Brez zgodb bi bili izgubljeni
Foto: Jože Suhadolnik
28. 04. 2010
”Pripoveduj mi!” – to je, tako si mislim, ena od najbolj temeljnih, prijaznih in nemara celo že intimnih prošenj, ki si jo je zmožno zaželeti človeško bitje. In čeprav ne živimo več v jamah in si zgodb ne pripovedujemo več zbrani okoli dragocenega ognja, v zbrani tišini čakajoči na besedo vrača, trubadurja, barda ali kakega drugega »pooblaščenca«, nas starodavna umetnost pripovedovanja zgodb, pripovedovanje o svetlobi in temi, o nas in kaosu, o dobrem in zlem, še zmeraj fascinira in teši. Sicer te magije pravzaprav ni veliko na ogled, večinoma smo postali tihi zasebni bralci, a tu in tam se nam ta najbolj zgodnja oblika iskanja smisla vsekakor ponudi. Branje zgodb je temu blizu. Verjamem ameriški pisateljici kitajskega rodu Amy Tan, da ljudje berejo zgodbe zato, da bi razumeli resnico.
Pripovedovanje zgodb, kakor jih je ustoličilo ljudsko slovstvo, se je sčasoma seveda moralo spremeniti. Kar je nekdaj – in poslej – s pravilno zasukano besedo omogočilo komunikacijo, ki sicer ni izvedljiva nikakor drugače, na primer predajanje veščin iz roda v rod, in bilo steber kolektivnega spomina, zakladnica najosnovnejših človekovih upanj in strahov, se je s časom spremenilo v užitek na obeh straneh, na pripovedovalčevi oziroma pisateljevi in na odjemalčevi, bralčevi.
Nagib Mahfouz, prvi arabski Nobelovec, in pisatelj, ki je zase pravil, da je otrok dveh civilizacij, faraonske in islamske, je bil eden od najbolj strastnih in loreleijevsko privlačnih sodobnih pripovedovalcev zgodb, mojster sintetizacije vsakršnega človekovega blišča in bede, vinjetiranja na prvi pogled nepomembnih človeških usod, ki so iz njegovega kratkozgodbenega laboratorija prišle bleščeče zloščene, da še danes jemljejo dih vsem, ki si upajo blizu. Mahfouz se je zavedal neznanske moči časa, »Če ga ne ubiješ, bo on ugonobil tebe,« pravi eden od njegovih v času utopljenih pripovedovalcev. Imamo čas za zgodbo? Od nekdaj. A veščina sukanja besed, pravih besed, se je neizogibno kmalu morala spremeniti v umetnost režiranja drugačnih, samosvojih pogledov na svet in človeka, iz neproblematičnega polja spontanega in plemenskega je neizogibno sledila selitev v ris osebnega. Danes nam zgodbe – poleg vseh drugih instanc – seveda v prvi vrsti pripovedujejo pisatelji. Še pred vsako vizualno zgodbo, naj si bodi cenenim ali »arty« oglasnim sporočilom, ali tehtnim filmom, ali fotografijo, so dandanes še zmeraj pač besede, opis, sinopsis, ki z besedami opiše, kaj in kako bo pozneje nekaj videti. Sklepanje, ki si ga lahko dovolimo brez motečega preostanka, je enostavno: začetek vsega so take ali drugačne zgodbe. Brez besed, brez zgodb, brez njihove estetske komponente, brez njihove avtonomne, pa čeprav včasih bizarne ali varljive slike sveta, še več: brez njihove etične, politične, sociološke in katere-koliže plati bi bili preprosto izgubljeni. Težko je kredibilno zanikati prepričanje, da nas brez zgodb – velikih ali malih in na takem ali drugačnem nosilcu – enostavno ne bi bilo ali pa ne bi bili tako in tako zelo, kot smo. Smo pač civilizacija pripovedovalcev in poslušalcev oziroma bralcev. In to ostaja tudi naša prihodnost. Saj veste, v začetku je bila beseda.
O zgodbah, kakor nam jih dajejo in prodajajo, pa je seveda mogoče razmišljati še v drugačnih kontekstih. V zadnjem tednu in pol sem prisluhnil debatam za dvema okroglima mizama. S prve, ki jo je priredila tukajšnja literarna revija in je bila posvečena problematiki literarnih nagrad, mi je ostal v spominu seveda razumljiv, a vendar drastičen podatek, da je bil le lanski dobitnik Delove nagrade za roman leta kresnik in dobitnik nagrade Prešernovega sklada tisti, ki se mu je v zadnjem desetletju uspelo uvrstiti na seznam stotih največkrat izposojenih knjig v tukajšnjih javnih knjižnicah. Uf! Na drugi okrogli mizi, ob letošnjih pred kratkim sklenjenih slovenskih dnevih knjige razumljivo posvečeni kramljanju o najrazličnejših čudaštvih podalpskega založništva in portretiranju morebitnih primernih »izhodnih strategij«, si je kolega pisatelj, profesor in urednik dovolil izraziti svoje začudenje nad dejstvom, da je izposoja uborno napisane knjige o zakonskih tegobah in ločitvenih zdrahah ene izmed slovenskih starlet in vseh pikantnostih in prostaštvih, ki »po definiciji« sodijo zraven, z lahkoto presegla izposojo vseh knjig Slavoja Žižka skupaj. K temu sodi velik Hm. Ni mi do tega, da bi se poskušal z omenjanjem takihle zadevščin kakor koli zgražati ali z malce snobovsko kraljevsko množino vihati nos, češ Mi že vemo, kaj je dobro branje, plebs pa naj se kar davi in trapi s pritlehnostmi, drugega mu pač ne preostane.
Nikakor, a tu je problem, ki ga slovenska kulturna politika še nikakor ni niti začela razreševati. To je kajpada posebna zgodba. Pozabil sem že, pri katerem ameriškem zgodovinarju ali sociologu sem bil prebral precej prepričljivo utemeljeno tezo, da se vzponi in padci različnih civilizacij ujemajo s spremembami tehnologije komuniciranja. Češ, davne družbe, ki so si za medij izbrale lahki papirus, so dosegle več od tistih, ki so znamenja vrezovale na glinaste ploščice. Tehnološko-politične spremembe imajo svojo logiko: tiskani knjigi so sledile verske vojne, vzniku radia kot propagandnega in političnega orodja pa drugo svetovno klanje. Kako nam kaj kaže zdaj, v risu digitalnega? Da nas še zmeraj žeja po zgodbi, pravi zgodbi, ne nazadnje tudi prav tisti zgodbi, za katero že desetletje in več ne najdemo časa, da bi jo znova prebrali in “preverili”, kako jo zmoremo sprejeti zdaj, je dokazov, tudi tržnih, vsepovsod veliko. Igračka z imenom iPad, ta nova inscenacija Gutenbergovega epohalnega prenosnega bralnika, je le zadnja izmišljija, katere avtorji nam hočejo dopovedati, da bomo brez nje vsi tisti, ki nismo ravno navdušeni tehnofili, ostali brez. Brez zgodbe, namreč. Hm, kot da ne bi več obstajale žepne knjige? Knjige, ki se jih je po “uporabi” dovoljeno civilizirano znebiti brez slabe vesti.
Je nova naprava potemtakem “kreativna destrukcija” branja ali mala zgodba na poti v prihodnost? Tisto, kar ostaja, je isto, kot zmeraj – zavezanost zgodbi, pohlep po njej. In nemara ni ravno po naključju ugledni časnik New York Times kot zgledni “dobavitelj vsebin” že pred časom, še pred novo pogruntavščino gospoda Jobsa in njegovih, začel ponujati knjige, razrezane na posamezne kose. Seveda, v modni elektronski obliki. Prirejene tako, da jih je bilo mogoče v enem požirku, na primer na poti v službo, prebrati hkrati z vso drugo elektronsko pošto, ki se človeku nacedi v to ali ono prenosno napravo. Zadevščina je bila podkletena z amerocentrično ugotovitvijo oziroma domnevo, da je na svetu dovolj lastnikov blackberryjev, iPhonov in drugih pametnih telefonov, ki o sebi mislijo, da berejo premalo leposlovja, in bi jih tako zdravljenje z dnevno dozo literature pomirilo in osrečilo. Na Daily Lit se je bilo mogoče naročiti poljubno, vsak dan v tednu z enkratnim odmerkom ali z več dnevnimi dozami ali pa le trikrat ali petkrat na teden, po želji, izbirati pa je bilo in je še zmeraj mogoče med tisočimi naslovov v skoraj sto kategorijah. In tako si lahko zastonj “bral” Viharni vrh ali Madame Bovary in se imel fino. Še drugače so se konzumiranja zgodb lotili pred leti na Japonskem. Tam je pleme tehnološko podkovanih dvajsetletnic uvedlo nov žanr, keitai shosetsu, zgodbarstvo, kot ga omogoča mobilni telefon. Tako imenovane “romane” so pisala mlada dekleta za mlada dekleta, o kvaliteti bi se bilo mogoče pogovarjati, kot se reče, a fenomen je postal neverjetno uspešen, med desetimi najbolje prodajanimi romani jih je bilo pred časom kar osem, ki so bili izvirno “telefonski”, najboljši pa so se prodajali v več kot milijon izvodih. Ni mogoče zanikati, da je na “porabo” vplivala temeljna dovzetnost za zgodbo. Takih odjemalcev, ki se ne zmrdujejo nad neknjižno ponudbo branja, se veseli tudi vladar novic Rupert Murdoch, ki je prepričan, da so zmožni preživeti tudi stari, tradicionalni mediji in načini posredovanja vsebin, le prilagoditi se morajo zdajšnjosti. Tako za časnike kot knjige vidi rešitev ravno v iPadu, a to pravzaprav ni tako pomembno kot to, da tudi v prihodnosti vidi neznansko poželenje po zgodbah.
V davnih časih se je taki potrebi v gostoljubnem arabskem svetu streglo skorajda popolno: tako rekoč v vsakem spodobnem mestu ni smela manjkati madafa, hiša, kamor so bili kar se da prijazno povabljeni vsi obiskovalci. Tam je vsekakor zmeraj moral biti tudi hakavati, pripovedovalec zgodb in hkrati tudi še igralec, pevec (v roki je običajno držal rababo, violini podoben preprost strunski instrument), zgodovinar, skratka od Boga udarjeni modrijan, čigar naloga pa ni bila zabavati, ampak preprosto nizati zgodbe. To je bil samoumevni smisel. Ga še zmoremo razumeti? Smemo upati, da bo umetnost pripovedovanja večno ohranila svoj naboj, ne glede na formo?
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
