Ali bi prodali najboljšega soseda?
Vsi smo v dilemi, komu naj v finančni stiski, v katero je zapredeno lastništvo Mercatorja, damo prav. Ali slediti interesom lastnikov? Ali interesom bank? Ali pa morda logiki širšega gospodarskega učinka, ki ga ta prodaja prinaša? Zdi se, da je lastnik že zapravil vse možnosti, da bi lahko razmišljal širše. Njegova logika je le še čim bolj donosno prodati Mercator in z denarjem poplačati kredite. Tudi drugi finančni lastniki, ki v tej prodaji sodelujejo, dajejo vtis, da bi se delnic Mercatorja radi kar najhitreje znebili. Vendar menim, da je edini pravi pogled na prodajo izključno tisti, ki se opira na analizo, kakšne učinke bo omenjena prodaja imela na slovensko gospodarstvo.
Poudarjam, da so vse ocene in podatki, ki se nanašajo na prihodnje poslovanje, seveda lahko le prognoza, kako bi se predvidoma odvijal scenarij širšega učinka (oziroma neučinka) te prodaje. Obenem pa vendarle temeljijo na nekaterih dosedanjih izkušnjah prodaje drugih slovenskih gospodarskih družb in na podatkih o dosedanjem vplivu in pomenu Mercatorja za slovensko gospodarstvo. Vprašanje se torej glasi:
Zakaj bi Mercator moral ostati najboljši slovenski sosed?
Prvi argument – Tuji lastnik bo brez dvoma krčil seznam slovenskih, domačih dobaviteljev takoj po izteku zavez, zaradi česar bo prišlo do občutnega zmanjševanja delovnih mest pri veliki večini dobaviteljev Mercatorja. Pred vrata Mercatorja bodo z novim lastnikom prišli nestrpni novi dobavitelji, željni odrezati svoj delež kolača na novem tržišču. Ob takšnem pritisku bo zagotovo mnogim uspelo na račun sedanjih slovenskih dobaviteljev. Gre za logično ekonomsko sosledje – izgubi trga bo sledilo močno zmanjšanje zaposlenih, če bodo podjetja želela preživeti. Če predpostavimo, da bi zaradi prodaje Mercatorja prišlo v prihodnjih letih do večje izgube delovnih mest v Sloveniji, potem zagotovo ne moremo trditi, da je takšna prodaja smiselna. Še več, da se lahko slovenska država od nje preprosto distancira in jo prepusti zgolj interesom privatnega kapitala, saj bodo ne nazadnje vsa bremena take občutne oslabitve slovenskega gospodarstva in zmanjševanja delovnih mest padla izključno na že tako sključena ramena davkoplačevalcev in države.
Tudi v samem Mercatorju bo namreč zaradi iskanja sinergij zagotovo prišlo do zmanjševanja števila zaposlenih. Popolnoma logično je, da bo novi kupec izkoristil legitimno pravico, da izpelje svojo prodajno strategijo, kot sta, na primer, krepitev izdelkov lastne blagovne znamke in zagotavljanje novih trgov svojim, že dolgoletnim dobaviteljem (najprej dobaviteljem znotraj poslovne skupine in nato ostalim). Takšne spremembe se lahko zelo prefinjeno in neopazno naredijo v prihodnjih petih do sedmih letih.
Že ob upoštevanju te točke bi država izgubila ogromno sredstev na treh področjih: s krčenjem delovnih mest bi prišlo do velikega zmanjšanja prilivov od prispevkov in davkov, ki jih plačujejo slovenski dobavitelji Mercatorja in zaposleni v Mercatorju v javne blagajne; z dodatnimi obremenitvami države za socialne transferje, ki bi nastali z odpuščanjem zaposlenih; z zmanjšanjem splošne potrošnje, ki bi sledila izgubi delovnih mest, kar bi slabo vplivalo na povpraševanje na trgu.
Zaradi izgube trga bi slabše poslovali slovenski dobavitelji. Slabše bilance bi pomenile za državo manjše plačilo davkov na dobiček ter manjši ostanek sredstev za razvoj podjetij. Mnoga od njih bi dolgoročno stagnirala ali celo propadla, v kolikor na novih trgih ne bi našla svežega prodajnega zagona. Upam si tvegati napoved, da bi mnoga med njimi dolgoročno izgubila kritično maso trga in bi bila tako obsojena na propad, saj je domači trg za vsa podjetja (predvsem za mala in živilska) brezdvoma najdostopnejši. Tisti, ki v mojo napoved dvomijo, naj obiščejo tuje diskontne trgovine na Slovenskem ter primerjajo število slovenskih izdelkov, ki jih najdejo v njih, s trenutnim številom v Mercatorju.
Rezultati analize ene od tujih trgovskih diskontnih verig so bili takšni: v njej najdemo naslednje slovenske izdelke: kruh – več vrst, dve vrsti jajc, radenska – samo ena vrsta, nagrobne sveče, sladkor – samo ena vrsta, domači keksi. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je morebiti na policah skrit še kakšen domači proizvod, ki je bil v analizi spregledan, količina blaga slovenskih dobaviteljev ne presega pet odstotkov od celotne ponudbe analizirane tuje trgovske verige. Petindevetdeset odstotkov je bilo uvoženega blaga.
Seveda je to, da ima lastnik verige na policah skoraj izključno tuje blago, njegova legitimna pravica. Toda če upoštevamo obseg celotne prodaje tujega blaga domačim kupcem v izbranem diskontu, lahko sklepamo, koliko delovnih mest (davkov) izgubimo, ker odstotek ponudbe slovenskih dobaviteljev ni višji. Pohvalno je, da so bila s prihodom novih trgovskih verig odprta nova delovna mesta v Sloveniji. Obenem pa se je treba zavedati daljnosežnejših posledic takega »izvažanja denarja« slovenskih potrošnikov v tujino, ki močno izničijo učinek odpiranja delovnih mest. Dejstvo, da se sredstva iz nakupov v izbranem diskontu prelivajo (skoraj 95 odstotkov) v tujino, ima dvojno posledico. Zmanjšuje se kupna moč za nakup slovenskih izdelkov in posledično zapirajo domača delovna mesta. Z nakupom uvoženih izdelkov se namreč podpirajo delovna mesta v tujini. Korist za javne blagajne od zaposlenih v takih trgovinah (gre za večinoma nizko plačana delovna mesta, ki prinašajo manj prilivov v blagajne v primerjavi z delovnimi mesti z višjo plačo) je bistveno manjša, kot pa je vrednost izgubljenih delovnih mest v Sloveniji zaradi izločenosti slovenskih dobaviteljev iz nekaterih tujih diskontnih trgovin. Zato ni pretirana ocena, da trgovski sistemi, kot so Mercator in nekateri drugi, ki imajo v svoji ponudbi veliko blaga slovenskih dobaviteljev, podpirajo vsaj do trikrat več delovnih mest, če se upošteva njihov učinek na celotno slovensko gospodarstvo.
Če primerjamo zgolj učinek z vidika prilivov različnih davkov in prispevkov v javne blagajne, pa je še slabše, kadar se zgodi prevzem obstoječega trgovskega podjetja. Logika velikih tujih trgovskih sistemov je, da večino blaga pripeljejo prek svojih dobaviteljev iz tujine. Na domačem trgu kupujejo v večini primerov le hitro pokvarljive izdelke, izdelke, pri katerih bi bila transport in skladiščenje glede na predvideno maržo predraga, ter v nekaterih primerih tudi močne domače blagovne znamke, ki jih kupci absolutno zahtevajo. Pogosto pa z intenzivnim marketingom zelo hitro prepričajo potrošnike, da sprejmejo nove izdelke in navade. Zato je vstop slovenskih izdelkov v takšne trgovske sisteme v tujini (tudi če je izdelek v vseh elementih boljši) v mnogih primerih skoraj »misija nemogoče«, saj tuji lastniki preprosto ščitijo svoje lastne, domače dobavitelje oz. svoje gospodarstvo. Nihče jim ne zameri, saj podpirajo domača delovna mesta. Toda enaka logika bi morala veljati tudi za naša največja trgovska podjetja. V primeru, kadar so cene in kakovost izdelka absolutno primerljive ali enake s tujimi izdelki, ne vidim težav v tem, da prednost dobi domači dobavitelj, ki zagotavlja delovno mesto v Sloveniji. Domači dobavitelj nudi tudi boljši prodajni servis, zato nikakor ne drži kritika različnih ekonomistov, da takšno razmišljanje lahko omeji konkurenco na trgu in posledično prispeva k višjim cenam. V praksi je pogosto velikokrat obratno, da namreč slovenska podjetja pri mnogih izdelkih ponudijo kupcu za dobro kvaliteto nižjo ceno v primerjavi z zahodnimi podjetji. Zagotovo podpiram odprtost sodelovanja med državami, a le, če je ta res poštena in vzajemna in ni plod enostranskih interesov tujega kapitala. Kriterij, koliko delovnih mest prinaša tuje podjetje s prodajo in investiranjem v Slovenijo (pri tujih trgovskih verigah tudi delež slovenskega blaga v njihovih trgovinah), bi moral biti ključen za razmislek, koliko je takšno podjetje pomembno za slovenskega davkoplačevalca, saj samo večje število davkoplačevalcev zniža breme celotne mase, ki jih mora posameznik plačevati v javne blagajne. Tuja trgovska podjetja bi ravno s prodajo slovenskega blaga pridobila dodatne simpatije pri potrošnikih in javnosti. Tako bi pokazala de facto izvajanje evropske ideje o prepletanju ekonomij.
Vzemimo znani primer prodaje podjetja Lek in poskušajmo ugotoviti, kakšne učinke je imela ta prodaja za slovenske davkoplačevalce.
RTV Slovenija je 29. novembra 2007 poročala naslednje: »Metod Dragonja, nekdanji predsednik uprave Leka, je dejal, da so bile vse odločitve v zvezi s prodajo Leka Novartisu sprejete na poslovnih temeljih. Parlamentarno komisijo, ki preiskuje prodajo državnega premoženja v Kadu in Sodu, je namreč zanimalo, zakaj je uprava Leka leta 2002 tako podpirala prodajo družbe švicarskemu farmacevtskemu podjetju. Dragonja je še pojasnil, da političnih pritiskov ni bilo, za prodajo pa so se odločili, ker so se želeli razširiti na ameriški trg. Lek je želel postati del vodilne farmacevtske družbe generičnega profila na svetu, je še pojasnil Dragonja.« Če preverimo podatke, vidimo, da se to v praksi v precejšnji meri ni uresničilo. Ob prodaji leta 2002 je imel Lek celoletne prihodke 339,8 milijonov evrov in 2.580 zaposlenih, Krka pa celoletne prihodke 343,3 milijonov evrov in 3.399 zaposlenih. Leta 2010 je bilo razmerje precej drugačno. Prihodki Leka za leto 2010 so znašali 575,87 milijonov evrov, imel pa je povprečno 2.472,03 zaposlenih, medtem ko so celotni letni prihodki Krke znašali 960,26 milijonov evrov, podjetje pa je imelo v letu 2010 4.329 zaposlenih. Še večja razlika se pokaže, če primerjamo davek od dobička, ki sta ga obe podjetji vplačali v državno blagajno. Lek je od leta 2006 do 2010 plačal državi 73.279.501 evrov davka od dobička, Krka pa v istem obdobju 194.568.023 evrov. Komentar ni potreben – je pa skoraj zastrašujoč, če ga apliciramo na prodajo Mercatorja. Jasno je namreč, kateri lastnik je bil za državo koristnejši.
Če primerjamo še stroške dela, ki so pomembni z vidika prilivov v različne javne blagajne, so ti pri Leku v letu 2010 znašali 122.310.407 evrov, pri Krki pa 168.323.00 evrov. Tudi v tem primeru je razlika dovolj očitna.
Priznati je torej treba, da bi na osnovi te, sicer kratke analize še celo popolni ekonomski nevedneži težko trdili, da je bila prodaja Leka za davkoplačevalce koristna oziroma zanesljivo prava odločitev.
Državo in davkoplačevalce pa mora ob strateških gospodarskih odločitvah brezdvoma najbolj zanimati, kakšen vpliv ima neka odločitev na javne finance. Z vidika davkoplačevalcev je to ključni argument za sleherno ekonomsko presojo v državi. Državljane zanima, koliko manj bodo zaradi optimalnega odločanja vlade in zastopnikov ljudstva ter javnih uslužbencev prispevali v državno blagajno. Iz primera Lek torej sledi, da lepi načrti o velikih simbiozah in skupnih nastopih na tujih trgih niso nobena garancija, da se bo to res zgodilo. Občutek imam, da v krizi (kar je logično) tuji lastniki najprej poskrbijo za dobro poslovanje matičnih podjetij, njihova podjetja v tujih državah pa so hitreje na udaru večjih racionalizacij in izgube katerega od uspešnih programov. Precej naravno je, da bo lastnik najprej zaščitil domači del podjetja v državi, iz katere prihaja.
Drugi argument – Zgolj zaradi finančne stiske prodati podjetje, ki si ga gradil dolga desetletja, je lahko velika napaka. V današnjih gospodarskih pogojih je ponovno ustvariti kaj podobnega skoraj nemogoča naloga. Mercator bi bil namreč s svojo organizacijsko sposobnostjo lahko še naprej ključni akter za prodor slovenskih dobaviteljev na tuje trge. Že do zdaj je z odpiranjem novih centrov in prevzemom konkurentov naredil ogromno za širitev prodaje številnih slovenskih dobaviteljev na tuje trge. Brez njega bi mnoga podjetja svojo prodajo težko razširila na nove trge in enako težko pozneje uspešno nadaljevala prodajo tudi pri drugih trgovcih v regiji. Tako so ob Mercatorju zrasla mnoga mala slovenska podjetja, ki krepko prispevajo k večjemu številu zaposlenih in plačujejo vedno večje davke v državne blagajne. Še posebej pomembno bi bilo, če bi se Mercator širil tudi na zahod (kjer so marže pri mnogih izdelkih bistveno višje in kupna moč večja) in zgradil trgovska središča, v katerih bi se povezovala slovenska podjetja. S takšnim prodorom in povečanim obsegom prodaje bi lahko odprli številna delovna mesta v Sloveniji. To je zelo pomemben način, da bi se občutno povečala prodaja slovenske hrane na zahodnih tržiščih, saj je neposredna prodaja tujim verigam skoraj nemogoča.
Fobija pred tujci?
Pri prodaji Mercatorja ne gre za kakšno fobijo pred tujci, kot pogosto slišimo, temveč za preprost razmislek in izračun, kaj nam to prinaša. Mislim, da je naloga vlade in birokracije predvsem ta, da slovenske davkoplačevalce obrani pred novimi stroški in neperspektivnimi krediti. Davkoplačevalci preveč trdo zaslužijo svoj denar, da jih ne bi močno zanimalo, kaj se s takšno prodajo dogaja in kako bo vplivala na njihova prihodnja bremena. Ne zanima jih cela paleta čustev med kupci in prodajalci, številne zaveze, optimistične zgodbe o velikih združenih podvigih podjetij, temveč golo dejstvo, kaj jim bo ta prodaja prinesla. Žal številni argumenti kažejo, da se bo njihovo breme zaradi prodaje Mercatorja le povečalo. Če sta vlada in parlament tista, ki naj bi usmerjala Slovenijo k čim nižjim davkoplačevalskim bremenom, potem bi morala trezno razmisliti in se odločiti, kaj je v primeru Mercatorja najbolje.
Ker z dolgoročne perspektive prodaja Mercatorja ni smiselna in ker smo v Sloveniji že najeli za nekaj milijard evrov kreditov, za katere ne vemo, kakšni so sploh njihovi učinki, menim, da ne bi bila nikakršna težava z jasnim razlogom najeti še 450 milijonov evrov za dokapitalizacijo bank iz naslova ustavitve prodaje Mercatorja. Tako vsoto lahko država prihrani že z resnejšim organizacijskim posegom v birokracijo, vlada pa bi imela argumentiran »podjetniški načrt«, da nekaj privarčuje in se usmeri v bolj donosne zadeve. Naj navedem le nekaj resnejših organizacijskih posegov: namesto Mercatorja odprodaja Slovenskih železnic, ki še dolgo ne bodo donosne in ne morejo prispevati k razvoju slovenskega gospodarstva, odgovornost državnih uradnikov na vodstvenih mestih za zmanjšanje stroškov v njihovih uradih, variabilne plače državnih uslužbencev in nagrajevanje po učinku, bistveno večji nadzor nad podatki zaposlenih v upravi pri uveljavitvi nadomestila za prevoz na delovno mesto, zmanjšanje števila zaposlenih v javni upravi in njihova preusmeritev v podjetniške centre, tudi do 20-odstotno zmanjšanje delovnih ur v javni upravi zgolj z blokado socialnega omrežja Facebook …
Poleg racionalizacije državne uprave bo država v primeru, da zaustavi prodajo Mercatorja z dokapitalizacijo bank, imela dolgoročno pozitivno bilanco tudi z naslova vseh davkov, ki bodo v tem primeru še vedno pritekali od zaposlenih, ki delajo preko dobaviteljev za Mercator in v samem Mercatorju. Samo z vidika tega argumenta se ji bo v primerjavi s prejeto kupnino prodajalca to zagotovo poplačalo v prihodnjih (morda petih ali šestih) letih.
Tretji prihranek je običajno večji priliv od davka na dobiček domačih podjetij v primerjavi s tujimi (vsaj iz primera Lek izhaja, da Krka s slovenskim lastništvom plačuje državi precej večji davek od dobička).
Kar hitro pa se lahko ob prodaji Mercatorja zgodi nasprotni scenarij, da bo izguba prilivov iz naslova različnih davkov in prispevkov stala državo letno krepko preko 100 milijonov evrov. V takšnem primeru se bi kupnina že v desetih letih zdela zelo skromna.
Tako bi imel Mercator prepotreben mir za ukvarjanje z razvojem in osvajanjem novih tržišč. Lastniki ob dobrem poslovanju zagotovo z njim ne bi imeli izgube. Državi pa bi ostali stabilni davkoplačevalci.
Mar je to res vmešavanje?
Mnogi kritiki porečejo, da je takšno razmišljanje vmešavanje države v gospodarstvo. Različni borzni analitiki pa ne pozabijo poudariti, kako je po moderni ekonomski teoriji vse treba prepustiti borzi in njeni nevidni roki. Vsi ti komentarji so narejeni brez vsake analize, pogosto zelo lahkotni, kot da se s takšnim podjetjem, ki so jih vodstva in delavci ustvarjali skoz leta garanja, lahko mešetari zdaj z eno, potem zopet z drugo neargumentirano, a modno ekonomistično idejo, ki je običajno le v korist določenemu lobiju v prodajnem postopku. Zakaj bi morali verjeti prepričevanju kupca in ekonomskih strokovnjakov, da bo prodaja koristna za Mercator, slovenske dobavitelje, davkoplačevalce, borzo in še kaj? Gre res zgolj za strah peščice ljudi, ki razmišljajo s preveč zastarelo kmečko logiko in ne vidijo nobene prednosti omenjene prodaje? Če zgodba Lek po skoraj desetih letih slovenskim davkoplačevalcem razkriva bistveno drugačne rezultate od tistih, ki so jih ob prodaji napovedovali, mar bomo še naprej ostajali naivni in verjeli besedam o velikih uspehih, kadar se podjetja prodajajo tujcem? Mar nismo tudi davkoplačevalci gospodarstvo, država in še kaj in zato morebiti ne bi smeli odločno zahtevati celovitega pogleda na prodajo Mercatorja, ki kaže, da je takšna prodaja za prihodnost Slovenije škodljiva? Od neprestanega tarnanja ljudi na vodilnih položajih, kako se v državi ne da storiti tega ali onega, bomo davkoplačevalci še naprej plačevali vedno več. Dokler ne bomo tudi davkoplačevalci bankrotirali pod težo neučinkovitega mencanja birokracije in njene zavezanosti interesom lobijev, namesto da bi bil njen edini interes zgolj in samo sleherni davkoplačevalec v državi.
Že dolgo velja pravilo: »Ne prodajaj dobrih podjetij, če lahko z njimi zaslužiš!« Toda mar je zgolj naključje, da niti v predvolilni tekmi tega pravila ob prodaji Mercatorja nismo slišali še niti enkrat? Strinjam se s strategijo za razvoj visokotehnoloških podjetij, toda pred tem bomo še kako rabili tudi takšna podjetja, kot je Mercator. Zato bi bilo veliko lepše poslušati novice, da je Mercator kupil nove in uspešne trgovske verige. Ali pa se bomo zaradi očitnih neekonomskih razlogov, kot je pokazala ta analiza, spustili v avanturo, da je za vse lahko boljši tuji gospodar, ker poštenih in sposobnih gospodarjev v Sloveniji več ni? In tako bomo na hitro in za ceno, kakršno bo ponudil trg, prodali še vsa neprodana domača podjetja. Mislim, da je gospodarska kriza čas, ko bi morali še posebej ceniti vsako delovno mesto in sleherno uspešno podjetje. Mar so torej prodajalci Mercatorja ekonomsko neizkušeni, da se ne zavedajo, da obstaja v tem primeru še druga pot in da vedno bolj obubožani davkoplačevalci napak ne morejo več odpuščati?
Viktor Kržič Novak je podjetnik.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011