Na založbo
22. 07. 2015
Gotovo je kakšna razlaga – oziroma pravilo – zakaj se reče »iti na založbo« in ne v. Morda zato hodimo v šolo in šele potem na gimnazijo in na fakulteto, morda je zato kdo v službi na ministrstvu ali na inštitutu. Iz istega (slovničnega) razloga gre kdo na sodišče in potem nemara v zapor; morda zato zahajamo v cerkev in bolj rekdokdaj na nadškofijo. Skratka, »založba« je v naši zavesti, kot se zrcali v poimenovanju, nekaj pomembnega, povzdignjenega, ne kar kakšen urad ali pisarna, in ko se odpravimo tja, gremo »na«, tudi če domuje v pritličju ali, bog ne daj, v kletnih prostorih.
Prva založba, na katero sem stopil (in seveda ne slutil, da bom čez čas tja hodil polnih trideset let), je bila Mladinska knjiga na Titovi 3. A nisem šel na uredništvo, kjer, študent, pač nisem nikogar poznal in ne imel kaj iskati: na tamkajšnjo blagajno sem se namenil, da bi poizvedel, kako je z mojim honorarjem za člančič, objavljen v tedniku Mladina ali v njegovi literarni prilogi Mlada pota. Tja me je bil k sodelovanju povabil Valter Mišo Samide, potem ko sem v mladostni prevzetnosti močno pokritiziral kulturno politiko njegovega časopisa, in tako pokazal uredniško širino, ki mu je bila v čast. Kakšno reč mi je torej potem objavil na svojih straneh – o, bil je mil urednik, in če bi šel danes tisto svoje brat, bi se jezil, da mi ni bil mojih negodnih spisov vrnil! – a redakcija časopisa ni bila v stavbi, kjer je domovala založba, temveč na Nazorjevi ulici, v krilu frančiškanskega samostana, in na založbo se je šlo, kot rečeno, le po honorar. Tega so takrat izplačevali »na roko«, se pravi, v gotovini, a kar dostikrat se je bilo treba pomujati tja, preden ga je mladi sodelavec prejel; še zdaj vidim čedno, prijazno temnolaso blagajničarko srednjih let, kako v svojem okencu z iskrenim obžalovanjem pové, da ima založba »blokiran žiro račun« in da naj se oglasim čez kak teden... No, denar se je drugič ali tretjič ali kdaj že končno našel, in honorarje so potem začeli pošiljati po pošti (prav ponosno sem hranil tiste odrezke s skromnimi zneski), in ostal je spomin na tista pota na založbo, v drugo nadstropje do konca levo, od desetih do dveh, in na sočutno gospo, ki se je veselila, da mi je lahko izplačala honorar, skoraj enako kot jaz.
Mladinska knjiga je bila, čez leta, kraj mojega prvega resnega sodelovanja; za zbirko Kondor sem pod naslovom Noč bliskov izbral in prevedel besedila francoskih nadrealistov. A z urednikom Urošem Kraigherjem sem se menil in dogovarjal predvsem pri njem doma, saj sva bila soseda v kolezijskem okrožju, in na založbo, kjer si je uredniško sobico delil s Severinom Šalijem in Ivom Minattijem, sem za to priložnost prišel le redko. A dovolj pogosto, da sem obnovil poznanstvo z Nikom Grafenauerjem, starejšim študijskim kolegom, ki mi je zaupal različne recenzentske naloge in mi naposled (leta 1978) utrl pot, da sem se na založbi zaposlil kot knjižni urednik. Takrat sem jaz postal službeni sostanovalec Šalija in Minattija in tja ne več hodil kot občasni sodelavec, temveč redno in kremenito (skoraj) vsak dan, v različne sobe in nadstropja, kot nas je razporejala težko doumljiva selitvena logika upravnih služb, a z enakim veseljem do urejanja dobrih knjig, kar se pač počne na založbi, vredni svojega imena ...
Druga založba, na katero sem hodil, še preden sem se zaposlil na prvi, je bila Cankarjeva (na Kopitarjevi 2) in tam urednik širokega zamaha in srca Tone Pavček. Kmalu v sedemdesetih, ko sem se vrnil iz Pariza, sem mu omenil roman Samuela Becketta Malone meurt (še zdaj, če zaprem oči, ugledam stojnico ob Seni, kjer sem ga nabavil) in željo, da bi ga prevedel za zbirko Bela krizantema. Na pogled raztreseni – saj je imel vedno toliko misli in idej v glavi in besed na ustih in rokopisov na mizi – urednik si je moj predlog bržkone zapomnil, saj me je čez leto doletelo povabilo, naj prevedem drug Beckettov roman, Molloy, ki ga je Anton Ocvirk uvrstil v zbirko Sto romanov, česar sem se z veseljem in zanosom lotil, pripišem pa naj mu še uvodno študijo. Sodelovanje mi ni prizaneslo z bridko izkušnjo, ki pa je bila poučna in »vzgojna«: profesor Ocvirk je mojo spremno besedo zavrnil, češ da mu je med branjem postajalo slabo ob mojem skrotovičenem slogu. In imel je kar prav, saj me je tedanja radijska služba silila v preveč zgoščeno, pretirano zbito izražanje, nekaj težje prebavljivega besedja pa je pridala še začetnikova želja, da bi bil slišati čim bolj pravi učenjak. No, Pavčkova nalezljiva dobrovoljnost je pregnala mojo potrtost ob ostrih Ocvirkovih pripombah, v spodobne odvisne stavke sem razvezal tiste gmote genitivov in dodal nekaj biografskih podatkov o avtorju, ki jih je pogrešal profesor, tako da je bila druga različica spremne besede brez pripomb sprejeta in je Molloy leta 1975 izšel ... Pri Tonetu Pavčku sem imel poslej odprta vrata za nove predloge, in kar nekaj prevodov, ki so zahtevali mojo vztrajnost in urednikovo potrpežljivost, sem opravil pri njem: Vaje v slogu, Lautréamonta, Razvratne muze. Mislim pa, da se pri tem nisem prav pogosto mudil na Cankarjevi, saj smo se s Pavčkom srečevali in pomenili drugje, pa tudi v pismih se je rad razgovoril, kar že tedaj ni bila ravno pogosta uredniška lastnost. – Z Jašo Zlobcem, ki ga je nasledil, sem sodeloval le enkrat, ko sem za Cankarjevo prevajal Guillauma Apollinaira, in mislim, da je bilo to še na Kopitarjevi, preden se je založba preselila na Hribarjevo nabrežje. Tam pa sem se spet oglašal večkrat, zdaj na kratko pri Janezu Staniču, energičnem in podjetnem direktorju (s katerim so naju pogosteje družili še pomembnejši, pingpongu posvečeni popoldnevi), zdaj na daljši pomenek pri Kseniji Dolinar, glavni urednici in dobri znanki iz študentskih let. Pa seveda pri obeh mlajših uredniških kolegih, Zdravku Duši in Andreju Blatniku; s slednjim smo zasnovali izdajo izbranih del Jorgeja Luisa Borgesa (ki mu je s prav tako devetimi knjigami sledil Samuel Beckett, kar sta bila pravcata elitistična knjižna podviga). Takrat so se zadeve – razen začetnih dogovorov – odvijale že vse bolj po elektronski pošti, in še vem, kako sem se zamislil nad drugačnimi časi, ko sem knjigo poezij, ki sem jih prevajal dobro leto, s pritiskom na gumb poslal uredniku, namesto da bi mu, kot nekdaj, ponosno odnesel rokopis ... - Potem so se tranzicijsko-lastniška barantanja izšla tako, da se je založba pripojila Mladinski knjigi in se tudi preselila k njej, zdaj na Slovensko 29, in pot na Cankarjevo mi je nekaj let pomenila le par korakov po hodniku, iz moje pisarne v sosednjo sobo, v copatih tako rekoč ...
Na Državni založbi Slovenije sem bil redkokdaj, pa tudi uredniki so bili dobro skriti za zapletenimi stopniščnimi prehodi in labirintnimi hodniki v stari stavbi nasproti ljubljanskega magistrata, v katero pa se je hodilo z nabrežne strani. Nekoč davno sem se najavil pri Ivanu Bratku, dolgoletnem direktorju, da sem, založniški začetnik, izprosil avtorske pravice za neki tuj roman; nekaj let zatem me je Vital Klabus povabil, naj prevedem neko gromozansko debelo biografijo (za kar sem se mu prijazno zahvalil); s prijateljem Brankom Madžarevićem, ki je tam služboval, pa sva se verjetno dobivala v prijaznejših okoljih ... Če se ne motim, so »državniki« (Marta Kocjan Barle, na primer) nekaj časa domovali na Streliški, nad nekdanjo Ljudsko kuhinjo; vonj iz otroštva, ko sem tam jedel stare vampe, me ni ravno spodbujal, da bi se večkrat oglasil tam. Šele proti koncu tisočletja sem z založbo zares sodeloval: z urednicama Mijo Longyko in potem Majdo Degan Kapus smo v zbirki Klasje izdali Beckettovo igro Čakajoč Godota in ponatis Queneaujevih Vaj v slogu. Nato se je z DZS zgodilo, kar se pač je (dosti huje kakor s Cankarjevo), in ostanki ostankov nekdaj vodilne, ugledne slovenske založniške hiše so se preselili v stolpnico Metalke na Ajdovščini, kamor se namerim, kadar mi – vse bolj poredkoma – pošljejo pogodbo za ponatis drobnega prevoda v kakšnem učbeniku.
Posebno mesto na topografiji ljubljanskih založb ima nekdanja Partizanska knjiga (knjigarna in uredništvo) na Kongresnem trgu, s katero sicer nisem programsko sodeloval, a je bila nekaj časa z Branetom Grabeljškom, Jaroslavom Skrušnim in drugimi središče vsakršnih družabnosti, vrsto let pa je v veliki, svetli sobi v prvem nadstropju nudila gostoljubje – lep paradoks! – uredništvu Nove revije. - Nedaleč od nje je domovala (in je še tam) Slovenska matica; tudi tja so me rada pripeljala prijateljska pota in s tajnikom Dragom Jančarjem in predsednikom Primožem Simonitijem smo jo, »trnovska trojka«, od tam dostikrat mahnili ne naravnost domov. – Na Matico pa imam tudi kot sodelavec lep in hvaležen spomin: njen predsednik, blagi dr. Joža Mahnič, se je prav zavzel, da je tam leta 1997 izšla knjiga mojih gledaliških ocen Novi ogledi in pogledi; še pomnim njegove skrbne korekturne znake na prvih odtisih! ...
Na Tehniški založbi Slovenije nisem bil nikoli (in ne vem, kje uradujejo), pri Mihelaču (v Kazini) enkrat, precej formalno in nekoliko zagatno. Za Založbo Borec se spomnim, da je nekaj časa domovala na Miklošičevi, tik ob Slovenski (tedaj Jugoslovanski) kinoteki in drugega nič. Pač pa sem kar nekajkrat stopil na Študentsko založbo na Beethovnovi ulici (in zdaj Borštnikovem trgu), kjer domujejo – kadar so tam – bistri fantje in – skoraj nepretrgoma – pametne ljubeznive mlade gospe; dve, tri fine knjige smo naredili skupaj. A od doživljajev na Beletrini si bom – naj mi bo odpuščena drobna hudobija – najbolj zapomnil dan, ko sem na tamkajšnji novoletni zabavi ugledal tedanjo ministrico za notranje zadeve; kardinal v bordelu me ne bi bil tako osupil, in jadrno sem se pobral ...
V mnogih pogledih pomembna je bila zame mariborska Založba Obzorja. Z urednikom Hermanom Voglom sem imel bolj redke, čeprav prijazne stike, ki so se okrepili in požlahtnili, ko je njegovo mesto prevzel študijski kolega in vse od tistih let prijatelj Andrej Brvar (s katerim sva se redno videvala že prej, ko je bil lektor v Mariborski knjižnici). Ne spominjam se, ali sem šel kdaj k njemu, ko so Obzorja domovala na Partizanski cesti, zagotovo pa vem, da sem ga mnogokrat obiskal na Gosposki ulici, kamor se je založba preselila in kjer je prijatelj uradoval v prostorni, impozantni sobi, ki sem mu jo (kot njegov skromnejši ljubljanski poklicni kolega) skorajda zavidal. Andrej je bil skrben in zavzet bralec, knjig in rokopisov, in svoje natančno razčlenjeno mnenje o njih mi je po navadi povedal že v pismih, s katerimi je redno odgovarjal, in tako so v njegovi zbirki Znamenja izhajali moji prevodi Becketta, Borgesa, Bobina, dokler ni prišla vrsta še na Bergerja, ki mu je Brvar z veseljem tiskal knjižico dnevniških zapisov Krokije in beležke. In ko je naneslo, da sem se poskusil s kratko prozo, je bil Andrej prvi, na katerega sem pomislil, da mu jih nekaj pošljem v presojo, in opogumil me je, da sem Zagatne zgodbe nekako zaokrožil in končal. To pa je bilo že na založbi Litera, ki je nasledila tranzicijsko zavožena Obzorja in kjer je Andrej do upokojitve bíl včasih prav obupane uredniške bitke za dobro slovensko in mariborsko knjigo.
*
Tudi k meni je na založbo, kjer sem bil urednik, prihajalo dosti in še več ljudi. Mnogih sem razveselil, z redkimi sem se razšel v zameri, s številnimi sodelavci sem postal bližnji znanec, s kakšnim celó prijatelj, s katero od sodelavk sem zasimpatiziral. A to so druge zgodbe in nisem prepričan, ali sem tisti, ki jih bo povedal.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
