Čakajoči na ljubezen
15. 03. 2016
Nobeno njihovo glasbeno delo ni nastalo naključno. So eden izmed zatajenih velikih bendov, ki je skrbno stkal samosvoj tematski glasbeni svet. Tindersticks.
Vsak od teh svetov je zvočno-lirično poglavje zase in malokatera rockovska skupina se lahko pohvali s tako enakomerno, kakovostno in enakovredno diskografijo, za katero glasbeni kritiki radi rečejo, da je nepogrešljivo brezgrešna. Kar bi pomenilo, da skupina Tindersticks v svoji petindvajset let trajajoči glasbeni karieri, ki jo je obeležilo enajst studijskih celovečercev, nikoli ni imela slabega glasbenega »čtiva«, do zadnjega vinilnega kotička izpolnjenega s prav posebno senzibilnostjo.
Razrahljanost z neštetimi emocijami, ki jih njihova branja nosijo s sabo ali v sebi, se zdi z vsakim novim poslušanjem, kot da bi nas prvič posrkala ali prevzela, kot da bi se inštrumentalni del njihove glasbe vedno znova na novo osmišljal ali postavljal na noge, »na glasilke«. A to je le slišni privid, ki ga v resnici povzroča, omogoča in določa neponovljivi bariton (ali barski ton) pevca Stuarta A. Staplesa, prepojen s cigaretno meglico in tenkočutnim vonjem konjaka. Vselej prepoznavno edinstven in nikdar ponovljivo naveličan. Ravno toliko grleno počen in nalomljen, da se včasih zdi, kot bi se Tindersticks vrteli na gramofonu. Osivelo prašno vzdušje, ki mu stežka določiš časovni okvir. Kot da se je njihov čas odločil (ob)stati na mestu. Osnovni delec brezčasnosti?
Kakorkoli … Tindersticks prihajajo iz Nottinghama, kar bi njihovemu poetskemu koloritu lahko dalo poseben sij in brezčasno avro. Nottingham je namreč Unescovo mesto literature, ki ga muze peres opevajo na takšen in drugačen način še od tistih legend o Robinu Hoodu in njegovi gozdni druščini. Toda zanimivo, da so Tindersticks že od svojih začetkov leta 1992 sloveli kot popolnoma netipičen britanski bend. In to ne le v primerjavi s takratnimi prevladujočimi (brit pop) glasbenimi žanri in trendi na Otoku. Prav tako ne v primerjavi z vseameriškim garažiranjem boljše punk rock preteklosti, četudi so zgodnji Tindersticks slišno in čutno črpali od seattelskih sodobnikov grungea, skupine Walkabouts.
Godba skupine Tindersticks iz angleške meglene jutranje zarje se je vselej slišala in izgledala kot film, ki se ravnokar vrti skozi naša življenja. Life noire. Danes antologijska Tindersticks (First album) in Tindersticks (Second album) sta postregla z voajerskim hrepenenjem po ljubezni za zaprtimi vrati. Dovolj iskreno pripovedovano, da so si nottinghamski fantje prislužili primerjalne hvalospeve s prvokategorniki The Afghan Whigs, Cowboy Junkies, American Music Club in že omenjenimi The Walkabouts. Pa vendar je vse naštete (v nasprotju s Tindersticks) uniformirala karakteristična ameriška folk melanholija širokih prostranstev, ki so svoje malodušje kitar in piana razlili po ozkih ulicah otoških pristanišč in v gostilniških katakombah.
Ko je skupina leta 1999 izdala album Simple Pleasure (Island Records), je kljub promocijskem angažmaju večji uspeh izostal. Album je morda res ostal neopažen za množične glasbene medije iz angleško govorečega popkulturnega območja, se je pa tistega leta, kot zanimivost, zavihtel na tretje mesto lestvice najbolje prodajanih albumov v Grčiji ...
Tudi z naslednjim, Can Our Love … iz leta 2001, jim je uspelo vso univerzalno glasbeno refleksijo čustvovanja pretočiti v epsko godalno mojstrovino brez izpraznjenega (po)teka v aranžiranju in produkciji, ki zabode v dušo in srce. To, da so se evropski neodvisni cineasti dobesedno tepli za možnost vizualizacije posamičnih skladb skupine Tindersticks, niti ne preseneča. A so se Stuart A. Staples in njegova z akustiko pogojena spremljevalna ekipa glasbenikov vedno znova izmuznili banaliziranju in posploševanju, ki bi ju s sabo lahko nosila napačna formulacija njegovih besedil, to pa plačali z dejstvom, da je tudi ta album v smislu komercialnega uspeha ostal na pol poti.
Je pa res, da se je ta filmska fascinacija s skupino Tindersticks obrestovala na dolgi rok. Francoska režiserka Claire Denis je prišla najbližje in najgloblje zvočno-liričnem odsevu, ki ga Tindersticks enako strastno, poglobljeno in dojemljivo »uprizarjajo« tako na svojih koncertih kot na albumih. Njihova glasba se je med letoma 1996 in 2009 znašla v kar šestih filmskih projektih Denisove, 2011 pa so Tindersticks izdali tudi kompilacijo glasbe iz njenih projektov, Claire Denis Film Scores 1996–2009. Vmesni čas jim ni pomenil omembe vrednega premora ali dopusta, kajti ne le, da so v relativno enakih razmikih objavljali svoja studijska dela, našel se je tudi čas za številne druge projekte, vedno vtiskajoč v njih prepoznavno avtorsko sled ali pečat latentne melanholije in toplega domačega malodušja.
S poudarkom, da skupina Tindersticks nikoli ni slovela kot zakladnica depresivnih čustvovanj. Njihova glasba je bila in ostaja hvalnica življenju in ljubezni z vsemi odtenki, ki jih nosita s sabo. Waiting For The Moon, The Hungry Saw, Falling Down a Mountain, The Something Rain, Across Six Leap Years … naslovi albumov se berejo kot imena literarnih del, a roko na srce, tudi brez takšnih naslovov bi se skupini uspelo približati in podoživeti tisto intimo, v kateri se njihovi kolaži iz slehernega vsakdana močno zarezujejo v ločnico med življenjem in smrtjo.
Ko se je letos na naslovnici njihovega zadnjega albuma The Waiting Room pojavil globoko zamišljeni osliček v prepoznavni barski scenografiji in z izvezenim prtičkom z rožicami, smo se tisti, ki si nikoli nismo upali soliti pameti naslednikom Leonarda Cohena in največjim vzornikom skupine The National, spomnili na obdobje antologijskega Can Our Love … Vzporednico smo lahko potegnili vsaj glede naslovnih »oslovskih simetrij«. Štiri leta po albumu The Something Rain, v katerem smo lahko žalost utapljali v kozarcu solz in dimu melanholije, so se Tindersticks vrnili z novo liturgijo za tiste, ki nikoli ne (do)čakajo ljubezni ali pa jim je ljubezen preveč usojena.
Poslušajte skladbo »Hey Lucinda«, v kateri nas Stuart in pevka Lhasa de Sela prebujata iz mrtvila. Že pred mnogimi leti je slednja skupaj s Stuartom zapela skladbo »Sometimes It Hurts«, »Hey Lucinda« pa je zadnja skladba, ki jo je zapela ta izjemna ameriško-mehiška pevka, ki je umrla pri rosnih 37 letih. Ravno njena žalostna in tragična življenjska zgodba je bila Stuartova inspiracija za ta album, ki govori prej o življenju kot o smrti. The Waiting Room je pravzaprav sinonim za življenjsko čakalnico oziroma čakalnico življenja. Novi album prinaša tudi tri čudovite glasbene instrumentalizacije: breztežne, lebdeče visoko nad našimi glavami. Zdi se, kot da se instrumentali vedno znova in na novo osmišljajo in potrjujejo, da je skupina z leti vse boljša.
Občutki in razpoloženja, ki jih ustvarja njihova glasba, ne izpuhtijo zlahka, po obisku njihovega koncerta pa nikdar. Če se o tem še niste prepričali, bi bil že čas, da se.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
