Vizije jutrišnjega življenja
V trenutku, ko so glasbeni mediji – praviloma tisti, ki stavijo predvsem na indie glasbo – odkrili londonski ženski kvartet Savages, so se v en glas začeli sklicevati na zapuščino Siouxsie And The Banshees. Večina tistih, ki so skušnjavi primerjanja podlegli že zgodaj, se je pozneje poskušala izvleči še s PJ Harvey. Dejstvo pa je, da so bili tisti, ki so v drveči godbi Savages slišali nekaj, kar jih je spominjalo tako na Siouxsie And The Banshees kot PJ Harvey in Patti Smith, v svojih primerjavah enostavno – prehitri.
Zato pa so tisti resnično modri in poslovno najspretnejši prišli iz neodvisne založniške hiše Matador, saj so pred vsemi in vsem na očeh skupino vzeli pod svoje okrilje. Zadovoljstvo nad sodelovanjem so nadgradili z napovedjo, da bo (in je tudi bil) Silence Yourself, prvenec skupine Savages, objavljen v spomladanskem času leta 2013. In to le nekaj mesecev po podpisu pogodbe, saj je bila skupina že od leta ustanovitve (2011) v stanju permanentne pripravljenosti. Za vstop v studio, da ne bo pomote.
Ko je album Silence Yourself izšel, ni nihče več tako zlahka vlekel primerjav in poskušal lastno (sicer večinoma pohvalno) navdušenje nad skupino Savages opisovati z nekom drugim ali tretjim. Nihče se pravzaprav ni niti drznil drezati v nekaj, kar se je slišalo tako sveže in grandiozno drugače kot takratna celoletna diskografska rockovska produkcija.
Savages so puščali vtis, kot da ves čas poskušajo uravnovesiti frenetično izpoved z glasno ritmiko svojih skladb. Njihov zvočno-lirični izraz, ki ga znotraj esencialnih postpunkovskih kitarskih fraz odlikujeta energičnost omenjene ritmične spremljave in karizmatičnost frontmanke in pevke Jehnny Beth, je bil, mimo tega enostavno ne moremo, delno že (po)znan. Koordinate, po katerih so Savages krmarili s svojimi pesmimi ljubezni in upora, so izvirale iz genskega glasbenega zapisa osemdesetih let prejšnjega stoletja. V tem tenkočutno jeznem rockovskem izrazu, ki se je zlahka prelevil v neštete času in prostoru nastanka prilegajoče se glasbene, socialne in politične podzvrsti, so Savages kljub iskreni razvnetosti in aktivni spontanosti vselej imeli popoln nadzor nad svojim skupinskim jazom. Povedano drugače, Savages so na svojem prvencu premogli ogromno čustev in strasti, hkrati pa ostali zapeljivo hladnokrvni in smrtno (za)resni. Prvenec Silence Yourself so utemeljili na spisanem in skozi poetiko samega albuma tudi interpretiranem manifestu, ki ga pevka Jehnny Beth nihilistično parafrazira v uvodnem recitalu skladbe Shut Up: »We live in an age of many stimulations / If you are focused, you are harder to reach / If you are distracted, you are available.«
Skozi scenosled njihovih punk-rock-pop miniatur (I Am Here, Dead Nature, She Will, Hit Me) se je bilo mogoče zlahka prebiti, a jih jasno in docela razumeti le, če ste kot poslušalec premogli dovolj empatije in razumevanja za sleherno pripovednost, ki so ji dekleta iz Savages poskušale nadeti avro univerzalnosti in brezčasnosti.
Pripovedni lok prvenca Silence Yourself je bil slišati kot feminizirani (raz)glas podoživljene figuralike in simbolike, v kateri se je vsaki skladbi poskušalo poiskati izhodišče ali stičišče v zasebnem življenju skrivnostne, markantne, karizmatične Francozinje Camille Berthomier, reinkarnirane v medijski in umetniški podobi pevke Jehnny Beth. Dovolj intrigantno tudi za alternativne glasbene kroge!?
Kakorkoli. Jehnny in dekleta so se držala manifestnega koncepta in so vsakega brihtnega radovedneža enosmerno napotila na začetek. Na (intro)vertirani začetni recital: »If the world would shut up / Even for a while / Perhaps / We would start hearing / The distant rhythm.« Vsak, ki je imel priložnost videti dekleta na odru ali si ogledati katerega od njihovih fantastično pristnih, odlično zaigranih, kristalno bistrih in glasnih živih nastopov, dobro ve, da so se dekleta z močnim razlogom spopadla s svojimi inštrumenti.
Družbeni angažma so ponovno dokazala v svojem naslednjem glasbenem projektu. Brskanje po zgodovinskih predlogah in detajlih, ki so Jehnny Beth okupirali v premoru turneje albuma Silence Yourself, so skupino pripeljali v umetniški projekt ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne. Dekleta so združila moči s svojim japonskim acid punk antipodom, skupino Bo Ningen. Tako smo povsem nepričakovano, v letu slavnostnega spomina na »veliko vojno«, dobili 37-minutni session z naslovom Words To The Blind, ki sta ga skupini skupinsko uprizorili maja 2013 v londonski Red Gallery. Words To The Blind temelji na dadaističnih recitalih in poeziji, ki so v času prve svetovne vojne zaznamovali nevtralnost Švice. Eno izmed kulturno-umetniških oaz tistega časa v kaluži vojne vihre sta leta 1916 ustanovila Hugo Ball in Emmy Hennings v Zürichu – klub Cabaret Voltaire. Ogoleli od bizarnega formalizma na krilih nasilno pokopanega La Belle Époque in dovolj intelektualno lucidni, da so svoje opažanje življenja in smrti v času prve vojne pripeljali do grotesknega absurda, so dadaisti predstavljali, četudi morda to zveni noro, najbolj, če ne celo edini razumen in normalen segment življenja, kulture, umetnosti in filozofije v času prve svetovne vojne. Njihovi takrat deklamirani verzi se tudi danes v subtilni simbiozi Jehnny Beth (Savages) in Taigen Kawabe (Bo Ningen) slišijo kot opozorilni strel pred podobnimi morebitnimi pogubnimi vojnimi dejanji. Kot nekaj, kar si že samo po sebi upa postavljati pod vprašaj smisel umetnosti in (ne)kulture v času nesmiselnih vojn.
Na albumu Adore Life Savages zvenijo za odtenek manj frenetični v aranžmajih in produkciji, a vseeno dovolj prepoznavni, glasni in energični. Že uvodna The Answer vas bo v to tudi prepričala, čeprav s svojo silovitostjo in pozicijo ne reflektira celotnega albuma. Jehnny Beth se v skladbi Mechanics na svoj način približa in pokloni brezčasni spevnosti Patti Smith, ki je bila (tokrat res) zagotovo velik navdih za ljubezenske izpovedi albuma. Z liričnimi izpovedmi nas Adore Life nagovarja s svojo življenjsko vzporednostjo, ki slej ko prej postane naša neposrednost. To pa je pripravljenost na nekaj, kar je neizogibno in (žal ali k sreči) postaja naša vizija jutrišnjega življenja.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016