Zorko Simčič, pisatelj
Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzljubil svojo usodo
Foto: Blaž Samec
19. 11. 2011
Zorko Simčič kljub devetdesetim letom, ki jih bo dopolnil 19. novembra, ni upočasnil ritma svojega življenja – govori strastno, hodi hitro, razmišlja ostro. To, da stvari nikoli ni počel mlačno, mu je pomagalo, da je šel lažje skozi vse viharje in pretrese, ki mu jih je prineslo življenje. Rodil se je leta 1921 v Mariboru primorskim staršem in tako že kot otrok spoznaval grenki okus begunstva. V Mariboru je končal nižjo klasično gimnazijo in začel študirati na učiteljišču, ki ga je končal v Ljubljani, saj se je s Hitlerjevo okupacijo začelo njegovo drugo begunstvo. Po obetavnih literarnih začetkih je 3. maja 1945 še tretjič postal begunec – odšel je, ker se ni strinjal s komunističnim režimom, ki je prevzel oblast v bivši Jugoslaviji. Po nekajletnih postajah na avstrijskem Koroškem, v Rimu in Trstu se je leta 1948 vkrcal na ladjo Santa Cruz ter odpotoval v 15 tisoč kilometrov oddaljeni Buenos Aires. Ta je za naslednjih petdeset let postal njegovo zatočišče, njegov drugi dom.V prvih letih v Argentini je napisal po mnenju mnogih svoj najboljši roman, Človek na obeh straneh stene. Gre za prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman, v katerem na podlagi bratomorne vojne in lastnih begunskih izkušenj razmišlja predvsem o tujstvu. Roman je napisan tako sveže in neobremenjeno, s poudarkom na lepi in večkrat prepovedani ljubezni, da je vsekakor nekaj posebnega v slovenskem literarnem prostoru. Zorko Simčič je po tem nadaljeval plodno ustvarjalno pot – pisal je drame, novele, črtice, eseje, poezijo ter urejal osrednjo kulturno revijo argentinskih Slovencev Meddobje. Vsakdanji kruh si je služil s tem, da je najprej delal v reklamnem oddelku nekega severnoameriškega podjetja, pozneje pa z izdelovanjem in prodajo spominkov v argentinskem turističnem kraju Bariloče. Naposled je prišel dan, ki ga je čakal tako dolgo – po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji se je leta 1994 z družino preselil nazaj v domovino. Še prej je leta 1991 za Človeka na obeh straneh stene dobil nagrado Prešernovega sklada. Tudi v zrelih letih nadaljuje s pisanjem, njegove knjige redno izhajajo in ob devetdesetletnici bosta izšli kar dve – ponovni natis drame Zgodaj dopolnjena mladost in že pred leti zasnovan roman Poslednji deseti bratje. Ob visokem življenjskem jubileju se je za Poglede razgovoril o svoji življenjski zgodbi, ki je spodbuda za vse, ki dvomijo in omahujejo nad življenjem ali ustvarjanjem.
»Če bi bili ekonomska emigracija, bi izginili v enem ali dveh rodovih. Ker pa smo bili politična, pravzaprav »ideološka« emigracija, smo se čutili odgovorne kot pričevalci o dogajanju med vojno in revolucijo.«
Skoraj vse življenje ste bili begunec, in to večkratni begunec. Prvo begunstvo se je začelo že v otroštvu, saj ste se rodili v Mariboru staršem iz Goriških Brd, ki sta s Primorskega na Štajersko zbežala pred italijansko okupacijo. Toda to je bila šele nekakšna vaja za vse tisto, kar je sledilo, ali ne?
Ne morem reči, da sem zaradi begunstva staršev čutil kakšno posebno težo. Pa vendar je stanje bilo nekako nenormalno. Marsikaj se mi je zdelo čudno. Recimo, zakaj je bilo v mojih otroških letih v Mariboru okoli trideset policistov, ki so pa vsi bili – primorski begunci? Šele pozneje sem razumel, da je vodstvo policije v novo nastali južnoslovanski državi njim bolj zaupalo kot domačinom, med katerimi je bilo veliko Nemcev, še več pa nemčurjev. Z vznemirjenjem so me navdajali tudi razni obiski sredi noči, šlo je za očetove znance in prijatelje s Primorskega. Nekoč se je pojavil pisatelj Karel Širok, z očetom sta imela dolg pogovor. Večkrat so prihajali očetovi kolegi in tudi skozi zaprta vrata sem slišal, kako bentijo nad Mussolinijem, začutil sem, kako so določene vesti vznemirile očeta. Še posebej hrupno je bilo za časa bazoviških žrtev, ko so fašisti usmrtili četverico zavednih rojakov. Vsega nisem dobro razumel, sem pa čutil, da se dogaja nekaj nenavadnega. V meni so ti dogodki vzbujali negotovost, hkrati pa – zanimivo – občutek nečesa pomembnega, nekaj, kar človeku širi obzorje. Prav zaradi begunstva staršev sem v življenju marsikaj lahko hitreje doumel, imel možnost lažjega vživljanja v »drugo«, v »drugačno«, kar je velika milost.
Sicer pa imam na Maribor čudovite spomine. To je bilo najbolj zanimivo mesto od vseh, v katerih mi je bilo dano živeti, bolj zanimivo kot Trst, Rim ali pozneje Buenos Aires. Ob vsej majhnosti je bilo to nadvse napredno mesto, polno iniciativ. Samo za primer: take moderne avtobuse, kot jih je Ljubljana dobila pred 30 leti, je imel Maribor že pred drugo svetovno vojno, samo poglejte mariborske razglednice iz let 1939/40. Na glavni železniški postaji je bil aparat, na katerem so se na pritisk gumba prikazali načrt mesta in različne informacije. Zanimivost so bila recimo »potovanja v modro«: plačal si pristojbino za izlet, pa nisi vedel, kam pojdeš. Navadno je šlo za ekskurzije v tujino. In podobno. Maribor je bil tako živahen, ker so marsikaj organizirali mariborski Nemci. Bilo je tudi narodnostno zelo mešano mesto. Ni bilo redko, da smo bili v razredu otroci petih narodnosti.
»Naj danes gledam na Peróna tako ali drugače, dejstvo je, da je bil edini, ki je brez kakršnihkoli omejitev odprl vrata slovenskim beguncem. Tudi starim ljudem, celo invalidom.«
V svojem intimnem svetu pa ste ostajali Brici.
Tako je. Živeli smo z očetovimi in materinimi spomini na Goriška Brda in jih vsrkavali vase. Moj oče je znal, mislim da, prav vsega Gregorčiča na pamet. Seveda pa nismo živeli samo s poezijo. Poleg »družinskih knjig« smo vsi trije fantje imeli še vsak svojo knjižnico. Oče nam je za vsak god ali rojstni dan prinesel kakšno starosti primerno knjigo, kupoval jih je večinoma v antikvariatu. Mama je vsak večer šivala nogavice, potem pa – brala. Pa ne samo Jurčiča, Finžgarja, brala je Dostojevskega, Undsetovo … Sicer pa je bila model nekdaj tipične slovenske matere: delovna, skromna, pobožna. Vsak večer je štedilnik tako skrbno zdrgnila s smirkovim papirjem, da smo se fantje šalili: »Čisti, kot da nikoli več ne bo kuhala na njem.« Tiha ženska. Enkrat samkrat sem jo slišal zakleti: ko je preklela Hitlerja. V svojem domu sem se počutil kot v trdnem gradu.
»Res je nekaj v meni, kar me je držalo pokonci. A saj so drugi šli še skozi vse hujše trenutke in je nekatere življenje prehudo udarilo. Ni jih zlomilo do take mere, da bi si sami pretrgali nit življenja, a so bili prehudo ranjeni. Za vedno.«
S Hitlerjem se je začelo vaše drugo begunstvo. Na cvetno nedeljo leta 1941 ste se kot prostovoljec priključili jugoslovanski vojski, očetu pa ste pred odhodom rekli: »Tata, čez dva dni pridem nazaj, samo da Hitlerja vržemo nazaj čez mejo.« A stvari so se odvile povsem drugače.
Res, vsi trije fantje, tudi brata Drago in Mirko, smo se prijavili kot prostovoljci. Onadva – prvi je bil pravkar diplomiran pravnik, drugi najmlajši inženir kemije v Jugoslaviji – sta takrat živela v Ljubljani. Srečali smo se v Zagrebu, ko so nas zajeli ustaši in smo doživeli razsulo Jugoslavije. V Maribor se nisem vrnil, temveč sem se kot begunec zatekel v Ljubljano. Starše so Nemci pregnali v Bosno, a nam je že leta 1943 uspelo, da smo ju spravili v Ljubljano. Tako je naša družina še nekaj časa živela v istem mestu, Ljubljani, a na različnih lokacijah. Od vseh nas sem se v Maribor naposled vrnil le jaz, a šele po 52 letih, po vrnitvi iz Argentine. Oba brata sta bila kot domobranca ubita – Mirko leta 1943, Drago, vrnjen iz Vetrinja, pa leta 1945. Tudi starša se nista vrnila v Maribor, ostala sta v Ljubljani, sprva pri sorodnikih. Umrla sta leta 1963.
V ljubljanskem obdobju ste doživeli prvi literarni uspeh –za prvenec, roman Prebujenje, ste leta 1943 dobili Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. Vendar pa na ta roman niste najbolj ponosni, kajne?
Napisal sem ga v štirinajstih dneh in ga poslal na Finžgarjev natečaj, kjer sicer ni dobil nagrade, je pa toliko navdušil žirijo iz Finžgarjevega kroga (France Koblar, Silvo Kranjec …), da se je Nova založba odločila za natis. Zanj sem res prejel, praktično še dijak, nagrado mesta Ljubljane. Nekateri starejši bralci so roman označili za »premodernega«, češ da v njem nastopajoči skačejo med vožnjo na tramvaj, telefonirajo, smučajo, odbijajo belo žogico (pingpong) … Danes imam ta roman za literarnega nedonošenčka in bi ga najraje spravil v klet.
Med vojno ste bili deportirani v taborišče Gonars. Tam ste bili s pesnikom Francetom Balantičem, a se nista nikoli spoznala. Napisali ste zanimiv esej, v katerem pravite, da se vam ni dal prepoznati.
To moje, recimo temu sobivanje z Balantičem je bilo res čudno, večkrat sva bila namreč fizično blizu, a do srečanja ni prišlo. Pred vojno sva bila oba člana Slovenske dijaške zveze, ki je vsako leto organizirala nekajdnevno zborovanje. Zadnje tako srečanje je bilo leta 1940 v Kamniku. Kot mi je povedal Marijan Tršar, je bil tam z njim tudi Balantič, a se nismo »srečali «. Ko so me peljali v Gonars, je bil v istem vagonu poleg Tršarja tudi Balantič, a se spet nismo spoznali. Šest, sedem mesecev sva z Balantičem živela v istem taborišču … pa zopet nič. Gotovo drži, kar so o njem že mnogi napisali: bil je izjemno tih in umaknjen fant, ki ni iskal stika z drugimi.
Kako je prišlo do tega, da ste takoj po prestopu meje leta 1945 dobili službo pri Britancih kot tolmač?
Z Britanci sem bil v stiku že leto in pol pred koncem vojne. Prijatelj Andrej – Andy – prav tako begunec iz Maribora, je v Ljubljani postal vlakovodja in je vozil na progi Ljubljana–Celovec. Na Koroškem je bilo tik za železniškim terenom, kjer so preklapljali lokomotive, taborišče angleških vojnih ujetnikov. Andy, ki je obvladal angleščino – kmalu po prihodu angleške armade v Celovec je postal tolmač town majorja – je z njimi naskrivaj stopil v stik. Angleži so želeli v taborišču zgraditi radijsko oddajno postajo, on jim je dobavljal želeni material iz Ljubljane in pri tej zadevi sem tudi sam sodeloval. Tretjega maja 1945 se je Andy navsezgodaj prikazal pri meni, povedal, da se partizani bližajo in da on odhaja v Avstrijo. Svetoval mi je, da grem z njim. Staršema, ki takrat nista bila v Ljubljani, sem napisal listek, se poslovil, in odšla sva peš do Celovca. Dva dni sva hodila. Takoj sem dobil službo pri Welfare Seccion VI. Britanske armade ob Vrbskem jezeru, in sicer kot tolmač.
Pri vsem tem je zanimivo, da je bila moja angleščina zelo, zelo basic english, saj sem znal samo to, kar me je prijatelj naučil v dveh, treh mesecih, ko sva vsako opoldne ob letalskem alarmu namesto v zaklonišče odhitela na Rožnik in tam dve uri ponavljala angleščino.
Kot vemo, so mnogi drugi prebežniki na Koroško, domobranci, končali tragično. Tudi vaš brat Drago je bil vrnjen v Jugoslavijo in je končal v kočevskih gozdovih.
Ali morda na Teharjah, lahko pa tudi v Hudi jami. Ko je bil moj brat v Vetrinju, sem ga obiskal, bil sem v angleški uniformi. Že prve dni sem začutil, da so Angleži iz literature eno, v vsakdanjem življenju pa tudi vse kaj drugega. Že prve dni sem med njimi naletel na – simpatizerje komunizma. Brata sem opozoril, da mi zadeva nekam smrdi, mu predlagal, naj gre z menoj. A on ni hotel zapustiti svojih tovarišev in je žal to svojo odločitev plačal z življenjem.
Ste šli v Argentino z upom ali obupom v srcu?
Bil sem v solzah, ko se je ladja Santa Cruz v Neaplju oddaljevala od kopnega, vendar pa sem nekje globoko v sebi vedel, da se bom vrnil. Sicer pa nisem imel kakšnih drugih možnosti. V Trstu sem sicer imel dobro plačano službo, ampak lahko bi se zgodilo – kakor se je marsikomu – da mi italijanske oblasti ne bi več podaljšale dovoljenja za bivanje. Za delo v Kanadi – baje bi moral najprej leto dni opravljati fizično delo v gozdovih – nisem imel kondicije, za ZDA nisem imel pogojev, res pa se je odprla pot v Južno Afriko. Bilo nas je za celo skupino, imeli smo že dovoljenje za vselitev in vso potrebno dokumentacijo, a sem se šokiran premislil, ko sem slišal izjavo južnoafriškega častnika, da nas potrebujejo zato, da bi se tam še bolj razplodila bela rasa … Naj danes gledam na Peróna tako ali drugače, dejstvo je, da je bil edini, ki je brez kakršnihkoli omejitev odprl vrata slovenskim beguncem. Tudi starim ljudem, celo invalidom.
Veliko ste napisali o tem, kako živahno je bilo kulturno življenje v Argentini, kaj vse se je dogajalo – v najboljših časih je baje izhajalo 12 revij, delovale so tri gledališke skupine, pevski zbori, številne slovenske šole itn. Ob tem je potrebno vedeti, da je prišlo v Argentino komaj nekaj več kot šest tisoč slovenskih političnih emigrantov.
Da, Taras Kermauner je zapisal, da gre za »slovenski čudež« v Argentini. Vir »čudeža« je bil v tem, da so bili ljudje zvesti Slovenci in verni kristjani. Vera in zvestoba narodu sta nas držali skupaj. Ljudje so to dvoje zares živeli in prenašali na svoje otroke. Seveda pa so bila tudi odrekanja velika in včasih smo delovali v skoraj nemogočih razmerah. Sam sem recimo dvanajst let urejal osrednjo kulturno revijo Meddobje, in to brez telefona, telefaksa, kaj šele interneta. V tem času sem napisal na tisoče pisem sodelavcem na vseh koncih sveta.
Koliko pa ste se vključevali v argentinsko kulturo? Menda ste se precej bali asimilacije.
Če bi bili ekonomska emigracija, bi izginili v enem ali dveh rodovih. Ker pa smo bili politična, pravzaprav »ideološka« emigracija, smo se čutili odgovorne kot pričevalci o dogajanju med vojno in revolucijo. Pri ohranjanju slovenstva so odločilno vlogo odigrali duhovniki. Zanimivo je, da je ravno Cerkev, ki je univerzalna, ki zagovarja internacionalizem – toda internacionalizem z narodi, ne pa brez njih – bila tista, ki je najbolj sodelovala s slovensko skupnostjo. Zato se ni čuditi, da se ta skupnost tudi po štirih generacijah ni izgubila, nasprotno, da se je kljub asimilacijskemu procesu potrojila. Gre za primer, ki mu težko najdemo primerjavo.
V argentinski literaturi so se takrat dogajale zelo zanimive stvari – izhajala so dela Borgesa, Sabata itn. Ste ju brali?
Borgesa sem bral, nekajkrat sem ga tudi poslušal v živo. Velik mojster, neverjeten erudit, izjemen stilist. A kmalu sem ugotovil, da ni moj avtor. Morda zato, ker sem podzavestno iskal tipičnega argentinskega avtorja. Borges pa je bil, kakor je bilo večkrat rečeno, »človek, ki živi v Argentini, a je pravzaprav Anglež, ki najraje piše francosko«. Ne vem, koliko to drži, a več kot enkrat sem naletel na namig, da so ga prav zaradi te njegove posebnosti njegovi občudovalci tolikokrat brezuspešno predlagali za nobelovca. Sabato mi je bil kot pisatelj bližje. Vendar ni bila vabljiva samo argentinska literatura, tudi glasbeno in gledališko življenje je bilo v Buenos Airesu bogato. V prestolnici je delovalo okoli osemdeset amaterskih gledališč, poleg tega pa še vrsta stalnih gledaliških družin in pa »uradni« gledališči, občinsko in državno. V goste so prihajali najboljši evropski teatri, tako da je bil človek lahko zelo na tekočem. Sobote in nedelje pa so bile rezervirane za »slovenski geto«, za »našo stvar«. Ob vikendih so zaživele slovenske šole, tečaji, srečanja pevskih zborov, sestanki, predstave raznih slovenskih odrov.
Kot dramatik ste bili zelo plodni. Kritiki vašo dramatiko cenijo, gledališča pa je ne uprizarjajo. Vaša najbolj znana drama, Zgodaj dopolnjena mladost, ki je bila izdana leta 1967, je bila denimo uprizorjena le enkrat, v kanadskem Torontu leta 1970, v domovini in Argentini pa nikoli. Zakaj menite, da je temu tako?
Mislim, da je problem v tem, da so moje drame – še posebej misterij, ki ga omenjate – zaradi splošne relativizacije vrednot, predvsem pa etične gluhosti, oddaljene od ljudi. Lahko pa je seveda tudi tako, kakor piše Denis Poniž – in kar je pravzaprav še hujše – da gre za avtocenzuro, za pohabo v ljudeh, ki se ukvarjajo s teatrom. Pisatelj Mirko Javornik mi je iz ZDA že v šestdesetih sporočil: »Tudi če boš živel sto let, je ne boš videl na odru. Za Buenos Aires bo preveč na levo, za Trst preveč na desno, o Ljubljani pa sploh ni govora.« In prav tako je bilo. In je še danes. A da ne bo nesporazuma: ob miselnosti, ki pri nas še vedno vlada – v tujini se stališče že spreminja – da ni avtor drame pisatelj, ampak režiser, ki besedilo lahko po svoje interpretira, z njim po svoje tudi operira, si uprizoritve niti ne želim. Kermauner, ki je goreče verjel v to dramo in o njej napisal celo monografijo, mi je leta 1991 ob obisku v Argentini dejal: »V Sloveniji bodo kmalu ponovno zaživeli prosvetni domovi, po vseh krajih bodo igrali to dramo.« Sam si že takrat nisem delal iluzij. Vsekakor se je izkazalo, da ljudje v Sloveniji takega neenostranskega prikazovanja stvari še vedno niso pripravljeni sprejeti. Najbolj točen in duhovit komentar je že kmalu po vrnitvi v Slovenijo dal Drago Jančar: »Veste, Simčič, tudi še danes že ni več čas zanjo.« In ob vsem kaže povedati, da so mnogi kritiki poudarili, da ta drama »ni obsodba ljudi in njihovih dejanj, temveč hvalnica ljubezni«, za Jožeta Pogačnika pa je sploh »slavospev ljubezni in želja po spravi med Slovenci«.
Kljub vsemu pa ni potonila v pozabo, saj pri Mohorjevi založbi pripravljajo njen peti ponatis.
Jože Pogačnik, ki je pripravil kritično izdajo romana Človek na obeh straneh stene, naj bi pripravil podobno izdajo tudi te moje drame. Žal ga ni več. Trenutno je v tisku izdaja drame, ki obsega besedilo, spremno besedo oziroma literarno-filozofsko analizo Braneta Senegačnika, objavljene kritike ter avtorjeve odgovore na vprašanja o njegovi dramski ustvarjalnosti.
Tudi v romanu Človek na obeh straneh stene so liki večplastni, dvoumni, dajejo možnost zelo različne interpretacije.
Da. Pa vendar v njem ni nobene dvoumnosti glede vrednot. Že ob prvem ponatisu romana v Sloveniji leta 1991 sem zapisal, da tisti, ki ga bodo brali s političnimi naočniki, bistva sploh ne bodo dojeli.
Del romana je zelo očitno avtobiografski, saj gre junak po vaši poti – ko v Ljubljani zavladajo komunisti, zbeži najprej na Koroško, nato v Trst, pa čez lužo v Argentino. Nikoli pa nismo izvedeli, ali je avtobiografski tudi drugi del, tisti, ki je povezan z ženskami.
Avtobiografsko je predvsem »zemljepisno ozadje«. Ljubezenski del zgodbe je avtobiografski le do določene mere. V času vojne sem res poznal žensko iz »nasprotnega tabora«, ki mi je bila blizu in po kateri sem zgradil lik Katje. Vsekakor pa je zgodbo bolj kot avtobiografsko gradivo ustvarjalo »človekovo« iskanje smisla življenja.
Mislite, da bi Človeka na obeh straneh stene lahko napisali, če bi ostali v domovini?
Ne bi mogel, ker doma ni bilo svobode, ki sem si jo v Argentini lahko privoščil. Kermauner je nekje napisal, da imajo ljudje v Sloveniji izkrivljen pogled: mislijo, da živijo v svobodi, med katoliškimi fundamentalisti v Argentini pa da vlada cenzura. V resnici je bilo ravno obratno – mi cenzure nismo imeli. Že samo izid Človeka to dokazuje. V matici je roman lahko izšel šele 35 let pozneje, po demokratizaciji.
Roman je po malem tudi triler, zaključi pa se povsem filmsko: ženska orokavičena roka s pištolo. Tudi to, da se bratomorno vojno meša s takimi žanri, bi bilo verjetno povsem nesprejemljivo za slovenske partijce.
Najbrž res.
Mitja Čander opozarja, da je pri tem romanu presenetljivo to, da ste ga napisali, čeprav ste lahko računali na vsega morda tisoč bralcev, če upoštevamo tedanje število slovenskih političnih emigrantov v Argentini, in da se takrat niti slučajno ni kazalo upanje, da bo lahko kdaj izšel v domovini ...
Če bi med pisanjem razmišljal o številu bralcev, ki utegnejo moje vrstice brati, bi bila vsa zadeva že od začetka izgubljena. Res pa je, da sem Človeka pisal v vse prej kakor primernih pogojih, v glavnem po kavarnah. Sprva sem namreč živel v sobi, ki je bila velika tri krat dva metra in je imela omaro, posteljo in na steno pritrjeno gibljivo desko namesto pisalne mize, prazni zaboji za jabolka pa so služili kot knjižne police. Vendar naj to nikar ne izzveni, kakor da se hočem pomilovati. Nikoli se nisem. Tega me je naučil oče in za to sem mu vedno bil in bom do smrti hvaležen. V meni je bila velika želja in potreba, da to delo napišem, in še tako neugodne zunanje okoliščine mi tega ne bi mogle preprečiti. Najpomembnejše, kar sem potreboval – svobodo – sem imel.
Zelo zanimivo je, kako ste iz Argentine vzpostavili stik z ljudmi v domovini. O tem, kako ste si dopisovali s Stankom Majcnom, pišete v knjigi Srečanja z Majcnom, objavljena je tudi vajina korespondenca. Pot, po kateri so potovala pisma, je naravnost fascinantna.
S Stankom Majcnom bi se morala srečati 8. februarja 1943, na Prešernov dan, ko naj bi mi kot podban Dravske banovine in torej nekakšen kulturni minister izročil Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. Vendar sem dan prej izvedel, da so na Primorskem partizani ubili mojega brata Mirka, ki se je tja vrnil zato, da bi pomagal na noge postaviti slovensko šolstvo. Moral sem v Trst na pogreb, tako da se z Majcnom niti takrat niti nikoli pozneje nisva srečala. V Argentini mi je nekoč prišla v roke njegova drama Kasija, ki me je tako pretresla, da sem se v hipu odločil poiskati kontakt z njim. A kar nekaj let je moralo miniti, da sem to uresničil. Pisma iz »sovražne emigracije« v domovini namreč niso prišla do naslovnika. Naposled mi je uspelo –prvi člen v verigi je bil moj boter pesnik Ludvik Zorzut, ki je živel v Kanalu ob Soči, od tam so pisma šla naprej kdaj preko Gorice, kdaj preko Celovca v Gradec k dr. Schulheimu, nato pa v Kamnico pri Mariboru k župniku Vinku Mundi in od njega k Majcnu. Včasih je trajalo tudi nekaj mesecev, da je pismo prispelo do Majcna.
Ste si še s kom takole dopisovali?
Prva desetletja – razen prav tako na skrivaj s starši – z nikomer, šele pozneje tudi z Janezom Menartom, Tonetom Pavčkom, Jankom Modrom. V Buenos Airesu sem sodeloval pri visokošolskem tečaju, ki je bil namenjen že v tujini rojenim visokošolcem. Kot predavatelj sem jim na mesečnih sestankih predstavljal slovensko klasično, pozneje pa tudi sodobno poezijo. Eno celo leto sem posvetil Prešernu, drugo Župančiču, prebirali in analizirali pa smo tudi Menarta, Pavčka, Minattija. Nekoč mi ni bila jasna zgradba neke Pavčkove pesmi, ker sem imel samo njen prepis s traku. Zato sem mu pisal, vprašal za pojasnilo, on pa mi je odpisal, in tako sva si izmenjala nekaj pisem. Enako z Menartom. Nekaj teh pisem, ki sva si jih pisala z Menartom, je prav zgodovinskih.
Zakaj se petdeset let niste vrnili v domovino? Je bilo to samo zaradi strahu za življenje ali tudi načelna drža?
Strah za življenje je bil samo prva leta po vojni. Po nekaj desetletjih so me moji znanci »levičarji« vabili, naj se vrnem. Malo pred osamosvojitvijo mi je prijatelj, sošolec, celo sporočil, da se je »informiral prav na vrhu« in da nimajo nič proti meni, naj se torej vrnem. A sem mu seveda moral odgovoriti, da je žal s tem, ko oni nimajo nič proti meni, rešenega šele pol problema. Kljub domotožju nisem hotel živeti pod režimom, ki je moja brata razglašal za izdajalca naroda.
Potem pa je prišlo leto 1991, ko so se razmere toliko spremenile, da je bilo mogoče razmišljati o vrnitvi.
Vrnitev je pospešila nagrada Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene. Prijatelj, ki se je prav v tistih dneh vrnil z obiska v Sloveniji, mi je svetoval, naj grem domov tudi že samo zato, da bodo moji otroci videli, od kod izvirajo, da bodo videli očetove knjige v izložbah knjigarn. V vsem času mojega bivanja v tujini nikdar nisem bil v kakšni finančni stiski – toda že samo štiri letalske vozovnice … Sredi razmišljanja je zazvonil telefon: direktor celjske Mohorjeve založbe je sporočil, da bi želeli natisniti izbor moje proze. Čez nekaj tednov smo se vkrcali na letalo za Slovenijo. Ko smo stopili na slovenska tla, je moja žena, rojena že v Argentini, rekla: »Mi smo tu doma.« Po nekaj mesecih prvega obiska v Sloveniji smo se sicer vrnili v Argentino, toda odločitev za selitev je dozorevala. Do nje je prišlo leto pozneje in je bila seveda posebna avantura. Če velja, da »dvakrat se seliti, pomeni enkrat pogoreti«, pa je pri taki selitvi zadeva še malce bolj zamotana. Resda smo že pred odhodom vedeli, da bomo v Ljubljani lahko najeli stanovanje, a kako vsaj najbolj nujne stvari spraviti čez lužo? Več kot pol knjig smo podarili prijateljem, ostalo, izbrano, je moralo preko ekvatorja, in je – kdaj tudi s pomočjo koga, ki se je vračal v Slovenijo – tudi prišlo. Spominov je veliko, najbolj izstopajoč in humoren pa je povezan s prvim dnem: ko nas je ženina sorodnica peljala z letališča, smo kar na poti »domov« kupili štiri jogije … in seveda še kar nekaj tednov spali po tleh. Dve sliki nam je pomagal prenesti čez morje znanec iz Slovenskega mladinskega gledališča, ki je ravno takrat s Šeherezado gostovalo v Buenos Airesu.
Pogrešate Argentino?
Argentina mi je zelo všeč, vendar pa pogrešam predvsem ljudi. Najbolj seveda slovenske prijatelje. Sicer pa sem ji zares hvaležen za njeno gostoljubnost, za vse, kar je nudila in kar še nudi našim ljudem.
»Svojo kruto usodo je tako rekoč vzljubil,« so nekoč zapisali o vas. Imate kak komentar?
Ni bilo druge rešitve, kot da vzljubim svojo usodo. Sicer bi lahko izgubil pamet. Tako pa sem našel moč, da sem šel naprej.
V vas je neverjetni preživetveni nagon in neverjetna vitalnost, da ste lahko šli skozi vse preizkušnje, ki jih je pred vas naplavilo življenje.
Res je nekaj v meni, kar me je držalo pokonci. A saj so drugi šli še skozi vse hujše trenutke in je nekatere življenje prehudo udarilo. Ni jih zlomilo do take mere, da bi si sami pretrgali nit življenja, a so bili prehudo ranjeni. Za vedno.
Večkrat ste javno povedali, da si za enega največjih porazov v življenju štejete to, da niti najbližjih novih prijateljev niste uspeli prepričati, da je bilo domobranstvo pozitivna, čista stvar.
Res je tako. Po drugi strani pa razumem otroke partizanov, mislim na partizane-narodnjake, ki želijo ostati zvesti stališčem svojih očetov. Glavni očitek domobrancem je, da so sodelovali z okupatorjem. Pa prisega. Toda domobranstvo se ni začelo leta 1945 na stadionu! Zakaj se vsaj zgodovinarji ne vprašajo, kdaj in zakaj so se sploh dvignile vaške straže, kdaj se je začelo domobranstvo. Vosovci so že leta 1941 pobijali ljudi, tudi zgolj potencialne nasprotnike. Naj navedem primer. Imel sem prijatelja Jaroslava Kiklja. Tudi on je bil begunec iz Maribora, pa ponosen Slovenec. Vosovci so ga ustrelili na Streliški ulici v Ljubljani kot izdajalca naroda. Tega človeka sem tako dobro poznal, da vam lahko zatrdim, da je bil najbolj čist človek, kar sem jih v življenju srečal, odprt in vesel človek, kristjan. Dan po njegovi likvidaciji je neki sošolec prinesel v razred fotografijo Kiklja v fašistični uniformi, že na prvi pogled očitno fotomontažo. Ko sem ga na to opozoril, mi je rekel, naj bom tiho, ker se mi sicer utegne kaj pripetiti. Taki zločini so ljudi obrnili proti komunistom, rodili upor.
Boste kdaj napisali avtobiografijo?
Sem poskusil, celo že pripravil načrt. Toda življenje je tako polno dogajanj, da za tovrstne projekte ni časa.
Zadnje čase Slovenija zelo slavi pisatelja Borisa Pahorja, pozablja pa, da imamo še eno starosto slovenske literature, vas. Kaj pravite na to?
Kaj naj rečem? Da je tega »krivo« morda samo to, da sem eden tistih, ki ni bil »rojen v pravi družini«, kakor smo slišali od sociologinje iz matice, ki pa je sicer imela pozitiven odnos do emigrantov.
Izseljensko tematiko še enkrat znova obdelate v romanu Poslednji deseti bratje, ki bo ob vaši devetdesetletnici izšel pri Študentski založbi. Nam lahko poveste kaj več o nastanku tega romana?
V času mojega petdesetletnega zdomstva v Argentini sem trikrat potoval v Evropo zato, da sem se srečal s prijatelji, predvsem s sodelavci Meddobja, ki so bili tudi sami zdomci. Vedno, ko sem se potem vračal v Argentino, sem imel občutek, da so med zdomci tudi neke vrste deseti bratje, ljudje, ki so morali dom zapustiti – po Jurčičevo – »po božji namembi preganjani, da po širokem svetu hodijo,« ali po Levstikovo »ljudje, ki morajo zaradi temne zapovedi z doma in bloditi po svetu«. To me je napeljalo k razmišljanju o desetništvu v slovenski in svetovni literaturi. Samo narodnih pesmi na to temo obstaja pri nas na desetine. Kmalu sem našel izvor desetništva, in sicer v starem keltskem mitu. Gre za bitje, ki je nekako darovano, da se družina, skupnost, rod odkupi od zle usode. Iz tega se je rodilo 21 zgodb ljudi, ki čutijo, da so žrtvovana generacija in pa da gre za zadoščevanje. Prva verzija tega neke vrste collage romana, lepljenke, je nastala pred 40 leti, predzadnja leta 1976, ko me je prijatelj Jože Žabkar, pronuncij za skandinavske dežele, povabil na Dansko. »Pridi! Tu na severu je vedno bila in je še klima, da nastane obširen tekst!« je dejal. In tako sem štiri mesece preživel v Hamletovi deželi ter pretipkal rokopis. Prečesavati in piliti pa sem ga začel šele po vrnitvi v domovino, predvsem v zadnjih treh letih. Mimogrede: včasih je bila v slovenskem jeziku nadvse pogosto v rabi beseda zadoščevati, zadoščevanje, predvsem v smislu zadoščevanja za grehe, svoje ali koga drugega. Danes te besede ni slišati, v slovarju slovenskega jezika ni navedena niti kot arhaizem, izginila je tudi iz mentalitete ljudi. Moji liki pa jo čutijo kot najbolj vitalno funkcijo, ki jim pomaga osmisliti eksistenco.
Pogledi, št. 22, 9. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
komentarjev: 2
19.11.2011 Prispevki avtorja
Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 2
22.09.2011 Problemi:
|
komentarjev: 1
22.09.2011 Dialogi:
|
komentarjev: 2
19.11.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
