Od tišine do mantre
10. 09. 2015
Ko ugotovite, s čim se ukvarjajo novinarski kolegi in kolegice, ki so zadnje leto noč in dan prežali na vsako podrobnost v zvezi z britansko pevko FKA Twigs, potem vam (do)končno postane jasno, da visokotehnološki napredek medijev ni recipročen njihovi vsebinski, miselni ter intelektualni ravni.
Tahliah Debrett Barnett oziroma FKA Twigs je najprej zaslovela kot plesalka v videospotih Jessie J. Toda še preden si je upala zatrditi, da bo njena kariera izključno glasbena, je že naredila pomemben in (kot se je pozneje izkazalo) tudi odločilen korak v življenju. Pri dobrih šestnajstih se je namreč iz rojstnega Gloucestershira podavila v London. Iz mesteca na robu angleške infrastrukturne puščave ali, kot sama pravi, »mesta sredi ničesar« se je nekdanja dijakinja katoliške šole čez noč znašla v vročici londonskih klubov. Neposredno na plesišču, kjer je plenila in osvajala s svojimi lahkotno zanosnimi in značilnimi plesnimi gibi. Nekaj umetniške žilice, ki jo je podedovala od očeta, džezovskega plesalca jamajškega porekla, in mame, plesne koreografinje, je deklica s pridom uporabljala in razvijala.
Potem ko je dolgih sedem let njenega plesnega angažmaja za etablirane in vzpenjajoče se glasbene zvezde – od Kylie Minogue, Taie Cruz, Eda Sheerana pa vse do že omenjene Jessie J – minilo v večjem ali manjšem navdušenju nad lucidno, navihano, na trenutke tudi abstraktno, a vselej izvirno FKA Twigs (vzdevek Twigs si je Talia prislužila zaradi svoje suhljate postave in zaradi specifičnega zvoka njenih pokajočih sklepov med plesanjem; FKA je le tehnična kratica za »Formerly Know As«, ki se nanaša na sam vzdevek), se je avgusta 2012 pojavil njen studijski debil. V formatirani mini izdaji, naslovljeni EP1, se je zrcalila zvočno-lirična esenca, ki jo je FKA Twigs absorbirala v letih svojega glasbenega odraščanja; če smo bolj natančni, dozorevanja v prijateljskem okrožju glasbenih ustvarjalcev, ki so se navduševali, raziskovali, poglabljali in navsezadnje tudi črpali iz široke produkcijske palete novodobnega r'n'b izraza, zimzelene zapuščine nikoli pozabljenega trip-hopa, družbeno ozaveščenega alter&agit popa ter vseh drugih ritmov z ambientalnim vzdušjem pogojene sodobne elektronike. Tisto, kar smo slišali na EP1 v scenosledu skladb Weak Spot, Ache, Breathe in Hide, je bil prvi del pevkinega tihožitja, katerega največja pomanjkljivost se je pokazala kot njena največja prednost. Njena skromna pevska kapaciteta in nizka intenziteta glasu je pripomogla k nastanku samosvojega futurističnega glasbenega sloga, v katerem se poslušalec počuti kot povsem aktiven udeleženec glasbenega dogodka. Kajti le v celoti in popolnoma osredotočeni na poslušanje lahko vstopite v čudoviti svet FKA Twigs.
Drugi mini album, EP2, ki je septembra 2013 izšel pri založniški hiši Young Turks, je le še dodatno utrdil harmonično usmeritev. Ta se pri FKA Twigs prepleta z glasbeno aranžersko kirurško natančnostjo – od recitalov, ki šepetajoče odmevajo, nepričakovanih kombinacij posnetega večglasnega petja, ki frekvenčno doni z vsako besedo ali stavkom, pa vse do nenavadnih glasovnih artikulacij, ki so zvočno dopolnilo obstoječemu inštrumentariju. V nosilnih skladbah Water Me in Papi Pacify, nabitih s harmonijami različnih tonalitet, se petje FKA Twigs najprej staplja s tišino, iz katere se počasi razrašča v hipnotično mantro. Slednja kljub progresivni produkciji in spogledovanju s sodobnimi glasbenimi žanri, kot so dubstep, future garage, broken beat in grime, prinaša patino klasicizma, še najbolj primerljivo z otožno rapsodijo Beth Gibbons in njenih Portishead.
Največ zaslug za to ima, poleg same FKA Twigs, Alejandro Ghersi, v glasbenih vodah bolj znan kot Arca – venezuelski producent, inženir zvoka, vsestranski glasbenik in nekakšen studijski multipraktik. Večina poznavalcev in kronistov sodobne glasbe ga uvršča med najbolj pomembna in vplivna glasbena imena, na katerih naj bi slonela prihodnost popularne glasbe. Eden od razlogov za takšne, sicer rahlo tendenciozne ugotovitve, je vsekakor njegovo sodelovanje s FKA Twigs. Vrhunec te ustvarjalne simbioze je lanskoletni celovečerni prvenec, ki ga je FKA Twigs znova » kataloško formatirano« poimenovala LP1. Album je bil deležen najvišjih ocen, različnih nominacij in zmag v konkurenci za najboljši album leta, v spomin pa je priklical tudi nekatere kronološke glasbene vzporednice. Vse z razlogom, da se novinki omogoči karseda resna glasbena obravnava in ne zgolj sklicevanje na njeno neobičajno futuristično podobo.
V tem »maziljenju« nove antipop dive so se najdlje (ali pač najgloblje) spustili britanski kolegi, ki so tisti primerjavi z Beth Gibbson iz Portishead dodali še spomin na Björk in njen prvenec Debut (1993). A FKA Twigs se ne da primerjati z ničimer doslej slišanim, čeprav so vzporednice z njenim nekonvencionalnim pop izrazom, ki ga v tem primeru enakovredno tvorijo glasba, ples in spremljajoči se videokolaži, (namenoma) razumljive. Še več, že skorajda pozabljeni klasični videoformat je FKA Twigs ponovno povzdignila na višji nivo interaktivnosti s poslušalstvom, tako da je že skorajda navdušujoče spremljati, kako je videospot kot glasbeni relikt iz prejšnjega stoletja pod njeno umetniško taktirko vnovič dobil kreativni zagon.
FKA Twigs vsekakor obvladuje tovrstno komunikacijo, toda za njeno glasbo, ki je daleč od mainstream standardov klasičnih sezonskih radijskih popevk, je najbolj pomembna njena pevska prezentacija. V tem segmentu se kristalizira bistvo sožitja med FKA Twigs in Arco. Intimne pripovedi so na meji (ne)slišnega, a dovolj čutečega, da se je brez predsodkov ali vnaprejšnjega projiciranja mogoče potopiti v njihov zvočno-lirični dualizem. Tam se srečujeta harmonija in disharmonija, skozi kateri si FKA Twigs utira pot z disciplinirano podobo karizmatične barske pevke, ki kljub prirojeni spontanosti in nenehnemu eksperimentiranju ohranja videz glasbenice, ki drži vse niti v rokah. Brezhiben nadzor krhkega glasu, ki natančno ve, kje so meje razdajanja in razdejanja.
Album LP1 je prežet z mislijo sodobnega časa, upira se banaliziranju, odtujenosti, osamljenosti in čustveni otopelosti. Z uvrščanjem na takšne ali drugačne večne lestvice popularne glasbe bomo morali še počakati, dejstvo pa je, da aktualnemu studijskemu izdelku »za vrat že diha« novi mini album M3LL155X (preberete ga lahko tudi kot Melissa), na katerem se pevka ukvarja s tematiko – rojstva. FKA Twigs tako v slabih sedemnajstih minutah prehodi pot od začetne omotice, občutka zavrženosti in odvečnosti, prek najvišjega praga bolečinske tolerance, pa vse do rojstva in osvoboditve. Strinjam se, da je to iskreno in živopisno podoživljanje tematike in lastne poetike skozi simbiozo zvočnega in vizualnega postalo zaščitni znak FKA Twigs, dejstvo pa je, da niti slučajno ne bi imelo takšnega učinka, če ne bi bilo karizme, odločnosti, samozavesti in glasbene inteligence, s katerimi se je Tahliah Debrett Barnett tudi sama nekoč rodila.
Pogledi, let. 6, št. 17, 9. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
