Emil Filipčič in Marko Derganc, avtorja Butnskale
Stvari sva peljala tako, kot so prihajale
25. 03. 2016
Butnskala je snov, iz katere so narejene legende. Tiste snovne in tiste zgolj konceptualne. Legende o tem, kako se je v nekem, zdaj že napol izgubljenem času skozi ozko špranjo v slovenskem narodnem značaju prerinil smisel za humor in se trmasto vkopal v našo negostoljubno prst. Butnskala je slavna zapuščina žlahtne slovenske norosti iz druge polovice rajnkega 20. stoletja, h kateri se moramo vračati, da bi se spomnili, da nas nista ena sama pridnost in pokornost.
V deževni noči Ervin Kralj sreča gospoda Profesorja, trikratnega doktorja znanosti, ki ga vpelje v skupino »intelektualcev«, ki se za sprostitev oziroma boljše počutje butajo z glavo v skalo. To je svet butnglavcev, ki se seznanjajo z resnico. Ta pa navadnim očem in ušesom ni dojemljiva ... Absurdu sledi nov absurd, v ozadju pa gledalec zasluti groteskno parodijo totalitarnih režimov. Zgodba sama ni povezana s političnimi dogodki tistega časa in časa pred tem, res pa je, da si jo vsak lahko interpretira po svoje.
Avtorja pravita, da je igra nastala čisto spontano. »Pri naju pa je šlo izključno za čisti ludizem, uživanje in zabavo, brez vnaprejšnjih konceptov in psihološko-političnih konstruktov. Niti pet minut vnaprej nisva vedela, kako se bo zadeva odvijala. Mnenja sem, da je imela igra tako močan in širok odziv predvsem mladega poslušalstva iz preprostega razloga, ker je nastala popolnoma neobremenjeno.
Gledališko različico Butnskale bo režiral Vito Taufer v koprodukciji kranjskega Prešernovega gledališča in Slovenskega mladinskega gledališča, premiera se bo zgodila 27. marca. Z Dergijem in Filetom smo se pogovarjali nekega zgodnjega februarskega petkovega popoldneva, ko se ni vedelo, ali je sonce ali dež, ali je mraz ali strašansko toplo …
Derganc: Vsaka majica, ki jo oblečem, je takoj mokra. Že vse življenje imam težave s ščitnico, to je samo ena od težav. Imam hašimotovo bolezen, to ima večina žensk. Ni mi treba jemati hormonskih tablet, toda ščitnica ne dela tako, kot bi morala, veliko se potiš, poješ dve jabolki in si že debel. Utrujenost, pretirano znojenje, motnje spanja, malodušnost – to me že vseskozi spremlja. Čeprav nimam depresije, to ne. A to si zdaj že snemala, lepo prosim …
Odlično smo začeli. Kaj sta počela leta 1979?
Emil: Jaz se spomnim vsega! Marko je prišel k meni, da bi nekaj naredila. Jaz sem bil na Radiu Študent, kjer sem imel oddajo. Kar takoj sva začela. »Štof« sva imela že od prej. Potem pa je kar šlo, ena, dva, tri. Že ko sva šla z dvigalom dol, sva posnela prvo sekvenco, pa drugo, tretjo, potem pa je že bila kar prva epizoda.
Kako natanko se spomnita tistega dne, ko sta prvič vklopila snemalnik in spregovorila kot Kralj in Profesor? Kaj bi si v prvih minutah dialoga pod ulično svetilko Profesor in Kralj povedala danes?
Emil: O tem sva govorila že tolikokrat, da ne veva več, kdo si je najprej izmislil drugega, tak tandem sva bila, kadar sva snemala, pa sploh. Tretja in četrta epizoda sta bili veselica, ampak kulturna, pri Adamiču, v tretjem nadstropju v Kozolcu. Moja punca in Adamičeva žena sta se pogovarjali v kuhinji, ko pa sva jima dala znak, da snemava, sta utihnili, dokler se sekvenca ni končala, in potem sta mirne duše klepetali naprej.
Marko: Bila je noč, menda je rahlo deževalo, ne spominjam se dobro, morda je res deževalo. Bil sem nekoliko napet, kot da bi moral v naslednjem trenutku stopiti pred šolsko tablo, bal sem se, da mi pri improvizaciji ne bo šlo dobro, imel sem nekakšen rešpekt pred Emilom, ker sem ga imel za pametnejšega, bolj načitanega. Nikoli nisem bil zadovoljen s tem prvim nastopom, še manj s tistim v prvem delu na terasi, a ker dialogov nisva ponavljala, je ostalo tako, kot pač je. Danes Profesor in Kralj pod ulično svetilko ne bi povedala nič ali pa povsem nekaj drugega. Das ganz andere, Something completely different!
Kaj pa se je takrat pri vaju dogajalo na zasebnem področju?
Marko: Jaz sem ravno absolviral četrti letnik AGRFT, smer filmska režija, in sem bil z eno punco, ki se je vame navidezno zaljubila, samo nisem bil dolgo z njo. Do leta 1980. En prizor iz Butnskale, profesorjevo pisarno, sva celo posnela na Svetju pri Medvodah, kjer ji je mama kupila hišo. Jaz sem se nameraval poročiti z njo, kar je bila takrat čista blaznost. Takoj je prišla mama, znana in gajstna oštirka iz Osilnice, in smo šli v Smrekarjev hram, kjer me je zabodeno gledala celo uro, da sem kar otrpnil. Popolnoma. »A vi pravite, da bi jo rad poročil? A vi pravite, da ste režiser?« In je bilo v hipu vsega konec. V trenutku me je minila želja po poroki.
Tista hiša je bila tako fajn, mir je bil, sem si mislil, da bom tam lahko delal, ker so bile pri nas domače razmere bolj bučne. Tega se spomnim iz leta 1979, vem, da je bilo še nekaj svetovnih dogodkov, pa se jih ne spomnim, nekaj je bilo, pa se ne spomnim natančno, na mednarodnem ali političnem področju. Tudi pank se je takrat začel ali kako?
Ampak vidva nista dala veliko na to?
Marko: Na pank jaz ne.
Emil: Pank je bil preveč na glas, preveč razbijanja. Mlada slovenska generacija smo bili v Beogradu, Buldožerji so tudi bili, so zažgali, ampak ko so na oder prišli Pankrti, so vsi po tleh popadali, tako kot se popada po tleh. Niso razumeli, kaj je to bilo, očarani so bili. Buldožerji so boljše igrali, toda Pankrti so zažgali. In ta Pero Lovšin … v Beogradu so govorili »interesantan mi je taj dečko«.
Marko: Mislim, da je slovenski pank bolj oponašal angleškega, ker ne vem, čemu bi sicer oni nasprotovali, protirežimski upor to gotovo ni bil, sam namreč nisem čutil kakšnega posebnega pritiska partijskega sistema, razen če so ga oni kot mlajši, ne vem …Takšnega pritiska, kot je danes, zagotovo ni bilo. Mislim, da je šlo bolj za nov trend, flower power hipijada se je izpela in po naravni poti je ta angleški trušč prišel do nas.
Če prav razumem, tudi Butnskala ni nastala iz kakšne kritike proti obstoječemu sistemu, posnela sta jo zato, ker sta se imela fajn, ko sta jo snemala? Deluje kot pravi filozofski sistem – tudi skozi Dergijev strip.
Marko: Kakršen je človek, ki to bere, takšno sliko in sporočilo si bo ustvaril. Emil je v tem, kar sva počela, gotovo videl močnejše sporočilo, bolj je vedel, kaj se dogaja okrog nas. Jaz sem bil naiven človek, še zdaj sem. Zdelo se mi je, da bolj asistiram. Imel sem magnetofon, ko sem se moral vživeti v vlogo, sem se le delno vživel … Mislim, da je imel Emil večji nadzor nad potekom dogodkov kot jaz. Nisva se namreč veliko pogovarjala. Bolj ko ne samo o akcijah: zdaj bo ta to naredil, drugi bo naredil pa to in to … To me je pogosto spomnilo na moje osnovnošolsko druženje z Borisom Uranom v tretjem razredu, ko sva se po šoli na gradbišču za Bežigradom – stanovali smo na Albanski ulici, ki so jo pozneje preimenovali v Vojkovo – šla Kirke Douglase in Johne Wayne. Kateri bo hitreje zavpil »glavna vloga, najboljši strelec, najboljšega konja …«, aha, zdaj pa ti prijahaš, padeš s konja, Indijanci te pa zvežejo. Podobno sva se menila tudi z Emilom. Ne spomnim se dobro, kako je bilo natanko, vem samo, da sem se na začetku zelo lovil z Butnskalo, Emilov pisateljski um je bil bolj precizen. Ampak takšno ravnovesje je bilo čisto v redu. Neverjetno, kako je padel noter v vlogo, mene pa je zelo hitro ven vrglo, ker sem bolj racionalen …
Spomnim se, kako mi je za vas, Emil, pred desetimi, petnajstimi leti eden od slovenskih režiserjev dejal, da ste najboljši slovenski igralec …
Emil: (smeh) Naj kar ostane tam. Pustimo stat. Nikoli nisem vedel, kaj bo rekel Marko. Fajn je bilo to, kar pravi, da ni nikoli scela noter padel, ampak je sprejel. Jaz sem razlagal približno štorijo. V glavnem pa sva vse delala a prima vista, stvari sva peljala tako, kot so prihajale …
Marko: Ljudje pozabljajo, da Butnskala ni bila nikdar montirana, šlo je za grobi material, vmes je dal Emil samo glasbo iz West Side Story. Včasih, ko sem poslušal malce zadet, se mi je zdelo, kadar je kot prehod v naslednjo sekvenco vstavil neke madrigale, da traja in traja in traja … mater! Spomnim se, ko sva snemala na Savi in je kot Kralj rekel Profesorju: »Stari, vtakni si tri prste v rit in žvižgaj.« Nisem pričakoval, da mi bo to rekel … Presenetil me je, pravzaprav šokiral.
Na radiu sta bila File in Dergi, s svojima glasovoma, potem je prišel film z igralci, ampak vidva sta bila ključna, zdaj prihaja gledališka predstava z igralci … Gotovo bo težko pregnati vajina glasova iz naših glav … Kaj pričakujeta od predstave?
Marko: Nekaj časa sem govoril, da mi Slakov film ni všeč, podobno kot feni radijske igre, ampak sem se motil, ker ni mogoče primerjati dveh medijev. Film ima svojo kvaliteto. Zato sem tudi umetniški vodji kranjskega gledališča, Marinki Poštrak, rekel, da bi si želel, da bi bila predstava čim bolj samosvoja.
Emil: Nekajkrat sem bil na vajah in režiser Vito Taufer mi je rekel, da kar naprej sliši najina glasova in da se mora tega znebiti. Ko sva se nazadnje slišala, mi je rekel, da jim gre zelo dobro, tako da so se očitno rešili najinih glasov …
Emil, povejte, kako ste doživeli imenitni Dergijev strip Butnskala?
Emil: Jaz sem od otroštva velik ljubitelj stripa. Dergijevega sem bral v dveh delih; najprej je bila predstavitev v Kinu Šiška, potem, ko sem prišel domov, sem do treh zjutraj prebral eno polovico, nato sem šel spat. Ko sem se zbudil, sem prebral še drugo polovico. Vse se mi je zdelo super. Tako kot ste prej rekli, kot ena grška tragedija. To je zajetna snov, ampak tematika je starodavna: pridejo eni brezvezniki, običajni ljudje na oblast, potem pa se začnejo obnašati, kot da ne bi bili več prisebni.
Kaj ni vedno tako?
Emil: Seveda, saj nismo nič novega odkrili, sama logika dogodkov pelje po svoje, pojma nimam, kako je prišlo do tega, da jih bodo napadle stekle lisice … Ko pa so jih že enkrat napadle, se je začelo to, kar pravi Marko … Spomnil sem se na Normana Mailerja, Goli in mrtvi, kjer so čakali na Japonce in je vsak razmišljal, eden, kako je bil v New Yorku in sta se z ženo poročila, kako je bilo luštno … Mater, a so Japonci? So, so! Ni, ni … A so? Niso. So. Pa drugi je nekaj drugega razmišljal … Se spomnite iz Musila: »Vrzi v ogenj vse, kar imaš, tudi čevlje … Ko ne boš imel ničesar več, ne misli več na mrliški prt in se vrzi nag v ogenj.«
Marko: Kaj ni to iz Korana?
Emil: Musil je to vzel od nekega srednjeveškega mistika …
Marko: Mar ni lepo, da se prepletajo vse stvari, ki jih človek sliši, v tem je čar nadaljevanja neke tradicije, da v nekem drugačnem kontekstu dobiva drug pomen. Pri meni je bilo podobno. Če sem se kaj spomnil, seveda. Res pa je, da ima Emil širši razpon glasov. Čeprav sem jaz pred tem že posnel Keglerja, kjer sem igral 19 vlog, ki pa jih nisem vključil, razen Mici, ki je bila malce podobna Magdi.
To je prva slovenska spevna igra!
Marko: Bi rekel, da res. Dr. Kegler je drama v treh dejanjih, ki jo je napisal Emil. Obstaja več različic, uprizorjena in objavljena je bila, če se ne motim, šesta različica. Pravega Keglerja sem videl vedno v drugi verziji, ki sem jo tudi edino poznal že konec šestdesetih let. Gre za predvolilni boj za oblast med Narodno stranko in Stranko prava. Prvo vodi župnik, drugo dr. Kegler. Ko sem jo prvič prebiral, se mi je zdela neverjetno dolgočasna. V tistem času sem bil popolnoma zasvojen s snemanjem na prenosni magnetofon japonske znamke Standard. Snemal sem vse, kar se je dogajalo okrog mene, nosil sem ga v cekarju in snemal na ulici, v lokalih med pivsko druščino, vedno tako, da ni nihče opazil. Ni bilo važno, kaj in kdo je govoril, šlo mi je za zapis atmosfere nekega trenutka. V tem sem neverjetno užival. Snemal sem tudi svoje interpretacijske sposobnosti pri branju raznih dramskih besedil, pesmi in proze. To je pripeljalo tudi do številnih humorističnih oddaj, ki sva jih z Emilom pozneje vsak petek snemala pri meni doma. To so bili nepozabni trenutki. V tem času sva dozorela v tandem, ki se zlahka ujame v improvizaciji najrazličnejših vsebin in likov, ki v njih nastopajo. Brez tega ozadja močno dvomim, da bi kadarkoli prišlo do nastanka Butnskale.
No, pri Keglerju me je izjemno zamikalo, da bi odigral vse like v drami. Nad prvim poskusom sem bil izjemno razočaran. Bilo je suhoparno, neprebavljivo, čeprav sem posnel le nekaj uvodnih strani. Tedaj me je prešinilo: kaj pa, če bi vloge odpel? Peti znam kar dobro, tudi ob kitari. Vzel sem kitaro in skoraj v enem kosu odpel prvo dejanje. To je bilo to! Posnel sem skoraj celo dramo in Emilu in tudi drugim je bilo neizmerno všeč. Potem sem s Keglerjem nastopal po Sloveniji in odziv je bil neverjeten. Nato sem ga posnel še v studiu RTV Slovenija za Val 202. Pozneje je bil izdan še na treh kasetah. Skozi spevno interpretacijo vseh likov v tej »socialistični« komediji sem izživel vso svojo ljubezen do oživljanja, do učlovečenja dramskih oseb.
Emil: Brez komentarja.
Marko: Kot sem že prej omenil, sva z Butnskalo posnela eno izmed serij oddaj, ki sva jih posnela že na začetku sedemdesetih, le da je ta našla pot do širšega kroga ljudi, ker jo je predvajal Radio Študent.
Se vama je svitalo, da bodo vajini stavki postali antološke replike? Kaj vama je bilo najbolj smešno?
Emil: Nič nisva vedela. Jaz sem imel ženo in otroka, na RŠ sem si izboril eno oddajo, in ko je Marko rekel, da bi kaj naredila, sem bil takoj za to! Komaj sem čakal, da bi kaj naredil … Komaj sem čakal, da bi nekaj naredil, eto, prav tole …To sem hotel narediti. Nič, kar naj ostane tu.
Sta se vidva enako pogovarjala tudi takrat, ko magnetofon ni bil vklopljen? Sta bila prepričana, da obstajajo nadnaravne sile, da nam grozijo lisice, ali sta bila bolj politično korektna in sta upoštevala Tita?
Emil: To je čudno, še danes … Politični sistem sploh ne obstaja, če je še taka represija, ne more čisto vseh potolči. Običajno je celo tako, da se velike večine sploh nič ne dotakne, in ker jim ni nič, živijo v skladu s sistemom. Ljudje hočejo živeti dobro. To je bil najin edini beg iz socializma in komunizma – ali Tita, kot praviš. Kajti on je bil največji. Nikakor nisi mogel biti večji od njega. Če ne drugega, se nisi boril v drugi svetovni vojni. To je bilo največ, kar se je človeku lahko zgodilo – druga svetovna vojna. Da si bil zraven in da si zmagal. Ampak veš, takrat se sploh nihče ni zanimal za politiko. Kdor je bil pripadnik Zveze mladine, smo ga zmerjali s kmetom, član ZK – kmet, kdor je bil del česarkoli političnega – kmet. Kdor se je ukvarjal s politiko, je moral ves zaripel na svoji poti ustvarjanja kariere prenašati posmehljivke od vseh nas. Kdor je šel v politiko, je hotel kariero. In jo je tudi naredil, če ga ni sral.
Marko: Ja, to so bila zlata sedemdeseta, iz katerih smo izšli, šestdeseta so bila uvod, kot dijaki smo se šele prilagajali sistemu, ampak od nekdaj je bil ta lumpenproletarski odnos, ta »mene ne bo noben jebal!«. Vel je svobodnjaški duh, ki je kulminiral v sedemdesetih in Butnskala je tako rekoč sam vrh, špica te kulminacije. Navkljub morebitnemu drugačnemu tolmačenju je v sebi nosila seme upora in ga še vedno nosi. Kot je rekel Fassbinder v nekem svojem filmu: »In ptič upora je poletel proti jutranji zarji.«
Danes sta oba že penzionista. Kako vama gre, kaj počneta?
Marko: Ne vem, kaj bo, vem pa, kaj je, in tako kot je, je v vsakem pogledu dobro. Trenutno mi je najbolj všeč to, da mi ni treba nič početi. Vse prihaja samo od sebe.
Emil: Najraje igram tenis. Pišem pa roman. Tako kot vedno.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
05.05.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
