Zgodovinar čustev
Tako kot številni kolumbijski umetniki je dolgo živel v tujini. Kot eden redkih se je v Kolumbijo vrnil. Po izidu svoje zadnje knjige se ga vse bolj trdovratno prijemlje oznaka »arheolog novejše kolumbijske zgodovine«, čeprav se ima sam raje za »zgodovinarja čustev«. Da bi se lahko popolnoma posvetil leposlovju, se je celo odrekel prestižni vlogi kolumnista v najstarejšem kolumbijskem dnevniku El Espectador. V slovenščini ga spoznavamo z njegovim petim romanom Zvok stvari, ki padajo (El ruido de las cosas al caer, 2011), za katerega je prejel nagradi Alfaguara in International Dublin Literary Award.
Vásquez sicer vztraja, naj prva romana, ki ju je napisal, ko je imel 23 in 25 let, v imenu mladostniške zablode črtajo iz njegovega pisateljskega opusa, kar bi pomenilo, da je Zvok pravzaprav njegov tretji roman, po Los informantes (Ovaduhi, 2004) in Historia secreta de Costaguana (Skrivnostna zgodba Costaguane, 2007), v kateri poveže zgodbi o gradnji Panamskega prekopa in življenju poljskega pisatelja Josepha Conrada, o katerem je napisal tudi biografijo (2004).
V svoji zadnji knjigi, Las formas de las ruinas (Oblike ruševin, 2015), ki je izšla konec lanskega leta, Vásquez v nenavadnem križancu avtobiografije, zgodovinskega dokumenta, kriminalnega romana in teorije zarote raziskuje dva atentata: na generala Rafaela Uribeja Uribeja leta 1914 in na liberalnega predsedniškega kandidata Jorgeja Eliécerja Gaitána leta 1948. Umor Gaitána je v središču Bogote sprožil val nemirov in protestov, znanih kot El Bogotazo. Z njim se je v mesto preselilo nasilje, ki se je kot vojna med liberalci in konservativci že dolgo kuhalo v ruralnih območjih. Roman ima svoj začetek v resničnem dogodku: dedič znanega in pomembnega kolumbijskega zdravnika forenzika je Vásquezu pokazal Gaitánovo vretence z luknjo, ki jo je v njem pustila krogla morilcev, in zgornji del lobanje Rafaela Uribeja Uribeja. Pod izjemnim vtisom tako otipljivega koščka zgodovine je Vásquez za osrednji lik romana postavil kar samega sebe: pripovedovalec nosi njegovo ime, objavil je knjige z enakimi naslovi in ima tako kot »resnični« Vásquez hčerki dvojčici.
Tak prijem bi zlahka uporabil tudi v romanu Zvok stvari, ki padajo. Pripovedovalec Antonio Yammara, mladi profesor prava, je od Vásqueza dve leti starejši in torej pripadnik tiste generacije Kolumbijcev, ki je v najboljšem primeru imela dve možnosti: nalesti se vseprisotnega strahu, ki ga je sejalo življenje na bojišču narkoterorizma, ali pa državo zapustiti. Vendar Zvok stvari, ki padajo ni zgodba o zloglasnih narkokraljih niti njihovih zločinih. Je pripoved o dediščini teh zločinov, nepričakovanih vezeh, ki so jih med ljudmi stkali, in njihovih naključnih, postranskih žrtvah. Vásquez izhaja iz prepričanja, da zgodovinski dogodki zaznamujejo naše posamezne usode, da nihče ne more nedolžen iziti iz nasilne zgodovine, ki nam je pripisana. Takšen posameznik je tudi Yammara; skupaj z nabojem, ki umori njegovega znanca, skrivnostnega Ricarda Laverdeja, vanj vstopi hromeči strah, za katerim je množično bolehala njegova generacija Bogotčanov. Zakon z njegovo nekdanjo študentko Auro, ki je turbulentna osemdeseta leta preživela v tujini, je zato obsojen na hrupen padec, zbližanje z Laverdejevo hčerko, s katero si lahko izmenjuje znamenita vprašanja, »kaj si počel, ko so umorili tega in tega?«, pa neizogiben. Oglušujoč je za Yammaro zlasti padec samoprevare, da lahko ostanemo ob strani velikih družbenih pretresov in da imamo nadzor nad tem, kaj se bo zgodilo z našim življenjem. »Nikogar, ki dovolj dolgo živi,« namreč »ne more presenetiti novica, da so njegov življenjepis oblikovali oddaljeni dogodki in tuja volja ob majhni ali nikakršni udeležbi njegovih lastnih odločitev.«
Vásquez pravi, da piše o zgodovini svoje države, ker se mu še vedno zdi polna skrivnosti, sivih lis, z bistveno več vprašanji kot odgovori. Zgodovina zanj ni predmet, ki postavljen na polico čaka, da ga zasuje prah; tu je, z nami, del naših življenj. Naša perspektiva sveta pa je ozka, omejena, osebna. Samo eno gledišče imamo: osebe, ki po naključju smo. Pisanje je zato za Vásqueza način smrtnega boja z lastno perspektivo sveta, je možnost za njegovo razširjanje. Zato se tudi v naslednjih romanih najverjetneje lahko nadejamo potovanja v zgodovino, saj je pisatelju z njegovim junakom Yammaro skupno še eno prepričanje: »Sedanjost v resnici ne obstaja: vse je spomin, ta stavek, ki sem ga ravnokar zapisal, je že spomin, spomin je ta beseda, ki ste jo vi, bralec, ravnokar prebrali.«
**************
Juan Gabriel Vásquez bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil 4. marca, ob 20. uri.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016