Ali se splača poučevati?
To je le eden od odzivov, ki jih je spodbudil niz mojih kritičnih sestavkov o slovenskem šolstvu, objavljenih v zadnjih sedmih letih. Da se neka provincialna učiteljica javno izpostavi in tvega golide vzvišenega zmrdovanja lokalnih vseznalcev, jo mora nekdo ali nekaj res razbesneti. In mene je v šolskem letu 2003/04 razkurilo dvoje. Kot materi tedaj dvanajstletnega sina mi je dvignila pokrovko domnevno hipernujna vpeljava hibridne osem-devetletke, ki je bila pogojena s kvantnim skokom iz petega v sedmi razred in z do tedaj nepredstavljivim številom enakovrednih predmetov, med katerimi so imeli nekateri skorajda ezoteričen pridih. Kot srednješolski učiteljici matematike mi je dvigala pritisk nova vera, ki so jo oznanjali prav vsi razen redkih neandertalcev, da so srednješolsko obdobje, spričevalo ob njegovem zaključku in predvsem kakršna koli matematika le obrobne motnje na poti slovenske populacije do Edinega Pravega Življenja. Splošna izobrazba se je čez noč prelevila v »tisto, kar bo učenec v življenju res potreboval«, vendar je ta glorifikacija uporabnosti znanja slonela na temeljih, sorodnih tistim, ki jih za napovedovanje prihodnosti uporabljajo amaterske kofetarske šlogarice. A kaj, ko je splošna izobrazba še najbolj podobna spodnjemu perilu: nikoli ne veš, kdaj ga bo videl še kdo poleg tebe; ena sama strgana naramnica, ena sama preohlapna elastika, en sam madež na kočljivem delu, pa bo ves svet videl tvoj »zgoraj uj, spodaj fuj« …
V zadnjih sedmih letih se je v slovenskem osnovnem in srednjem šolstvu marsikaj zbistrilo, skalilo pa približno prav toliko. V tem »ravnovesju« je iskati razloge za naše vztrajno oprijemanje povprečja mednarodnih lestvic. Da je mogoče znaten preboj nad povprečje doseči tudi brez skladovnice analiz, priporočil in zapovedi, se na prvi pogled zdi nemogoče, vendar mnogi učitelji z dolgoletnimi izkušnjami opažamo, da generacije učencev in staršev »nihajo« – da torej ne moremo govoriti o tem, kako je vse ves čas slabše in slabše, ampak le drugačno ter v marsičem celo sveže, boljše. To pa je ključno za presekanje gordijskega vozla.
Rokohitrske rešitve
Na sistemski ravni bi se bilo seveda dobro izogniti vsaj kapitalnim nesmislom, pogosto preoblečenim v visoko didaktično latovščino. Nekateri od takih nesmislov so že na vzletni ploščadi. Otroci obvladajo preproste naloge, zapletenih problemov pa ne? Nič lažjega kot to: omejimo poznavanje dejstev in postopkov, otroci pa naj se nemudoma lotijo zahtevnejših nalog, če ne drugače, kar na pamet. Treba je dvigniti izobrazbeno strukturo mladih? Jo pač bomo; poklicne šole razvlecimo na štiri leta. Strokovne šole nudijo premalo matematike? Krica kraca, bela raca, v učne načrte dopišimo poglavje Infinitezimalni račun, pa naj se tisti, ki se ga želijo naučiti, dobivajo v nedeljo po maši ter računajo odvode in integrale. Gimnazijska mladež trpi ob matematiki in naravoslovju? Čira čara: priporočilo o krčenju ne-bodi-jih-treba vsebin zapišimo v snežno belo knjigo; vik in krik na fakultetah bomo utopili kar v novih priporočilih. Voda na mlin ustvarjalcem nesmislov so tudi dobesedno razumljene usmeritve OECD, ki v zadnjih tednih dvigajo obilo prahu. Omejimo se le na eno priporočilo: ukinitev podružničnih šol je kot puščanje nekaj litrov krvi človeku, ki mu je tehtnica pokazala preveč; z vidika kratkoročne ekonomičnosti bi bilo otroke tako ali tako najbolje strpati po nekaj tisoč skupaj v isto stavbo (kar se je v preteklosti že počelo, a očitno s pozabljenimi katastrofalnimi posledicami).
Za bolj učinkovito porabo šolskega denarja je dovolj drugih poti, med katerimi so, denimo, smotrna nabava ter smiselna uporaba učbenikov, delovnih zvezkov in sodobne učne tehnologije, bolj razsodna organizacija administrativne in računovodske podpore šolam, ugotavljanje ravni znanja šolarjev za statistične potrebe s testiranjem na vzorcu in ne na celotni populaciji, predvsem pa omogočanje zdravega pedagoškega miru. Spreminjanje sistemov, ki so se pravkar uravnotežili, ob tem pa nenehno preizkušanje, vrednotenje, beleženje, primerjanje ter drugo gnjavljenje šolarjev in učiteljev (z goro spremljajoče birokratske solate) za potrebe ministrstev, raziskovalnih inštitutov, zavodov ter centrov so zaradi svojih prevelikih apetitov za slovenske šole bolj ovira kot spodbuda.
Tale sestavek naj bi bil namenjen predvsem težavam, ki se pojavljajo pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo, a je namenoma precej zašel s poti. Da marsikateri učenec uspešno ali celo zelo uspešno prikrmari do srednje šole skoraj brez učenja in delovnih navad, je pač treba vzeti v zakup. Tudi najbolj kakovostni učitelji vseh izobraževalnih ravni so vpeti v širši sistem, ki, pa če je to še tako nepravično, omogoča poceni izhode. Vendar sem prepričana, da moramo v šolah – kljub trivializiranju vzgojnih in izobraževanih zahtev, ki ga je povzročil dolgoletni vdor permisivne doktrine v vse pore dela z otroki in mladostniki – vztrajati pri osnovnih gradnikih splošne izobrazbe in odraščanja: pomnjenju, sklepanju in sprejemanju odgovornosti. Tu smo učitelji nemočni brez podpore staršev, ki naj bi svojemu otroku do sedmega leta starosti že vcepili temeljna načela odgovornega vedenja, ki so nato pri teh načelih vztrajali nadaljnjih sedem let in ki (govorim tudi iz lastnih starševskih izkušenj) v času pubertete svojih otrok predvsem uspevajo ohranjati mirno kri. Po dolgem obdobju pretirano zaščitniških roditeljev in skrbnikov se v zadnjem času srečujem z vedno več starši, ki verjamejo v poslanstvo šole, ki zaupajo delu učiteljev, ki se pravočasno in na tvoren način odzivajo na zatikajoč se začetek ali potek šolanja, posebej dragocena pa je vzgojna usklajenost obeh staršev (tudi če ne živita skupaj). Naj bo tale odstavek namenjen tem staršem v pohvalo in zahvalo.
Za konec dobra novica
Srednješolce, to najbolj uporno, najbolj samosvojo, najbolj inovativno plast človeštva, poučujem petindvajseto leto, pa se mi zdi poučevanje še vedno lepo, smiselno in osrečujoče početje – kljub pobalinskim poskusom sabotiranja kontrolk, kljub nenehnim »nisem vedel«, »sem takrat manjkal«, »kaj pa moje pravice« in čeprav včasih komaj vidim skozi meglo paragrafov, ki menda bolje kot jaz vedo, kako se vzgaja in poučuje. Večina vpisanih učencev in dijakov je vendarle sposobna dobro zaključiti šolanje brez našega prikrojevanja rezultatov. Celo mnogi dijaki s šibkejšimi (a ne z najnižjimi!) osnovnošolskimi ocenami iz zahtevnejših predmetov so ob kakovostnem pouku, z zadostno lastno dejavnostjo in zrelo podporo staršev dokazali, da so se sposobni postaviti po robu tudi aksiomu o normalni porazdelitvi sposobnosti. Edini »posebni potrebi«, proti katerima je vsa pedagoška znanost brez moči, sta »nočem« in »ne dà se mi«.
Vredno je vztrajati. In še splača se. Ti mladi so namreč naša edina resnična dolgoročna naložba. Če današnja mladina čez nekaj desetletij ne bo dala nič od sebe, je vse drugo, kar mi, odrasli, danes spravljamo na razne kupčke in stebre, ITAK BREZVEZE.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011