Produktivna internacionalizacija
Letošnja edicija festivala pa je vendarle dajala razloge za praznovanje: pod vodstvom Alje Predan je bilo storjenih nekaj pogumnih potez, ki so festival iztrgale njegovi tradicionalni pregledni naravi in tako ponudile več razlogov za obisk. Poudariti je treba predvsem internacionalizacijo festivala s tujimi gosti, ustvarjalci in raznimi gledališkimi strokovnjaki. Festivalski selektorji so si lahko ogledali izbor slovenskih predstav (Showcase) z morebitnim izvoznim potencialom; k nam pa so prinesli nekaj tujih uprizoritev (Mostovi), ki so s svojimi inovativnimi pristopi temeljito prevetrile festivalsko ponudbo. Upamo lahko, da so tuje stvaritve naši produkciji dale nekaj iztočnic za navdih; pa tudi, da so slovenski strokovnjaki s svežim vetrom poglobljene teoretske analize prevetrili lagodno mišljenje tujih etabliranih dramaturgov na simpozijih o dramaturgiji in interkritiki.
Simpozij o dramaturgiji
Spremembam v scenski produkciji, kakršno simbolizira Počitek od zgodovine, gre morda pripisati iztočnice, ki so botrovale zastavitvi refleksije poklicev dramaturga in kritika. Kar je družilo prispevke enega in izhodišča drugega simpozija, je prav odprava ločnice med subjektom in objektom, med dramaturgom in/ali kritikom ter uprizoritveno dejavnostjo, pri kateri sodeluje in/ali jo reflektira. Bistvena performativnost lastne pozicije, tako glede vključenosti v kulturno produkcijo kot tudi glede vsakokratne (samo)definicije na način performativnega govornega dejanja, je bolj ali manj uspešno skušala priti do artikulacije na obeh simpozijih.
Laže se je to zgodilo na simpoziju o dramaturgiji, saj je poklic dramaturga že a priori bolj neposredno vpleten v produkcijski proces uprizoritve. Kljub številnim osebnim pristopom so imeli udeleženci enotno mnenje o razumevanju temeljnih izhodišč dramaturškega poklica danes, kot smo slišali v uvodnem prispevku, v katerem je britanska dramaturginja Synne K. Behrndt utemeljevala dramaturgijo kot esencialno notranjo prakso gledališkega procesa in ne kot distancirani objektivni pogled. Sorodne konotacije nosi aplikacija Rancièrove teorije emancipiranega gledalca na dramaturga, ki je tudi samo s svojo intelektualno aktivnostjo enakovreden soustvarjalec uprizoritve, smo slišali v prispevku Tomaža Toporišiča.
Več dramaturgov je artikuliralo apriorno ne-nevtralnost in angažiranost tega poklica, eksplicitno pa je vprašanje politične opredelitve dramaturga v državno podprtem gledališču postavil Magnus Florin in tako razprl temo, ki bi tudi pri nas morala biti predmet širše razprave: kakšno (politično) odgovornost nosijo institucionalna gledališča? Je njihovo izdatno državno financiranje danes, ko izgubljajo svojo funkcijo reprezentantov skupnosti in postajajo zgolj subkultura med subkulturami, sploh legitimno? Po več kot dvajsetletnem delovanju v poklicnih gledališčih je Diana Koloini, zdaj vodja programa gledališke in plesne dejavnosti v ljubljanskem Cankarjevem domu, podala svojih (avto)ironičnih deset tez o dramaturgiji, s katerimi je zagovarjala bolj tradicionalno odmaknjen profil dramaturga.
Inter- ali bolj ali manj subjektivna kritika
Nasproten vtis je pustil simpozij o interkritiki, v katerem je večina udeležencev bojevito zagovarjala prav tradicionalno razumevanje kritika kot objektivnega arbitra, brez velikega posluha za predlagano izhodišče kritika Roka Vevarja. Prav tu so se artikulirale največje kulturne razlike: etablirani zahodni kritiki so v sicer bolj anekdotičnih prispevkih zagovarjali absolutno avtonomijo kritiške prakse, ki se brani vsakega konflikta interesov, nasprotno pa so pripadniki manjših narodov diagnosticirali nujne spremembe v delovanju kritikov, ki so zaradi ekonomskih razmer in vse pogostejše redukcije prostora za kritiko v dnevnem tisku primorani dejavno vstopiti na polje kulturne produkcije (v komisije festivalov, programsko vodenje, kulturnopolitični angažma in umetniško prakso).
Če nič drugega, je simpozij s prispevki Roka Vevarja, Blaža Lukana, Iva Medenice, Ramune Balevičiute in Dona Rubina ter z novo skovanko inter-kritika vsaj razprl metakritiško refleksijo in opozoril na (ponekod še trdno zasidran) mit o nepristranski kritiški poziciji in mišljenju, pa naj to prevzame obliko publicističnega zapisa, družbenega delovanja ali umetniškega ustvarjanja: namesto tega so izpostavili apriorno vpetost kritika v kontekst in (kulturno-) politični angažma za spremembe na polju umetnosti, ki se manifestira s pojavljanjem tako v dnevnem časopisju kot z delom v raznih komisijah. Kritiška dejavnost se zdi smiselna samo, kolikor ni dojeta kot donosen publicistični žanr, temveč vključuje vsaj nekaj razumevanja, ki ji ga pripisuje ameriški kulturni teoretik W. J. T. Mitchell v knjigi Slikovna teorija (Picture Theory, 1994), ki je letos izšla v zbirki Koda: »Čeprav verjetno ne moremo spremeniti sveta, lahko nadaljujemo tako, da ga še naprej kritično opisujemo in dosledno interpretiramo. V času lažne reprezentacije na globalni ravni, dezinformacije in sistematične neresnice, je to morda moralno enako ukrepanju.«
Kljub odsotnosti glavne nagrade ali (ne)sklepčnosti simpozijev je letošnje Borštnikovo srečanje s pionirsko internacionalizacijo vsaj močno spodbudilo avtorefleksijo slovenskega gledališča, dramaturgije in kritike. Zdrava in priporočljiva praksa – vsaj enkrat na leto.
Pogledi, november 2010