Društvo vseh jezikov
19. 10. 2011
Ko Temeljni akt Društva slovenskih pisateljev ukinja jezik kot osnovno razločevalno merilo slovenskega pisatelja in kot enakovrednega so-postavlja geografski vidik (kraj stalnega ali začasnega bivanja pišočega), pristaja – tudi – na poljubnost, naključnost in pretočnost dela članstva.
Ko sem pred časom listal po marčevski številki revije Sodobnost, sem zastal pri razdelku Sodobna slovenska poezija. V njem so bile objavljene pesmi avtorice, za katero dotlej nisem vedel, da piše v slovenskem jeziku, pa so me zato radovedno vznemirile. A ko sem prišel do zadnje strani njenih poezij, se je radovednost spremenila v začudenje: pod pesmimi je bil podpisan prevajalec! Sodobna slovenska poezija v slovenskem prevodu? ... Čudna reč mi ni dala miru in pisal sem glavnemu uredniku revije, za katerega vem, da je skrben in prav nič norčàv mož, in ga prosil, naj mi pojasni ta paradoks: je bistroumni nesmisel, ki sem mu priča, manjši uredniški spodrsljaj ali plod pretehtane odločitve? Prijazno, a zato ne manj odločno mi je zagotovil, da gre za slednje, rekoč, da je v času toliko opevane medkulturnosti prav, če razumemo pojem »slovenske poezije« v širšem kontekstu in radodarnejšem smislu in ne le kot poezijo, pisano v slovenščini. Svojo uredniško odločitev pa je utemeljil še s tem, da je pesnica članica Društva slovenskih pisateljev.
O medkulturnosti in radodarnosti seveda ni bilo, da bi razpravljal, saj ni potrebe, da bi vsi soglašali zastran njiju, pomislil pa sem, ali tovrstna »radodarnost«, ob vsej dobronamernosti, ne zaobsega tudi kalí svojevrstnega kulturnega imperializma. A po vsem sodeč se je avtorica strinjala, da se njene, v drugem jeziku napisane pesmi objavijo pod zaglavjem »sodobna slovenska poezija«, saj ni bilo v naslednjih številkah revije s tem v zvezi zaslediti nobenega popravka ali celó ugovora.
Ob drugem argumentu, namreč da je pesnica članica Društva slovenskih pisateljev, se je moje začudenje podvojilo oziroma zadobilo novo razsežnost. Kaj niso slovenski pisatelj samó in izključno tisti, ki pišejo v slovenščini? Se je zgodila kakšna novôta, se je porodilo kakšno sveže spoznanje? Ogledal sem si »portal Društva slovenskih pisateljev« in se prepričal, da se urednik Sodobnosti ni bil zmotil, ko me je obvestil o pesničinem članstvu v njem, in nato prebral Temeljni akt DSP, ki je bil sprejet 29. 4. 2010 in je pod njim podpisan predsednik Milan Jesih. Ob njegovem devetem členu sem ugotovil, da v zmoti živim sam, ki se kot pasivni član Društva ne udeležujem občnih zborov in tudi ne poznam njegovih osrednjih dokumentov; tam namreč piše tudi tole:
»Član društva lahko postane vsak slovenski pisatelj (pesnik, prozaist, dramatik, esejist), ki piše v slovenščini ali tudi v kakšnem drugem jeziku ali državljan Republike Slovenije oziroma pisatelj s pravico bivanja v Sloveniji, ki ni Slovenec po narodnosti, vendar piše v slovenskem ali v svojem maternem jeziku.«
Če pustim ob strani, da takšen godljasti stavek po formalni plati ni v čast temeljnemu besedilu pisateljskega društva, lahko ugotovim, da je v popolnem skladju z »radodarnostjo«, ki mi jo je omenjal – v zasebnem elektronskem pismu – urednik Sodobnosti. Ko ga nekajkrat preberem, namreč zaznam, da onemogoča včlanjenje v Društvo slovenskih pisateljev pravzaprav le nekomu, ki ni Slovenec in ki hkrati ne piše v svojem maternem jeziku (kar najbrž na našem teritoriju ni prav pogost primer), vsem drugim ženam in možem peresa iz vsega sveta pa ponuja vrata široma odprta.
Tovrstna odprtost bi bila nadvse primerna, ko bi šlo za »Društvo pisateljev v Sloveniji« ali pa kar preprosto za »Društvo pisateljev« s sedežem v Ljubljani – ker pa imamo še zmerom opraviti z Društvom slovenskih pisateljev, se mi zdi v popolnem nasprotju z njegovim nazivom, tradicijo in differentio specifico besedne umetnine in njenega ustvarjalca. Ko Temeljni akt DSP ukinja jezik kot osnovno razločevalno merilo slovenskega pisatelja in kot enakovrednega so-postavlja geografski vidik (kraj stalnega ali začasnega bivanja pišočega), pristaja – tudi – na poljubnost, naključnost in pretočnost dela članstva.
Da ne bo nesporazuma: spoštujem trud prav vsakega besednega ustvarjalca, ki živi v Sloveniji in piše v katerem koli jeziku, ne vidim pa potrebe, da v primeru, če ne piše v slovenščini, lahko postane član Društva slovenskih pisateljev, ki naj bo domovanje samó enega jezika. Ob tem pa mislim in predlagam, da najde Društvo druge načine in poti, ki bi omogočili tujejezičnim kolegicam in kolegom, živečim v Sloveniji in za to zainteresiranim, da plodno »uresničujejo skupne stanovske, družbene, kulturne in narodne interese«, kot piše v preambuli »akta«. Ko bodo te možnosti vzpostavljene, pa najbrž ne bo več razlogov, da se ne bi deveti člen Temeljnega akta DSP povrnil k obliki in pomenu, kakršna je imel do lani.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
