»Nihče ne da nam odrešenja«
Odkriti medbesedilnost v knjigi ni težko. Tudi ironija je na dlani. Povezave z Emo Bovary, o katerih smo že precej brali, so očitne, osnovna zgodba nalašč (kot je razvidno iz celote) ni preveč zapletena, zlasti zato, ker osnovna fabula niti ni bistvena, kar je za našo sceno lahko že kaj hitro herezija, kajti knjige, ki so pri nas uspešne, so malokdaj tudi drzne; bralci se namreč hitro odvrnejo, če ne razumejo takoj. Če knjige ne morejo nesti s seboj na dopust za mimobežno konzumacijo. In tu nastopi prava »težava«: če je knjiga taka, čemu jo sploh napisati?! Vprašanje, na katerega si je avtorica že odgovorila, če ne drugače, s premolkom na strani 144.
Protagonistka romana, Sofija, je kraljica primerjalk. Poduhovljena je, bere, tudi razmišlja o branju, rada pofilozofira, piše ... Roman, kajpak. V odnosu z ljudmi in svetom ji nekaj manjka. Morda krasotec Feliks, ki tudi rad pofilozofira, je izjemno globok, bere, piše, celo kantavtor je. Našteli smo vse limanice, na katere se ujame Sofija. In Feliks »grozi« celo z lastno ploščo. In s pesniško zbirko. Jim bo že pokazal! Tudi Sofija jim bo! Pokazala jim bosta! Sofija nenadoma ve, kot je zapisano v romanu.
In kje se konča obarvanost dandanes priporočenega lakmusa kakovosti sodobnih romanov – »berljivosti« – in začne zahtevnost? Ni začrtane ostre meje, prav tako kot ni začrtanih ostrih povezav med osrednjo in vzporedno, »vloženo« linijo romana, v kateri se pojavlja tisto (in tisti), kar (o katerih) Sofija bere v osrednji zgodbi. Tu niso zgolj Ema in filozofi, so tudi slovenski literarni nagrajenci, ki skočijo iz knjig in se znajdejo v zgodbi. To, da med obema »točkama istega kraja« ni nakazane jasnejše črte, je sicer, vsaj zame, najboljša lastnost romana. Bralcu je vržena kost, za jasnejše povezave (edina konkretna rdeča nit se (sprva) zdi Feliks, ki je vseprisoten) se mora potruditi, brati znova, vztrajno iskati – in če se dovolj potrudi, če romana ne odloži že pred prvo zapreko, je nagrajen z duhovitim večplastnim delom, ki v sodobni, sploh pa mladi slovenski literaturi nima vzporednice. Zeitgeistovski roman slači povprečje naše »scene«, kjer je presežek prisiljen životariti na obrobju (sam si je kriv, čemu pa ne piše, poje, dela tako, da bi ga razumeli), saj je v središču toliko »Feliksov« in »Sofij«, ki morajo stati inu obstati s krono povprečja na glavi, a vsi, ki tako mislijo, so pač zavistni, ne prenesejo uspeha. Roman se v svoji ironiji ne ustavi pred ničemer, a bralec si mora to ironijo osmisliti sam, ni iztegnjene roke, ki bi peljala čez most. Povezava med fikcijo in resničnostjo sprva neposredno deluje na Feliksovi osebi, ki izstopi iz romana, izda tisto ploščo, tudi pesniško knjigo, pripravlja literarne večere, kjer se norčuje iz scene, katere del je (nevede) tudi sam. Zrcalce na steni je pač daleč, a potem Sofija doživi »change of heart«, kot bi rekel Dylan, in Feliks »zamrzne v času«. A Feliks, realen ali prividen, ni nujno pravi odgovor na vprašanje o ontoloških razmerjih teksta. Je morda to Sofija, ki, vsaj kar se mene tiče, ostane razveseljivo problematična do konca?
Z izstopom Feliksa iz romana v priobčeno poezijo, songe in na oder se zgodi še interdisciplinarnost, ki jo komparativistika šteje med svoje prvine, a jo le redko udejanja brez limone med zobmi. Roman tako postane del obširnega interdisciplinarnega projekta, s katerim se vedoželjnemu bralcu (in poslušalcu) sestavi še nekoliko širša slika »ontologije« zgodbe in oseb (če je pazljivo bral, jo je lahko, nakazano, pobral že iz romana, če ne, pa ima še drugo možnost, če seveda hoče).
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014