvencije letno, več težav pa ima verjetno z vsesplošnim upadom javnega zanimanja za literaturo, branje, knjige, ki se pri vas konkretno verjetno kaže v upadanju prodane naklade.
Osemdeset tisoč evrov na leto je uradno določena meja za revijalne subvencije, to pa v primeru Sodobnosti pomeni zgolj 67 odstotkov celotne vrednosti programa; preostanek moramo napraskati sami. Zgolj s prodajo to ni mogoče, do neke mere tudi zato, ker se približno tretjini naročnikov ne zdi vredno plačevati naročnine, čeprav znaša samo 49 evrov na leto. Knjižnice in druge pravne osebe plačujejo redno, problem je pri individualnih naročnikih. Opominom ponavadi sledijo odpovedi, zato smo to prakso opustili. V resnici nam vsak novi naročnik prinese dodatno finančno breme, saj naročnina ne pokrije stroškov tiska in razpošiljanja desetih zvezkov na leto, še posebej ne več kot tridesetim tujim univerzam, ki so med naročniki. Dejansko smo ujeti v začarani krog: več naročnikov imamo, večji so naši stroški; manj jih imamo, manj se splača revijo izdajati. Zveni bizarno, ampak to je kruta resnica. Kljub temu se trudimo, da bi število naročnikov iz leta v leto ostalo na isti ravni, z različnimi akcijami iščemo tudi nove. Navsezadnje smo neprofitno društvo, ki je zavezano izdajanju kakovostne literature, zato primanjkljaj, ki ga imamo pri reviji, krijemo s prihodki od prodaje knjig, ki jih izdajamo.
Kaj pa evropska sredstva? Menda ste izjemno uspešni pri njihovem črpanju?
Res je. Že peto leto zapored smo dobili evropsko subvencijo za naš knjižni program, in sicer za deset knjig na leto. S tem denarjem in z dodatnimi subvencijami, ki smo jih prejeli od literarnih fondacij na Finskem, v Kataloniji, na Nizozemskem, na Slovaškem, v Litvi in še kje, smo v zadnjih treh letih izdali 69 knjig.
Dobili smo tudi sredstva za obsežen mednarodni projekt Naša mala knjižnica, namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Izvajamo ga skupaj s partnerji na Poljskem in v Litvi. Vendar se nič od tega ne nanaša na revijo Sodobnost ali na njeno obletnico. Revijo namreč od leta 2004 izdaja kulturno-umetniško društvo Sodobnost International, ki se je v zadnjih petih letih razvilo v srednje veliko založbo.
Kako vidite Sodobnost v primerjavi z drugimi revijami, kot so Literatura, Bukla, Dialogi in nekateri spletni portali, kot je denimo Airbeletrina? Kaj je njena specifika, prednost, težava?
Revija Literatura se, kot pove že ime, posveča izključno literaturi, Dialogi se v največji meri ukvarjajo z družbenimi problemi in to v obliki tematskih številk, manj pa z literaturo, brezplačnik Bukla opravlja pomembno delo na področju informiranja javnosti o knjižnih novostih, vendar ne sodi v kategorijo literarnih revij, za spletne portale pa seveda veljajo drugačna pravila kot za tiskane medije.
Posebnost Sodobnosti je, da združuje večino stvari, ki sodijo v širše področje književnosti in kulture: literarno in gledališko kritiko, dramatiko, eseje, prozo, poezijo, refleksije vseh vrst, občasno tudi likovno umetnost, predstavitve tujih pomembnih avtorjev in zadnje čase tudi mladinsko književnost. Slednji nameravamo v prihodnje posvetiti še več pozornosti. Biti »sodoben« za nas pomeni, da skušamo biti kar se da široki, vendar hkrati osredotočeni na določene aktualne vidike literarne in družbene stvarnosti. Po propadu Nove revije in Revije 2000 smo še edina takšna revija pri nas.
Ob osemdesetletnici se je spremenil dizajn revije. Se napovedujejo še kakšne novosti?
Kot sem že povedal, bomo v prihodnje odmerili več prostora mladinski književnosti. Drugače pa bo revija ostala takšna, kot je, s stalnimi rubrikami, vendar ne rigidna, saj so rubrike zasnovane dovolj široko, da se lahko v njih vsakič znajde kaj novega in drugačnega.
Vse je seveda odvisno od sodelavcev in prispevkov, ki jih dobimo v objavo. Prispevkov je toliko, da vseh nimamo časa niti temeljito prebrati, kaj šele možnosti, da bi večino objavili. Žal morajo pogosto čakati na objavo tudi izvrstni prispevki izvrstnih avtorjev. Ob čedalje manjšem številu literarnih revij je to seveda normalno.
Kakšno prihodnost bi si upali napovedati reviji?
Prevzeli jo bodo nadarjeni mladi, ki jih postopoma uvajamo v uredniške posle, ti bodo vsebinski koncept prilagodili svoji »sodobnosti«, starejši bodo nehali pisati, mladi bodo skušali za vsako ceno nekje objaviti svoja dela, revija bo živela naprej. Dokler ne bo država ukinila subvencij ali dokler ne bo država sama propadla. To se, žal, lahko zgodi hitreje, kot si predstavljamo.