Slovanska vzajemnost
Od Seminarja do dveh Oddelkov
Snovanje slavistike v Ljubljani se je začelo hkrati z ustanavljanjem Univerze v Ljubljani. Zlasti tedanja graška profesorja Fran Ramovš in Rajko Nahtigal sta čutila odgovornost poskrbeti za stroko, ki naj bi usposabljala za poučevanje slovenskega jezika in raziskovalno utemeljevala slovensko samospoznavanje. Novembra 1918 je bil izdelan koncept postopnega ustanavljanja visokošolskih ustanov, najprej ustanovitev knjižnice, nato vseučilišča in akademije. Uradno dovoljenje je prispelo 6. 3. 1919 in vseučiliška komisija je že 8. 3. 1919 ustanovila podkomisije za pripravo takojšnjega univerzitetnega pouka (organizacija dela po fakultetah, imenovanje profesorjev, priprava prostorov in opreme, izdelava statuta univerze itn.). Podkomisija za Filozofsko fakulteto je svoje poročilo z osnovnim načrtom organizacije, ki je predvideval 33 osnovnih stolic, podala 25. 3. 1919. Slavistična študijska tematika je bila uvrščena v razdelek 18 – Slovanska filologija – in sestavljena iz štirih stolic: 2 za splošno slovansko filologijo (za lingvistiko in za slovansko literaturo) ter 2 za področje slovenskega jezika in literature; dodana jim je bila še izvedbena perspektiva profesure ad personam za srbohrvatski jezik in literaturo. Stolice so bile organizacijsko povezane v Seminar za slovansko filologijo.
Tako zasnovana slavistika, ki je z nekaterimi dopolnitvami delovala od leta 1919 do šolske reforme 1959/60, kaže v temeljih splošno orientacijo tedanjega, zlasti graškega jezikoslovja, ki se giblje med sodobno filologijo na osnovah primerjalnega jezikoslovja in historičnim pojmovanjem strokovne predmetnosti, tako v jezikoslovju kot v literarni vedi. V prvem letu je slavistična predavanja poslušalo 8 slušateljev, v drugem 20, v zimskem semestru 1928/29 pa 128. Deset let po ustanovitvi je bil Seminar za slovansko filologijo že velik inštitut s petimi rednimi profesorskimi stolicami in dvema lektoratoma. Stolice so bile še vedno razdeljene tako, kot so jih zastavili leta 1919, že v prvem letu je vzporedno potekal ruski lektorat I in II, v drugem semestru študijskega leta 1921/22 pa lektorat za ruski jezik in lektorat za češki jezik.
Glavna smer slavističnih študijev je bila torej že v prvih letih po ustanovitvi v celoti uveljavljena. Profesorji so slavistično vedenje posredovali na predavanjih, seminarskih vajah in ekskurzijah »v svrho ponazoritve dialektološkega in literarno-historičnega študija«, kar je ustvarilo tradicijo intenzivnega slavističnega terenskega študija (ki danes zajema skorajda ves slovanski prostor).
Seminar za slovansko filologijo oz. Inštitut za slovansko filologijo, kakor se je preimenoval v tridesetih letih, je bil pobudnik nekaterih pomembnih dejanj, npr. ustanovitve Slavističnega društva v Ljubljani leta 1935 in njegovega glasila Slovenski jezik (prvo samostojno strokovno glasilo slovenistov; izšle so 4 številke), ter ustanovitve Slavistične revije leta 1948 in revije Jezik in slovstvo leta 1956, ki izhajata še danes.
Nazaj in naprej v prihodnost
Inštitut za slovansko filologijo se je v študijskem letu 1959/60 znova preimenoval v Seminar za slovansko filologijo, 1962/63 je postal Oddelek za slovanske jezike in književnosti, v sedemdesetih letih se je imenoval Pedagoško-znanstvena enota za slovanske jezike in književnosti, v osemdesetih letih pa znova Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Leta 2002 sta iz tega oddelka nastala Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slavistiko.
Povojni razvoj oddelka lahko razdelimo na 3 obdobja: 1945–52 (ko je umrl Fran Ramovš in se upokojil Rajko Nahtigal), 1952–58 (ko se je upokojila Marja Borštnik) oz. do 1959 (ko se je moral upokojiti Anton Slodnjak) in nato vse do devetdesetih let. Vsa tri obdobja so med seboj povezana in pomenijo stopnje kontinuiranega notranjega razvoja, ne pa usodnih prelomnic, čeprav se sodobni pogledi na jezik in književnost v marsičem močno razlikujejo od nekdanjih izhodišč.
Spremembe so se najprej pokazale v študijskih programih. Predvojni sistem je bil proti koncu štiridesetih let zamenjan z novim, ki ni več vseboval nekdanje delitve na strokovne in pomožne predmete, temveč je imel enovit načrt z delnimi in diplomskimi izpiti (kot študijska predmeta sta obstajala slovenski (srbohrvaški) jezik in književnost ter ruski jezik in književnost). Slavistične predmete je bilo mogoče študirati pod A (8 semestrov) ali pod B (6 semestrov).
Za strokovno rast ljubljanske slavistike je bil pomemben 1. povojni mednarodni slavistični sestanek v Beogradu leta 1955, na katerem je sodeloval tudi Roman Jakobson, ki je svoj beograjski referat osebno predstavil tudi v Ljubljani. Stik s svetom je opozoril na aktualno teoretsko raven slavistike v svetu in na metodologije novih smeri v jezikoslovju in literarni vedi. Dogodek je spodbudil izpopolnjevanje slovenskih slavistov tako na Zahodu kakor na Vzhodu, predvsem na Poljskem, Češkoslovaškem in v Sovjetski zvezi.
Za prvi dve povojni obdobji je značilno prizadevanje za študijsko ustalitev v novih razmerah ter obnovitev in kadrovsko razširitev tedanjega inštituta. Petdeseta leta so bila tudi v strokovnem in znanstvenem pogledu izrazito prehodno obdobje: tako v jezikoslovju kot v literarni vedi je prišlo do pomembnih novosti, zlasti v jezikoslovju se je pokazalo, da pretežno historična usmeritev jezikoslovne znanosti ne usposablja v zadostni meri za naloge stroke v novih razmerah, ta ugotovitev pa je sovpadala s teoretskimi podlagami sodobnega jezikoslovja, ki je ob zgodovini in diahroniji v raziskovalni predmet povzdignilo sočasni jezik, in literarne vede, ki se je od zgodovine začela odvračati najprej metodološko, nato pa tudi predmetno.
Začetek tretjega obdobja je zaznamovala predvsem sprememba študijskega reda, tj. ideja univerzitetne reforme s t. i. inverzijo študija na dva samostojna diplomska dela – na prvostopenjsko diplomo (ki naj bi bila enakovredna diplomi na pedagoški akademiji, torej višješolskemu študiju) in na drugostopenjsko diplomo. Programsko ureditev študija je vodilo načelo, ki je na 1. stopnji predvidevalo zaokrožen pregled o predmetni problematiki jezika in književnosti, na 2. stopnji pa teoretsko in metodološko poglobitev v izbrano problematiko. V študijskem letu 1959/60 je bilo na Filozofski fakulteti mogoče študirati slovenščino, srbohrvaščino in ruščino (1962/63 še primerjalno slovansko jezikoslovje). Tako so se organizacijsko in vsebinsko še bolj začele kazati različne naloge in cilji slavističnih študijskih smeri: slovenistike kot temeljne vede o maternem jeziku na eni strani ter na drugi rusistike in srbokroatistike kot ved o sorodnih, vendar tujih jezikih, in primerjalne slavistike, ki postavlja tako slovenščino kot druge slovanske jezike v širši zgodovinsko-jezikovni kontekst. Tudi po reformi 1984/85 so bile študijske skupine štiri: slovenistika, srbokroatistika z makedonistiko, rusistika in primerjalno slovansko jezikoslovje.
Osamosvojitev
V devetdesetih letih so se okrepila razmišljanja, da bi se oddelek razdelil na oddelek za slovenistiko in na oddelek za slavistiko. Razlogov za to je bilo več, najpomembnejši je bil vsebinske narave: raziskovanje in poučevanje slovenskega jezika in književnosti na eni strani ter slovanskih jezikov in književnosti na drugi strani ima različne cilje in naloge (slovenistika je na Slovenskem temeljna, nacionalna veda). Pomemben je bil tudi razlog organizacijske narave – v letu 1999/2000 je bilo na slavistiko vpisanih skoraj 1000 slušateljev, v pripravi so bili samostojni študiji poljščine, češčine in slovaščine ... in tako se je 1. 10. 2002 Oddelek za slovanske jezike in književnosti razdelil na Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slavistiko.
Oddelek za slavistiko je na treh študijskih smereh ohranil vse dotedanje oblike poučevanja in preučevanja slovanskih jezikov in književnosti ter primerjalnega slovanskega jezikoslovja, pospešil pa je priprave na ustanovitev treh novih kateder za zahodnoslovanske jezike in književnosti, katerih zametki so bili obstoječi lektorati češčine, poljščine in slovaščine. Premišljeno izpeljana razdružitev skupnega oddelka, ki je po eni strani sledila zgledom univerzitetnega študija nacionalnega jezika, jezikoslovne in literarne vede, po drugi pa študiju sorodnih jezikov, literatur in kultur, je omogočila nadaljevanje dotedanjih oblik pedagoškega in raziskovalnega dela, izostrila specifike predmetnih področij in metodoloških pristopov, hkrati pa zagotovila nadaljevanje izročila, ki sega do ustanovitve univerze in Seminarja za slovansko filologijo.
V študijskem letu 2004/05 je začela delovati novoustanovljena Enota za zahodnoslovanske jezike in književnosti s tremi študijskimi smermi: češki, poljski in slovaški jezik s književnostmi. V štud. letu 2009/10 pa so se na ljubljanski slavistiki začeli izvajati t. i. bolonjski študijski programi, in sicer: Primerjalno slovansko jezikoslovje, Južnoslovanski študiji, Bohemistika, Polonistika, Slovakistika in Rusistika (2010/11 še enopredmetni program Zahodnoslovanski študiji). Ti prvostopenjski in drugostopenjski študijski programi združujejo dolgo in bogato tradicijo slovanskih filoloških študijev z novimi metodami in sodobnimi pogledi: primerjalno preučevanje zgodovine slovanskih jezikov in študiji posameznih slovanskih kultur so prilagojeni sodobni kulturni in sociolingvistični situaciji, saj tradicionalne pristope k študiju tujih jezikov in književnosti dopolnjuje širša kulturološka obravnava.
Četudi se je študij slavistike metodološko in vsebinsko ves čas razvijal in sledil novim raziskovalnim pristopom, je do bolonjske prenove programov vendarle več kot pol stoletja potekal v okviru bolj ali manj nespremenjenega modela. Zato je Oddelek za slavistiko prenovo programov izkoristil tudi za globlje posege v tradicijo študijskega procesa, ki jih je narekovala naravna posledica razvoja slavističnih strok, kot se na ljubljanski univerzi predavajo od začetka obstoja univerze. Ljubljanska slavistika ima pomembno vlogo pri sooblikovanju slavističnih središč na stičišču slovanskih svetov in njihovega stika z neslovanskimi kulturnimi okolji. Ker so bile nekoč tesne kulturne, družbene in gospodarske povezave tega prostora za več kot pol stoletja prekinjene, posamezna kulturna območja pa med seboj ločena, ima slavistika pomembno vlogo tudi kot nosilka in pobudnica (spo)razumevanja, sodelovanja in razvijanja refleksije o zgodovinski vlogi, sodobnih oblikah in perspektivah za prihodnost še tvornejših in uporabnejših oblik sodelovanja. Slavistika (že dolgo) ni zgolj »pregled duhovne zgodovine Slovanov«.
_
Doc. dr. Đurđa Strsoglavec poučuje južnoslovanske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Je tudi odlična prevajalka, med drugim je prevedla Osmega poverjenika Renata Baretića.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013