pisma bralcev
Ko ptički čivkajo
Tomaž Kaštrun
08. 01. 2013
Slovenska fraza, da že ptički čivkajo, je kot nalašč tudi sama prispodoba logotipu svetovnega družbenega omrežja Twitter. Podoba ptička, na drevesni vejici. Še več, ko ptički čivkajo, se človeškemu ušesi zdi vse isto. Tečno, nevzdržno, skorajda mučno. Vsi v en glas, drug mimo drugega, drug prek drugega. Popoln kaos. In sama ponavljanja. S takšnim načinom tudi opišem omrežje Twitter.
Pred več kot tremi leti sem si prvič ustvaril osebni račun na omenjenem omrežju, a je bilo takrat pisanje blogov veliko bolj v vzponu in sem raje pri tem tudi ostal. Sčasoma sem pisanje bloga opustil in zdaj, leto dni zatem, spremljam zelo specifično, skoraj petično skupino ljudi na Twitterju. O zelo specifični temi. Moj osnovni namen je bil, da od približno 250 ljudi vsak dan dobim kar nekaj informacij o omenjeni temi. Pa je kmalu postalo teh 250 ljudi preveč. Od »čivkov« (tvitov, torej sporočil), ki jih lahko preberem, je mnogo teh ali ponovitev »čivka« ali odgovor na »čivk«. Hitro postane to čivkanje nepregledno in se osnovni namen – smisel informiranosti v klasičnem medijskem smislu (tj. da odpreš časopis in izveš bistvene novice) – porazgubi.
Tudi politika in socialne teme me zanimajo. Vendar na seznamu 250 ljudi nimam nikogar od ljudi, ki bi jih poznal iz osebnega življenja, zato ostanejo moji čivki zelo specifični, saj ne oni ne jaz ne pišemo o socialnih temah ali politiki. Sem pa pred nekaj dnevi bral prijateljeve čivke, čivke njegovih prijateljev in kaskadno tako naprej. Kar sem videl je bilo prekomerno ponavljanje istih tem in tematik na mnogo načinov. Če si predstavljam tri drevesa (prvo drevo moj prijatelj, naslednje drevo prijatelji mojega prijatelja itn.), čivkanje hitro postane pravzaprav neuravnovešeno dretje, prerivanje in kakofonija tem, želja, čustev, egotripov, »po-čivkov« (re-tvitov, krajše RT).
Še več, ob vseh nenaslovljenih čivkih in napisanih sporočilih uporabnik ali bralec tako rekoč potrebuje dodatne spretnosti in znanja, da pride do avtorja »čivka«. Vemo, da so sporočila omejena le na 160 znakov, kar je po eni strani omejitev, po drugi pa tudi velika prednost, saj ljudje svoja sporočila izkristalizirajo, kondenzirajo in spravijo v obliko zaključenega stavka. A temu pogosto žal ni tako. Uporabniki – z vso pravico, seveda – pišejo neizkristalizirana sporočila, odgovore, posredovane odgovore. Vsakršna navidezno usmerjena komunikacija bralcu povzroča zmedo.
Družbena omrežja bi lahko strjeno opisal takole:
Facebook je družbeno omrežje, kjer ljudje pošiljajo in objavljajo samo še slike svojih otrok ter fotografije z raznoraznih zabav. Vendar je razmerje med prvim in drugim že preraslo prvemu v prid, tako da lahko mirno zapišem, da je Facebook postal družbeno omrežje mladih družin, ki so omrežje spoznale ravno takrat, ko sta se sočasno dogajala dva fenomena: širitev družine in vzpon Facebooka v Sloveniji.
Twitter je družbeno omrežje, kjer uporabniki radi žvečijo in čivkajo o temah, ki so preslikava realnega življenja. In to radi delajo do onemoglosti. Izmenjujejo svoja (izrabljena) mnenja, ki lahko presežejo že tudi izvirno iztočno misel. Domet takšnega čivkanja pa je fenomenalen: v šestih korakih obkroži večji del države.
Vsa omrežja za izmenjavo slikovnega materiala so omrežja, kjer ljudje radi pokažejo slike in jih »shranjujejo« pod predpostavko drobnega tiska, ki pa ga nihče ne prebere. Dejansko služijo kot nadomestne varnostne kopije ali izhod v sili, ko zmanjka prostora za shranjevanje na trdem disku ali mobilnem telefonu (oziroma povečani različici »telefona«).
LinkedIn je družbeno omrežje, kjer uporabniki radi povedo ali predstavijo svojo podobo po lastni idealni predstavi. Kar je sicer super hrana za samopodobo, pa toliko slabša za verodostojnost podatkov. Kar na lepem so vsi uporabniki v krogu ali direktorji ali menedžerji. Po drugi strani pa je omrežje bolj prispodoba za profilno iskanje delovne sile ter dobro oglaševanje za vsa podjetja, ki iščejo fantomsko delovno silo.
Pinterest (in podobni) je družbeno omrežje, kjer uporabniki kupčkajo in hrčkajo lepe slikice ali filmčke, ki jih seveda vestno kopirajo s spleta. Te slikice nato spravljajo v kategorije, slednje pa poimenujejo po svojih sanjah, ki jih praviloma nikoli ne bodo doživeli ali dosegli. Uporabniki si z menjavo slikic ali teh kupčkov slikic ustvarjajo omrežje in se povezujejo glede na skupne interese, pardon, neuresničljive sanje.
Google+ je še ena od kopij omrežja, ki želi biti Facebook, pa je vendar bolj naklonjen in uporabniku prijaznejši način, da bo gigant google izvedel še več o tebi kot uporabniku. Njegovi uporabniki pa velikokrat vsi tisti, ki se jim izmenjevanje slik o družinah ali dolgonočnih zabavah ne zdi dovolj intelektualna in po pravilu sita pristanejo na google+.
Hitra (in lahko tudi malce površna) kategorizacija uporabnikov družbenih omrežij bi torej lahko bila: Facebook je postal zaledje mladih družin ter večnih žurerjev, Twitter je postal zaledje prepametnih pametnjakovičev, linkedIn zaledje obljubljenih delodajalec in/ali delojemalcev, pinterest zaledje velikih sanjačev o še večjih željah in google+ zaledje vseh, ki so mislili, da Facebook ni več popularen.
Vsa omenjena omrežja so oblike čivkanja, samo da smo vsakič omejeni na en aspekt osebnega življenja. Še zmeraj pa gre za množični efekt; torej za plaz informacij, ki jih omrežja oz. zbirališča kopičijo in s tem praviloma delajo begajoče.
Takšna količina zbranih informacij povečuje šum, dejansko postavlja na kup sena še več sena in s tem naravno selektira tudi svoje uporabnike. Zgornja kategorizacija zelo očitno izpušča iz vsakdana že tako izpuščeno kategorijo uporabnikov – starejše ljudje. To so ljudje, ki si slike izmenjujejo tako, da se dobijo zunaj ob toplem napitku in sladici, s seboj prinesejo sveženj v albumu urejenih fotografij (tistih, natisnjenih na papir). To so ljudje, ki so v pokoju in jim je prikrajšano prekomerno napihovanje pred morebitnimi delodajalci. To so tudi ljudje, ki so v življenju že dosegli svoje in svoje sanje uresničujejo. Še zmeraj pa jih družbena omrežja selektivno izločajo. Če bi jim ponudili omrežje v omenjenem stilu s pomočjo dodatnih izobraževanj (kot je bil super projek Simbioz@), sem prepričan, da bi družbena omrežja postala veliko bolj človeška in pristna.
Družbena omrežja, kot je omenjeni Twitter, pa imajo tudi mnogo pozitivnih plati. Če samo pomislimo, kako hitro uporabniki pridejo do informacij, kako hitro informacije krožijo, preskakujejo med drevesi, kolikokrat so pomembne informacije počivkane. To so vsekakor zavidanja vredni atributi, ki ne samo povezujejo, pač pa tudi informirajo.
In vendar, če se za konec vrnem k osnovni prispodobi ptička na drevesu, so naše dejavnosti na družbenih omrežjih še zmeraj najboljša prispodoba ptičkov. Za te ptičke velja, kot da deluje, da vedo, kaj se morajo s svojim čivkanjem zmeniti, dejansko pa nimajo občutka, kam vse skupaj pelje. Pač pa po skupinskem nagonu vsi najdejo prostor na vejici in čivkajo drug mimo drugega. In se tako družijo na posebno družaben način.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
