Bizarno
Boris Vian : Dezerter & Pot ponosa. Prevod pesmi in esej Boris Pahor, ilustracije Samira Kentrić, spremno besedilo Tadeja Zupan Arsov. Produkcijska hiša RED, Zavod za užitke branja, Zbirka Svoboda. Bled 2010, 48. str., 11 €
02. 02. 2011
Ko je ob lanskem slovenskem knjižnem sejmu (vsaj meni) manj znana Produkcijska hiša RED opozarjala, da bo izdala pesem Borisa Viana (1920–1959) Dezerter v prevodu in s spremno besedo Borisa Pahorja, sem zastrigel z ušesi.
»Zdaj mi je zaradi tega rahlo žal. Nerad namreč javno (brez potrebe) nergam, in knjižica me ni navdušila.«
Zanimivo, sem pomislil; pri Gallimardu, v prestižni zbirki Plejada, je ravno izšla (na 1400 straneh) prva knjiga Vianovih romanesknih del, nedavno smo v slovenščini dobili njegov kultni Srceder (o, kdaj že smo ga brali pod naslovom Vadisrce, in pri DZS je v začetku devetdesetih žal kmalu zamrl načrt, da bi prevedli njegova izbrana dela); imenitno, zdaj pa še znamenita protivojna pesem Dezerter v času, ko je skorajda čisto skopnela dostojanstvena, tudi tvégava neposlušnost (kdaj že sem si jo vrtel, ko je na Philipsovi vinilki – ob posredovanju RTB – po ne vem kakšnem naključju zašla med »najlepše strani francoskega šansona«, ob bok Edith Piaf, Yvesu Montandu, Jacquesu Brelu in drugim), in v dneh, ko govoriti o cenzuri, ki jo je v Franciji za dolgih osem let (1954–1962) doletela, tudi pri nas ne bo le zgodovinsko opravilo. Malo sem bil sicer v dvomih okrog obsega napovedovane knjige, saj pomnim skladbo kot nekajminutno in torej z malo besedila, a sem se zato nadejal izčrpnejšega komentarja, mogoče tudi notnega zapisa in drugih dokumentov, ki bi jo postavili v tedanji kontekst (nastala je vendar tik pred krvavim koncem neslavne vojne v Indokini) in nemara aktualizirali, in zanimalo me je seveda, kaj ima ob tem povedati Boris Pahor, pa sem zaprosil uredništvo Pogledov za recenzijski izvod, da kaj napišem o tem.
Zdaj mi je zaradi tega rahlo žal. Nerad namreč javno (brez potrebe) nergam, in knjižica me ni navdušila. Informativen (se pravi dobeseden, do rim in ritma brezbrižen) prevod 48 stihov dolgega besedila je pravzaprav edina novost, ki jo prinaša (če ne štejem izvirnika, ki pa premore tudi enačice, a jih izdaja ne upošteva). Drobni esej Borisa Pahorja z naslovom Pot ponosa je – kot mnogokaj, kar napiše – tehten, a brez razvidne povezave z Dezerterjem, saj je našemu avtorju kot klenemu Primorcu ta drža po vsem videzu tuja. Spremni zapis Tadeje Zupan Arsov precej poljubno tematizira pojem »dezerterstva«, in priložnost, da bi ga navezali na kasnejšo »objection de conscience« oziroma »ugovor vesti« iz časov Jugoslovanske ljudske armade, je zamujena. Ilustracije Samire Kentrić dopolnjujejo bizaren vtis, ki ga zapušča knjižica; nekako ji ne ugledam pomena in namena.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
