Kako je Hollywood kompromitiral samega sebe
Leta 2010 je izšla Štefančičeva knjiga Poročila sem se s komunistom! Zlata doba protikomunističnega filma, študija ameriškega (proti)komunističnega filma tridesetih, štiridesetih in petdesetih let 20. stoletja. To so bili »zlati časi« bodisi subtilno zavite politične alegorije bodisi odkrito nestrpnih protirdečkarskih melodram in trilerjev, ki so jih zaznamovali mnogi odvodi znotraj ameriškega filma: val latentnega (proti)komunističnega filma, serija dram, ki so med drugo svetovno vojno o Sovjetski zvezi govorile afirmativno, zagovarjale tamkajšnje čistke in Stalina prikazovale kot modreca, vizionarja in humanista, pa čas vrhunca protikomunistične histerije od leta 1947 naprej, filmi o korejski vojni ter protikomunizem bibličnih spektaklov, ki so se razcveteli sredi petdesetih let, v času, ko so hkrati poganjali še danes popularni znanstvenofantastični, produkcijsko shirani B-filmi, ki so bili brez izjeme esence paranoičnega in histeričnega diskurza.
Če je bila Poročila sem se s komunistom! teorija protirdečkarske histerije v ZDA, potem Velika čistka (kot sugerira že naslov) govori o njeni praksi; postavlja temelj razumevanju holivudskega filma tega časa, razkriva njegovo servilnost, nekonfliktnost za vsako ceno, kompromisarske studijske šefe, simpatizerje republikanske stranke, ki so se od nekdaj uklanjali diktatu politike in varuhov javne morale ter počeli vse, da bi zaščitili svoje poslovne interese. Knjigi seveda spadata druga ob drugo, po svoje bi bilo celo bolje, če bi Velika čistka izšla prva, saj bi (vsaj manj poučenemu bralcu) izrisala ozadje in ga pripravila na interpretativni delirij, ki ga ponuja Poročila sem se s komunistom!.
A nič ne de, bolje pozno kot nikoli, sploh če knjiga tako detajlno popiše vse aspekte politične gonje proti nekdanjim članom ameriške komunistične partije. Ali proti družinskim članom; ali proti njihovim znancem; ali samo zato, ker se je nekomu zdelo, da bi nekdo utegnil biti komunist. Ti ljudje so po letu 1947 padli v nemilost in bili poklicani pred Komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC), vse z namenom, da bi jih prisilili v ovajanje, ki v tedanji družbi ni bilo več nekaj slabega, temveč vrednota.
Velika čistka je netipična za Štefančiča mlajšega do te mere, da povečini »zgolj« popisuje faktografske podatke in jih postavlja v kontekst; je hladna, eksaktna kronika Amerike in holivudskega filma s sredine 20. stoletja. Kar je po svoje logično – knjiga ne govori o filmih, temveč o tistih, ki so filme ustvarjali, predvsem o scenaristih, tradicionalno levo usmerjenih intelektualcih, ki so bili največkrat poklicani pred komisijo; govori o človeških življenjih, poniževalnih zaslišanjih, uničenih karierah, zapornih kaznih in prostovoljnih izgnanstvih. Pa o ovajanjih in katarzičnih projektih, s katerimi so se nekateri avtorji pozneje »čistili«.
Na naslovnici knjige je fotografija Marlona Branda iz filma Na pristaniški obali (1954), najznamenitejšega dela, ki obravnava motiv ovaduha, Kazanovega umetniškega triumfa (kopica oskarjev, eden najboljših filmov vseh časov) in apologije njegovega pričanja, s katerim je dve leti po ovajanju poskušal obrazložiti svoje početje pred komisijo. Naslovnica verjetno ni izbrana naključno, je magnet za morebitnega kupca, obenem pa odpira vprašanje etike v odnosu do družbene realnosti in umetnosti. Je bilo ovajanje moralno sprijeno? Je bilo opravičljivo v primeru, da si rešiš kariero in trasiraš pot do nemotenega ustvarjanja? Si bil manj sprijen, če si našteval imena ljudi, ki so bili že prepoznani kot komunisti? Spomini na marec leta 1999, ko so Kazanu podelili častnega oskarja za življenjsko delo, so še živi; nekateri v avditoriju so mu ploskali, mnogi so zapustili dvorano, in prav ta mučna dvoumnost ob patetični pojavi postaranega in zmedenega Kazana, ki pa je (tako pred »prijateljskim pričanjem« kot po njem) ustvaril neponovljivo serijo klasik, je tako karakteristična ob sodbi kariernih potez mnogih ovaduhov. Kot ljudje se nam lahko gabijo, toda z vidika cinefilije smo lahko »veseli«, da so Elia Kazan, Robert Rossen, Budd Schulberg ali Edward Dmytryk ustvarjali naprej. Ustvarjali so – pod krinkami – tudi tisti s črnega spiska in vsi prostovoljni emigranti v Evropi, toda to so bile nemalokrat kastrirane kariere, ki niso več našle izvornega kreativnega erosa.
Štefančič povečini resda »zgolj« popisuje zgodovino obračuna s holivudskimi komunisti, toda pri izbiri strani in izražanju simpatij je nedvoumen že v samem prologu: »Problem ni bil le Elia Kazan. Problem je bil sam Hollywood. Hollywood je bil tedaj ta, ki je brutalno ustavil mnoge kariere in mnoga življenja. Toda marca 1999 je bilo videti tako, kot da je ovajal le Kazan in kot da je integriteto Hollywooda tedaj kompromitiral in onečastil le Kazan. V resnici je bilo precej huje: Hollywood je tedaj, v času lova na čarovnice, kompromitiral samega sebe.«
Pogledi, št. 21, 14. november 2012