Javni sektor v kulturi
Optimist, pesimist in realist
Če začnemo kar in medias res – mnogo konkretnih primerov ponuja ugotovitev, da je za veliko težav v delovanju javno podprtega kulturnega servisa kriva premalo učinkovita kadrovska politika, ki na vodstvena mesta javnih zavodov marsikdaj imenuje premalo usposobljene ljudi. Vidite to kot sistemski problem, kot problem samih institucij ali pa kratko malo nimamo dovolj tovrstno usposobljenih kadrov?
Novak: Štiri leta sem bil član kadrovsko-akreditacijskega sveta (KAS). Do neke mere je ta organ pesek v oči, saj ima minister pri imenovanju direktorjev javnih zavodov na koncu diskrecijsko pravico in sprejme samostojno odločitev. Lahko pa rečem, da smo pregledali veliko število prijav in k njim dali svoje mnenje, se je pa izkazalo, da je bilo za nekatera mesta bistveno več prijavljenih kandidatov kot za druga, denimo za Kobilarno Lipica jih je bilo veliko, za Arhiv RS pa malo. Motivi za prijavo so različni, prav tako usposobljenost kandidatov, si pa upam trditi, da smo se trudili izbrati najboljše in da nam je marsikdaj uspelo. Zato bi težko rekel, da smo opazili pomanjkanje kakovostnih kandidatov. Gotovo pa je takšnega lažje najti, če ne zahtevamo hkrati poslovodnih in strokovnih kompetenc, pač pa izberemo enega, ki si nato po potrebi izbira ustrezne področne pomočnike.
Rotovnik: Sposobne, usposobljene, kakovostne voditelje javnih kulturnih zavodov je zelo težko dobiti. Ne bom rekel, da jih ni, ker bi bila to zagotovo krivica za mnoge, ki se nekako ne pririnejo do te možnosti. Zame je poučen primer ravnatelja ljubljanske Opere v letih 1998–2005 dr. Boruta Smrekarja, ki je eden najsposobnejših kulturnih menedžerjev in strokovnjakov. Nakazoval je sposobnost, da bo ljubljansko Opero popeljal na višjo raven, ampak zaradi brutalne politične intervencije tega ni mogel izpeljati. Domnevni razlog za razrešitev je bil – prazen nič. Eden od razlogov za to je bil gotovo ta, da je bil petelin, ki je prehitro zapel v zvezi z urejanjem odnosov z zaposlenimi. Mentaliteta zaposlenih je, da jih zanima predvsem to, kako bi ohranili zaposlitev za nedoločen čas, pa da jim glede tega nihče nič ne more, zlasti ne direktor, ki bi jim rad postavljal takšne ali drugačne zahteve glede njihovega dela. V zvezi s tem so se nakopičili problemi, ki so jih rešili tako, da so dr. Smrekarja nepremišljeno zamenjali z nesposobnim vodstvom, ki se ni izkazalo že pred petindvajsetimi leti: umetniški rezultat je bil klavrn, prenova opera pa ni šla v pravo smer.
Sicer je težko črno na belem reči, ali imamo kadre ali ne. Evropski model vodenja javnega sektorja v kulturi je tak, da izpostavlja strokovnega vodjo, v ZDA pa imajo ponavadi dva, menedžerja in strokovnega vodjo. Težava je v tem, da mi strokovnih vodij, ki bi bili usposobljeni za obvladovanje vseh procesov, potrebnih za delovanje javnih zavodov, nimamo. Ne poznam nobenega ustreznega izobraževanja za ta poklic in situacija je zato taka, da v ključnih institucijah zelo težko pridemo do kakovostnih kadrov.
Grilc: Gre za zelo resno vprašanje, kajti noben dosedanji nosilec oblasti ni razvil uspešnega modela kulture vodenja javnih institucij. S tem v prvi vrsti mislim na to, da se z direktorji nihče ni dovolj resno ukvarjal, da ni prave komunikacije med javnimi zavodi in njihovimi financerji, da so bili javni zavodi zato preveč prepuščeni svojemu načinu dela in so svoje strategije enostavno izvajali po letnih programih, se pravi od proračuna do proračuna, ne pa na podlagi jasne vizije srednjeročnega razvoja zavoda, ki jo sicer zakon predpisuje. Samo kolateralna škoda vsega tega pa je, da direktorji zaradi tega niso imeli potrebe po razvijanju vseh kompetenc za vodenje.
Kajti direktorske zadolžitve in odgovornosti niso majhne: odgovorni so za program, kadrovsko politiko in ustrezno delovanje javne infrastrukture. Če upoštevamo vse to, vprašanje o kakovosti direktorjev hitro postane vprašanje o rezultatih delovanja javnih zavodov. Na osnovi slednjih se vidi, ali je direktor poslovno uspešen, ali ocene kakovosti programa kažejo navzgor ali navzdol, kako je s številom obiskovalcev in tako naprej. Kronična težava slovenske kulturne politike je nerazvit sistem vrednotenja kulture, manko tega je dobrohotna podlaga za veliko govorjenja na pamet in po občutku. Na Mestni občini Ljubljana smo z našimi enajstimi javnimi zavodi v zadnjih letih razvili način komuniciranja, ki se odraža v tem, da so vsi v zelo dobri tako programski kot poslovni kondiciji, razen enega so preteklo leto vsi končali v pozitivnih številkah.
Zanimivo vprašanje je, ali imamo dovolj vodstvenega kadra. Bolj ključno se mi zdi vprašanje, ali smo na področju kulture sposobni ponuditi prve priložnosti mlajšim kadrom. Z mojega vidika v slovenski kulturi obstaja zelo močan generacijski konflikt med tistimi, ki so zaposleni v javnem sektorju nasploh, in tistimi, ki te možnosti nimajo, pa čeprav jih javni sektor potrebuje. A kar zadeva vodstvene kadre, se lahko z omejitvijo direktorskega mandata na največ dva zagotovi ustrezen pretok kadrov. Če kultura tu ne bo odpirala enakih možnosti vsem, potem bodo cele generacije sposobnih in ustvarjalnih ljudi še naprej diskriminirane – na škodo ustvarjalnega razvoja.
Novak: Pred dvema letoma, ko se je izšel razpis za ravnatelja ljubljanske Opere, na KAS ni prispela niti ena prijava.
Mar ni ravno to najbolj problematično: pojavi se razpis in žalostno ugotavljamo, da ni kandidatov. V resnih kulturnih ustanovah po svetu se s tem ukvarjajo leta vnaprej, ne pa da dva meseca pred iztekom mandata objavijo razpis in se nato čudijo, da se nihče ni prijavil.
Novak: Saj, in rezultat je, da razen gospoda Rotovnika nimamo nobenega menedžerja, ki bi se tudi spoznal na kulturo.
Grilc: V tej kategoriji imamo še Darka Brleka, pa še koga.
Novak: Možno. Za Rotovnika pa sem prepričan, da ve, kaj pomeni preživeti na tako zaguljenem trgu, kot je kulturni. Večina drugih ne ve, kaj pomeni prodati eno samo knjigo, eno samo vstopnico, kako organizirati in tržiti festival in tako naprej. Prepričani so, da jim sredstva pripadajo in zato živijo od proračuna do proračuna, vključno z Dramo in Opero. In tako bo, dokler bo vladala aktualna mentaliteta, da na vodilne položaje prihajajo ljudje iz strokovnih vod, ki pa ne znajo upravljati.
Vendar pa vrsta področij peša tudi strokovno: nimamo mlajših dirigentov, ni vrhunskih glasbenih solistov, oba baletna ansambla vodita tujca, vrsto najzanimivejših gledaliških uprizoritev režirajo tuji režiserji.
Grilc: Pa poglejmo še širše, tudi nevladni sektor, poglejmo večje izvajalce javnih kulturnih programov – kaj se je bistvenega spremenilo v zadnjem desetletju, je nastalo kaj novih društev, ki so prevzela nosilno štafeto med producenti? Praktično ne, stvari so zelo statične tudi v tem sektorju, poglejte predsednike društev in zasebnih zavodov, pa bo komajda zaznati kako spremembo. Tudi tu je generacijski konflikt slovenske kulture očiten in nepravičen do vseh mlajših generacij, in prav to bi nas moralo najbolj skrbeti.
Rotovnik: Treba je delati na kadrovanju za vse institucije, tega pa ne počne nihče. V tujini je praksa taka, da direktorji dve leti vnaprej vedo, kje, kaj in s kom bodo delali. Politiki bi morali jasno povedati, da je treba vsaj pri nacionalnih javnih kulturnih zavodih izključiti politično kadrovanje. Na nekaterih ključnih mestih smo imeli te primere in bojim se, da jih bomo še imeli.
Izobraževanje kadrov je ključno, v Cankarjevem domu ves čas delamo na tem in jasno je, da pogosto najboljši kadri zrastejo znotraj organizacije. Neskromno moram pripomniti, da je CD prava valilnica kadrov, ki so se uveljavili marsikje, na direktorskih mestih, pa tudi na ministrstvih. Tudi v zavodih moramo vzpostavljati karierne procese in skrbeti za kadre.
Grilc: Kdo mora biti tisti, ki v javnem zavodu skrbi za kadre? Gospod Rotovnik se k sreči zaveda, da CD potrebuje kadre že zaradi obsega in različnosti programa – in zanje skrbi, kot bi moral vsak direktor, načrtno in sistematično. Sicer pa je kultura vodenja kulturnih institucij pri nas zelo, zelo nizka in bi jo bilo treba generalno dvigniti.
Pravite, da bi institucije morale skrbeti za svoje kadre – vendar pa na koncu same nimajo vpliva na izbiro vodstva: odloča se na ministrstvu, posvetovalno vlogo pa imajo sveti zavodov in strokovni sveti ter strokovna telesa ministrstva, ki imajo omejeno povezavo s samo institucijo.
Grilc: Sveti zavodov glede imenovanja direktorja podajo mnenje. Odgovornost za vodstvene kadre je izključno na strani ustanovitelja in dobro je, da je odgovornost jasna. V slovenski kulturi smo doslej imeli preveč zgrešenih kadrovskih odločitev, za katere ni nihče odgovarjal. Za vse druge kadrovske odločitve pa so odgovorni javni zavodi, v prvi vrsti direktorji.
Novak: Preveč govorimo o političnem kadrovanju, konec koncev je bil KAS ustanovljen prav z namenom, da bi se mu izognili – ampak to ni tako pomembno, pomembneje je, da morajo stvari dobro delovati. Bivša ministrica se je pač ne glede na mnenje KAS ali svetov zavodov na koncu odločala po svoje. Do tega ima minister seveda pravico, povedati pa je treba po resnici, da četudi je bil kakšen imenovani morda bolj oranžen od koga drugega, pogosto enostavno nismo imeli na razpolago ustreznih kandidatov.
Grilc: Opozoril bi na še en segment – direktor pooseblja vodenje, ampak dejansko je najvišji organ v javnem zavodu svet zavoda. Vprašati se moramo, koliko se sveti zavodov zavedajo svoje vloge, koliko pa so le formalni potrjevalci predlogov vodstev inštitucij? V delovanjih svetov opažamo dejansko velike razlike: sam sem v svetu ljubljanske Opere, ki je imel jeseni burno dogajanje okrog ravnatelja, ki še nima epiloga. Kakovost vodenja javnega zavoda je bistveno odvisna od ustreznega delovanja sveta zavoda. Kot primer lahko vzamemo Javno agencijo za knjigo: sestava njenega sveta se izkazuje za eno večjih napak, do katerih je prišlo v zadnjem branju sprejemanja zakona o tej agenciji. V njem svetu so namreč trije državni uradniki – to je popolnoma nepotrebno, eden bi več kot zadoščal – in štirje predstavniki javnosti, ki v glavnem prihajajo iz pisateljskih vrst. Ni nikogar iz založniških krogov in nikogar iz knjižnic, kaj šele bralne kulture.
Novak: To je resnično absurdno, založniki smo večkrat dali pobudo za spremembo …
Grilc: Ja, ampak zato je treba spremeniti zakon. Kaj se zgodi s premalo kompetentnim in slabo delujočim svetom, se žal najbolj pokaže v izrednih razmerah, kot je grožnja po ukinjanju agencij. Svet bi moral biti prvi, ki poda neko stališče ustanovitelju. A kako, če je sedanja predsednica sveta agencije zaposlena na pristojnem ministrstvu – konflikt interesov je očiten, žrtev bo najprej agencija, če ne in persona, pa kakovost njenega dela, posledično pa slovenska knjiga.
Novak: Ampak saj to je povsod, v vsak svet zavoda ministrstvo imenuje po dva ali tri člane. In enako je pri znanosti in tudi pri veterini, ki imenuje svojega predstavnika v svet Lipice, predsednik pa je najpogosteje izbran prav izmed teh ...
Grilc: Če naj bi agencija izvajala celovito politiko na področju knjige, potem morajo biti v njej udeleženi vsi njeni členi: avtorji, založniki, knjižničarji, knjigarnarji, bralna kultura. Sedanja sestava sveta implicira, da nimamo agencije za knjigo, ampak agencijo za literarne avtorje. A dejstvo ostaja, da svet agencije v tej situaciji nikakor ni opravil svoje vloge.
Mar niso to zelo velika pričakovanja do organa, ki se sestane nekajkrat na leto?
Grilc: Ne glede na to, kolikokrat se sestane, zakon mu nalaga jasno vlogo in odgovornost, od njega je odvisno delovanje javnega zavoda.
Rotovnik: V Cankarjevem domu je svet zavoda najvišji nadzorni organ, s katerim komuniciramo skrajno resno, odgovorno in argumentirano, absolutno se želimo izogniti vsaki neprijetni pripombi na svoje delo. Za svet pripravljamo obsežne dokumente, čez 100 strani poslovnega poročila, 100 strani programskih dokumentov, vse naredimo za to, da je debata na svetu vsebinska. Lahko rečem, da naš svet zavoda deluje perfektno. Naša pogosta srečanja s svetom zavoda so odgovorna in poučna; dober svet funkcionira kot vsebinski in nadzorni organ.
Težava pa je s programskimi oziroma strokovnimi sveti, za katere je delovna skupina za prenovo kulturnih javnih zavodov, katere član sem, predlagala, da bi jih odpravili in poiskali drugačno obliko nadzora te plati delovanja na državni ali lokalni ravni.
Novak: Še ena izkušnja iz delovanja KAS: pogosto se nam je zgodilo, da je sredi mandata ta ali oni član tega ali onega sveta izstopil. Če je bil predstavnik ministrstva, je to imenovalo novega, iz zainteresirane javnosti pa smo pogosto dobivali popolnoma deplasirane predloge.
Grilc: Kakovostni javni zavodi so tisti, ki imajo dober, se pravi kritičen in strokovno uravnotežen svet. Težko boste našli drugačen primer.
Rotovnik: Je pa delo zlasti v svetu večjega zavoda sila odgovorna stvar. Treba je brati, treba se je srečevati, treba je postavljati vprašanja, nenazadnje spremljati produkcijo ne le enega zavoda – so bile pa v evforiji varčevanja že predlani ukinjene sejnine. Tudi v kulturi je svetnike treba primerno nagrajevati za opravljanje njihove funkcije.
Novak: Sam sem član programskega sveta Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012: to pomeni, da so seje v Mariboru, večina prireditev je v Mariboru in partnerskih mestih, že samo poti na seje in na kakšno prireditev so časovno izjemno obremenjujoče, navsezadnje pa se naberejo tudi potni stroški. To se morda sliši trivialno, ampak če imamo do svetov velika pričakovanja, jih moramo nekako podpreti.
Naslednja pereča tema so zaposleni v kulturi, zlasti v javnih zavodih. Ravno te dni v medijih zelo prisotni Roman Končar je bil menda edini, ki je v dveh desetletjih izgubil službo (igralca v ljubljanski Drami) zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti. Se strinjate, da je eden velikih problemov v delovanju javnih zavodov tudi zakonodaja?
Rotovnik: Tu je ključna samo ena odločitev: umetnik, kustos, kurator ne sme biti več zaposlen za nedoločen čas – če hoče delovati v javnem zavodu. Ta odločitev bo eden največjih zalogajev in pričakujemo lahko velik odpor sindikatov in zaposlenih. Dejansko imajo zavodi zaposlene igralce, glasbenike, pevce, plesalce itn. od zaključka šolanja do trenutka, ko se zaposleni sami odločijo, da se bodo upokojili – in ne takrat, ko bi bil objektivno čas za to. S tem delamo veliko krivico številnim mladim: vsak mesec poslušamo o mladih, ki blestijo v tujini, pri nas pa ne pridejo zraven zato, ker so delovna razmerja zabetonirana. Sistem bi morali spremeniti tako, da bi glavne zaposlene vezali na mandat direktorja, ostali pa bi se morali na pet let udeleževati avdicij pred zelo strogo komisijo. To bi veljalo do približno petinpetdesetega, šestdesetega leta, tedaj pa bi morali poseči po neke vrste socialnem korektivu, s katerim bi omogočili mehko upokojevanje in preprečili padec v revščino po uspešni karieri.
Treba si je tudi izmisliti popolnoma nov sistem plačevanja in nagrajevanja umetniškega dela, ker tako ne gre več nikamor. Še več, usodno vpliva na šibkejše rezultate številnih institucij!
Novak: Marsikaj od tega velja tudi za zasebni sektor: Zakon o delovnih razmerjih je katastrofa.
Grilc: Stvar je zelo preprosta, gre za dve točki …
Rotovnik: … prosim, ne govori, da je preprosto, to poslušam na televiziji vsak dan! Tako komplicirano je, da bi bolj ne moglo biti.
Grilc: Ni nujno, nekatere ukrepe lahko reši področni zakon o kulturi, nekaj kompetentni direktorji z vizijo, težje je z vsemi drugimi delovnopravnimi zadevami. Moja prva teza je zopet generacijski konflikt: mladi nimajo dostopa, nimajo možnosti, da bi prišli zraven. Veste, kolikšna je povprečna starost igralskega ansambla v avantgardnem Slovenskem mladinskem gledališču? 45,8 let. V Lutkovnem gledališču Ljubljana 48 let. Podatki so zgovorni. Pa kako bi ta dva ansambla potrebovala mlade diplomante z AGRFT! Ampak – kdo je tisti, ki zaposluje? Direktorji. In vsak prevzame dediščino zaposlitev za nedoločen čas, ki jih je sklenil njegov predhodnik. In problematične kadrovske poteze zaporednih direktorjev se samo kopičijo – pa čeprav ni nujno zaposlovanje za nedoločen čas. Kino Šiška je denimo zavod, v katerem nihče ni zaposlen za nedoločen čas, to je že danes mogoče, zakonodaja tu ni ovira, treba pa je imeti vizijo o delovanju javnega zavoda na daljši rok.
Sicer je o potezah aktualne ekipe na pristojnem ministrstvu težko soditi, ker v dveh mesecih ni predstavila nobene vizije, iz redkih potez pa lahko razberemo nekakšno uvajanje nejavne javne sfere v primeru agencije za knjigo in filmskega centra, kar je sila problematično, na drugi strani pa z nadzorom sklepanja avtorskih pogodb neposredno posega v avtonomijo delovanja kulturnih institucij. Obstaja pa en ukrep, ki bi prinesel takojšnje učinke v delo zavodov, in sicer, da bi se tisti, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, nemudoma upokojili. Sicer pa v reformo javnih zavodov na področju kulture v teh časih ne verjamem: zato je potrebnega ogromno znanja, še več komuniciranja z vsemi javnostmi, jasno zavedanje kulture kot vladne kategorije – tega sedanja vladna ekipa po mojem ni sposobna, verjetno bomo ostali pri jesenskih opravilih v sadovnjakih in porezali kako suho vejo, z deblom in plodovi se bomo pa nemara manj ukvarjali.
Govorimo o direktorjih, svetih zavodov, reformah – vseskozi se vrtimo v krogu: direktor je odgovoren za zavod, svet nadzira direktorja, člane sveta pa se imenuje na hitro in brez odmevne javne razprave. Bi tukaj potrebovali neko krovno telo, ki bi o teh imenovanjih odločalo z vso odgovornostjo? Imamo Nacionalni svet za kulturo, imamo razred za umetnost pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: je zanašanje na takšne skupine modrecev staroveško in bi morali poskrbeti za boljše delovanje civilne družbe, ki bi se bolj aktivirala za uresničevanje svojih interesov?
Novak: Dokler ne bomo na kulturnem področju prišli do prosvetljenih menedžerjev, ki bodo zamenjali univerzitetne profesorje kot nosilni kader operativne kulture, bo vedno problem. To velja tako za zavode kot navsezadnje tudi za samo ministrstvo. Dokler to področje na vseh ravneh vodijo ljudje, ki nimajo vpogleda v to, kaj je »biznis« kulture, ne bo reforme javnega sektorja. Tega lahko reformira samo nekdo, ki je v življenju zaposlil sto, dvesto ljudi, jih plačeval s svojim prisluženim denarjem in ve, kaj pomeni iti na sodišče, če te nekdo toži zaradi izgubljene službe. Tak človek bo vedel, kje je treba zarezati: ne vse povprek, kot je recimo zdaj z avtorskimi pogodbami – čeprav se strinjam, da bi RTV Slovenija z dva tisoč zaposlenimi lahko marsikaj storila sama, Cankarjev dom pa recimo skoraj nič, saj nima zaposlenih za izvajanje programa.
Grilc: Na Mestni občini Ljubljana smo se modernizacije javnega sektorja lotili od spodaj navzgor. To pomeni, da smo se ukvarjali z vsakim javnim zavodom posebej, redefinirali njegovo poslanstvo in naloge ter postopno ustvarili celovito strukturo delovanja javnega sektorja v prestolnici. Kakovostni in strokovno kompetentni sveti zavodov ter kakovostni direktorji so drugi korak. Na osnovi Strategije razvoja kulture smo redefinirali javni sektor, ki v tem trenutku deluje v MOL precej optimalno. Zato sem skeptik glede retorike reforme javnega sektorja. Ne rabimo velikih besed, samo konkretna dejanja.
Rotovnik: Moj prvi komentar, Uroš, na tvojo pravilno ugotovitev, da so direktorji pretirano zaposlovali za nedoločen čas – kar je res, vendar pogosto niso imeli druge izbire, ker je zakon zelo omejeval zaposlovanje za določen čas –, je, da so to počeli predvsem tisti, ki so direktorje postavljali, torej ministri. Vsak odhajajoči minister je za seboj pustil svoje ljudi; še tiste, ki so imeli pogodbe za določen čas, so zadnje dni ministrovanja zaposlili za nedoločen čas.
Moram pa tudi ugovarjati: reforma javnega sektorja ni floskula, pač pa edini realni projekt, ki ga imamo in ga moramo izpeljati. Dejstvo je, da tranzicija ni dosegla javnega kulturnega sektorja in da je cel kup stvari takšnih, kot so bile v rajnkem socialističnem sistemu. Potrebne so tudi radikalne spremembe glede ustanoviteljskih razmerij, ukiniti je treba preživelo kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti, ki je popolna ostalina socializma, in se namesto tega ozreti po modelih z zahoda, kjer ima praviloma vsako področje zaradi svojih specifik svojo kolektivno pogodbo. Prav tako bi moral imeti zavod, kakršen je Cankarjev dom, svojo pogodbo in svoj državno-sindikalni akt. Zdaj imamo eno pogodbo za vse!
Bistveno je tudi popolnoma razbiti dosedanjo prakso, ki pozna le en tip javnega kulturnega zavoda: z državnim ali lokalnim ustanoviteljem, z rednim dotokom proračunskega denarja za izvajanje t. i. programa v javnem interesu in praviloma z zaposlenimi za nedoločen čas. Treba je narediti pet ali še več različnih tipov javnih zavodov, od takšnih, ki so povsem državni, do takšnih, ki kombinirajo vrsto dejavnosti in oblik delovanja z vključitvijo civilne družbe in privatnih odnosov. Mislim tudi, da bi potrebovali poseben zakon za Cankarjev dom.
Pomembno je doseči omejitev popolne svobode delovanja zaposlenih v javnih kulturnih zavodih – ki za honorarje delajo v drugih javnih zavodih. Končno se moramo začeti ravnati po osnovnih pravilih vodenja kulturnih zavodov in ne nenehno odkrivati tople vode v zvezi s kroničnimi nesporazumi med poslovnim in umetniškim vodenjem. Treba je tudi končno opredeliti normative, kaj mora nekdo narediti za to, da v javnem zavodu prejema plačo. Najbolj izstopa sedem redno zaposlenih režiserjev, ki za to plačo naredijo eno režijo v matičnem teatru, potem pa s honorarji prejmejo še eno ali dve plači – za delo v javnih zavodih! Nimam nič proti temu, da so režiserji redno zaposleni – mislim pa, da bi moral honorar za njihovo delo v drugem javnem zavodu dobiti delodajalec, torej matično gledališče. Pri tem si ne zatiskajmo oči – honorarji za režiserje so tudi do 30 tisoč evrov. Enako velja za igralce – nič me ne moti, da veliko delajo, zlasti sposobni; ampak najprej naj opravijo predpisane obveznosti. Te pa niso zapisane, zato ker elita ne sprejema bistva posodabljanja, to pa je, da je za plačo treba nekaj narediti.
Vse to velja tudi za glasbenike … Kaj je najtežja naloga vodstev? Uskladiti urnike za obveznosti v matični hiši z urniki za delo drugje in urniki za pedagoške obveznosti. Kaj namreč piše v kolektivni pogodbi? Da je dolžnost umetnika delati v javnem zavodu – praviloma štiri ure. V teh štirih urah je tudi malica, preostalo pa je namenjeno »delu na domu«. V praksi to pomeni, da so dvojno, celo trojno angažirani in seveda nikomur na misel ne pade, da bi kaj spreminjal.
Novak: Tu bi se res dalo ogromno racionalizirati, vendar – ali se bo ta vlada tega lotila?
Rotovnik: To je seveda veliko vprašanje, ampak naša naloga je predstaviti razmere in rešitve.
Grilc: Tudi jaz seveda upam, da se bo vlada teh stvari lotila, vendar z jasno vizijo in ne zgolj skozi optiko varčevanja, temveč predvsem skozi optiko kakovosti javnega sektorja in njegove učinkovitosti za državljane. Z večino tega, kar je povedal Mitja, se brez nadaljnjega strinjam; to so že vsaj desetletje znana dejstva in prej ali slej se bo nekdo z vizijo tega moral lotiti. Problem bo tako delovnopravna zakonodaja kot prekrivanja z drugimi področji, in na tem mestu se stvari ponavadi zataknejo – ker kultura nikoli ni bila vladna kategorija, ampak ločeno področje, kar je, bodimo pošteni, kulturnikom večinoma kar godilo. Se pa ne strinjam, da bi potrebovali različne tipe javnih zavodov: obstoječa zakonodaja omogoča zelo različne tipe zavodov, kar dokazuje tudi naš mestni primer. Imamo zelo klasične zavode, kot so gledališča ali knjižnice, pa tudi nekaj novoustanovljenih z zelo specifičnim področjem dela, kot so Kino Šiška, Kinodvor ter Ljubljanski grad, in pri nobenem ne opažamo posebnih težav z zakonskimi okviri delovanja. Sem proti temu, da zapademo v kopičenje zakonov.
Resno vprašanje kulturne politike je vezano na vsebino in kakovost javne službe. Brez dvoma obstajajo glede tega velike razlike med področji kulture. Imamo denimo tudi v evropskem merilu izjemno razvito mrežo splošnih knjižnic z 272 izposojevališči, ki deluje kakovostno, z odlično strokovno podporo (NUK in IZUM) – treba je priznati, da je tako tudi zato, ker se je v to mrežo konstantno vlagalo tako na ravni države kot lokalnih skupnosti.
Na drugi strani je zelo kompleksna mreža gledališč, kjer se mešajo razmerja med ustanovitelji in financerjem, vendar pa zame to ni ključno vprašanje. Ključno je, da se država odloči, kako bo na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, zagotovila kakovostno gledališko mrežo: če prepustimo pobudo lokalnim skupnostim, se nam bodo ponavljali kranjski primeri (V Prešernovem gledališču Kranj se je med poletjema 2010 in 2011 vlekla zgodba o imenovanju direktorja, ki jo je neimenovani kandidat spravil na sodišče, to pa je nazadnje zahtevalo ponovitev razpisa, na katerega se prvotno izbrana kandidatka ni prijavila; op. p.), kakovost pa bo na koncu sila vprašljiva. Tretja pa je največja in najdražja mreža, o kateri najmanj govorimo: mreža muzejev in galerij.
Rotovnik: 36 milijonov.
Grilc: Tako je – učinek pa je zelo šibak. Potem je še mreža art kinematografov, kjer pristojno ministrstvo prav tako nima celovite vizije in nam digitalizacija polzi iz rok, medtem ko ljubiteljska dejavnost deluje kar zadovoljivo. Pomembno je, da bi kulturna politika imela diferencirane pristope do področij, pri tem pa se je bolj kot z različnimi tipi javnih zavodov treba ukvarjati z različnimi vsebinami in njim prilagoditi modele javnih zavodov. Zaenkrat kaže, da gre aktualna vlada v drugo smer, a če se bomo bistveno oddaljili od skandinavskega pristopa, ki temelji na distanciranju države od določanja vsebin in večji vlogi in odgovornosti stroke tako glede upravljanja kot konkretnega odločanja, nas bo to potisnilo močno nazaj v trd državni model kulturne politike. Zato je pomembno, da vse tri javne agencije ostanejo in da se ustanovi še kakšno, denimo za gledališče.
Ko govorimo o politiki, ki nekaj naredi ali pa ne, koga točno imamo s tem v mislih? Pristojne ministre, uradnike, koalicije? Če vzamemo samo imena dosedanjih ministrov, so bili večinoma osebnosti s tehtnimi predministrskimi karierami.
Grilc: Kaj pa so pustili za seboj kot dediščino svojih mandatov?
Novak: Glede na to, da sem bil svetovalec za kulturo pri Slovenski ljudski stranki, ki je koalicijska stranka, moram povedati, da po formiranju koalicije ni bilo več usklajevanja glede kulturnega resorja.
Rotovnik: To je klasika.
Novak: V praksi to pomeni, da kot zunanji sodelavec SLS nimam nobenega vpliva na to, kaj SDS dela v kulturi. In tako se po družbenih omrežjih pogovarjamo o tem, kdaj naj bodo šolske počitnice. Meni osebno je to na prvi pogled celo simpatično, ampak prav produktivno pa ni. Govorjenje o ukinjanju in potem preoblikovanju agencije za knjigo in filmskega centra, pri čemer evidentno ne bi nič prihranili, vsebinsko pa se pojavi kup problemov, je tipično.
Grilc: Epizode z agencijo in centrom ne smemo vzeti preveč zlahka: zdaj kaže, kot da so se potegnili nazaj, vendar kako? Zahtevajo, da obe agenciji toliko in toliko sredstev za plače zaposlenih zaslužita sami. Naj torej agenciji konkurirata na trgu založnikom ali filmarjem? Javni servis ne more mešati teh svojih funkcij. Poteza vlade je zelo zvita: naj agenciji ostaneta, se bo pa pokazalo, da nista sposobni sami preživeti. Seveda nista, to ni njun smisel.
Novak: Ja, in pri tem gre v razmerjih 200-milijonskega proračuna za kulturo pri teh plačah na agenciji in centru za smešen znesek okrog 100 tisoč evrov. Vendar pa – na agenciji za knjigo sem v strokovni komisiji za mednarodno promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike in sem prepričan, da je 25 odstotkov tega denarja vrženega stran, vendar nihče ne ve, katerih 25 odstotkov, če parafraziram slovito marketinško krilatico.
Grilc: Upam, da si to poudaril tudi v zapisniku vsake seje komisije.
Novak: Absolutno. Gre za kup nepotrebnih subvencij, ta denar bi lahko porabili na vrsto boljših in bolj racionalnih načinov, ampak ohranja se inercija, katere glavni namen je dati vsakomur nekaj. In ker odločajo komisije, ne pa direktor z imenom in priimkom, se odgovornost izgubi. Prepričan sem, da je to vzorec, ki velja za vso kulturo: komisij in potrjevalnih organov je preveč, odgovornosti pa premalo. Če bi direktorji obvladali svoj posel, bi odločanje na osnovi jasnih meril lahko predali svojim uradnikom, sami pa bi osebno stali za temi odločitvami.
Grilc: Ne, to bi pomenilo korak nazaj v absolutno državno voden sistem kulturne politike.
Novak: Nasprotno, to bi bila racionalizacija.
Rotovnik: Če Žiga Turk in Aleksander Zorn ne bosta realizirala posodobitve javnega sektorja, bo to še ena izgubljena priložnost, tako kot to zdaj velja za Majdo Širca in Stojana Pelka, ki v zvezi s tem nista naredila absolutno ničesar. To je predpogoj, če hočemo karkoli spremeniti.
Zdaj bom rekel nekaj zelo ostrega: kulturno-umetniška elita je hudo, hudo soodgovorna za sedanje stanje, ker ji to stanje maksimalno ustreza. Je pa to stanje socializma, ki ustreza tako eliti kot sindikatom, očitno pa tudi Širci in Pelku ni bilo do sprememb – ker te pač zahtevajo spopad na vseh frontah. Druga plat problema pa je zakonodaja. Če se lotim kakšnega projekta, se hitro zaletim v beton skupnih zakonov za ves javni sektor: zakon o financah, zakon o javnih uslužbencih, zakon o plačilnih razredih; torej množico skupnih zakonov, zaradi katerih se v javnem sektorju nekaterih stvari kratko malo ne da premakniti. Umetniške institucije namreč moramo delovati po istih zakonih kot vsa javna uprava in celo vojska. Zakonodajo moramo prilagoditi posameznim področjem, drugače ne bomo prišli nikamor.
Grilc: Zdaj je kriza končno nujen povod za racionalizacijo, ki pa bi jo morali izpeljati že zdavnaj, rezultat pa bi bila boljša vsebina. Ampak Žiga Turk in Aleksander Zorn sta bistveno premalo za modernizacijo javnega sektorja, tu so ključni resorji javne uprave, dela in na koncu financ. Prva dva sta še najmanj pomembna.
Rotovnik: Seveda pa ta racionalizacija ne sme biti kar počez: plače se določa zunaj hiše, materialni stroški so visoki zaradi cen zunanjih izvajalcev, za investicije denarja tako ali tako ne dobimo, programska sredstva nam bodo zmanjšali za 20 odstotkov. Obstajamo pa zaradi programa. Pri tem kot direktor nimam vpliva na plače in ne smem prerazporejati denarja med postavkami. Če bo to obveljalo, bo Cankarjev dom obstajal in imel zaposlene, programa pa ne. Med zaposlenimi pa ne morem odsloviti niti tistih, ki so izpolnili pogoje za upokojitev. Kako naj vodim javni kulturni zavod, če ne smem narediti nič?
Očitno je, da mora te spremembe izpeljati politika. Kako bi se na mestu ministra operativno lotili te naloge? In kaj je izvedljivo v štiriletnem mandatu?
Grilc: Marsikaj! Samo treba bi bilo takoj začeti delati in imeti jasne cilje. Vsak mesec, ko se razmišlja, ali bi se česa lotili, česa bi se lotili in kako, je izgubljen. Pri tem se moramo zavedati, da obstaja določena dinamika vladanja, pri čemer je prvo leto ponavadi izgubljeno zaradi raznih kadrovanj in iskanja nekega operativnega minimuma, osrednji dve leti se kaj naredi, zadnje leto, če ga vlada dočaka, pa je v znamenju predvolilnih taktiziranj.
V Pozitivni Sloveniji smo imeli zelo jasno vizijo glede teh potez, pa ne bi šel v podrobnosti. Bistveno se nam je zdelo, da bi z vizijo kulturne politike prišli do ključnega preobrata: slovenska kultura se namreč vseskozi oblikuje izključno skozi oči kulturne produkcije. Pri nas velja, da so kulturni producenti (v najširšem smislu) tisti, ki vedo, kaj kultura je, za koga je dobra ter kaj in kako je treba producirati. Vendar pa takoj, ko kulturo pogledamo malo bolj konkretno, ugotovimo, da je prepletena z vrsto drugih interesov in deležnikov. V prvi vrsti uporabnikov kulture, kar se neposredno odraža v delovanju kulturnega trga. Nadalje v kontekstu drugih javnih politik, tako kot šolstvo, sociala, turizem in gospodarstvo. In seveda glede na potrebe uporabnikov. Ključen preobrat je razmišljanje o kulturi in kulturni politiki v soodvisnosti od vseh deležnikov in ne le glede na želje kulturnih producentov.
Mestna kulturna politika ima kajpada nujno drugačen fokus od državne, pač mora biti bistveno bolj prizemljena in temeljiti na dostopnosti ter nenazadnje tudi na zadovoljstvu uporabnikov. Seveda so interesi kulturnih producentov pomembni, morda celo odločilni, nikakor pa niso edini. Pomislite samo na to, kaj lahko kultura pomeni z vidika kulturnega turizma, če se država strateško in dolgoročno ukvarja s tem! Pa na povezave med kulturo in šolstvom v Skandinaviji – ali v Franciji med kulturo in kreativnimi industrijami; tam je področje knjige še vedno največje med kulturnimi industrijami. Vse to pomeni, da kultura ni del ločenega resorja – mi pa še vedno sanjarimo o enem ministru, o enem ministrstvu, o eni proračunski postavki, o enem zakonu in tako naprej. Ta vladavina enega v kulturi ne omogoča razvoja.
Novak: No, nekaj podobnega naj bi bila tudi logika, ki je botrovala ustanovitvi sedanjega superministrstva ...
Grilc: … naj bi bila – vendar zaenkrat ne vidim nobenih prioritet in nobene vizije.
Novak: Zaenkrat je še ni, a pustimo se presenetiti.
Grilc: In da ne bo pomote: temu povezovanju resorjev a priori nikakor ne nasprotujem, dejstvo pa je, da je tako veliko ministrstvo neobvladljivo za še takega genija.
Novak: Sicer pa se mi že leta zdi največji problem kulturne politike, tako leve kot desne, da se zanaša na razdeljevanje po uravnilovki. Povsem se strinjam z Urošem, da je bilo to prirejeno potrebam producentov, državljani pa imajo od tega bolj malo. Seveda je ponudba široka, diapazon je ogromen, država subvencionira mnogo projektov in kultura na določen način mnogo daje, morda celo preveč. V zvezi s tem menim, da bi se pri programih dalo kaj prihraniti in kaj drugače obrniti – seveda pa se to da le, če imaš vizijo. Žal pa so vse dosedanje vlade ta resor uporabile predvsem za plačevanje minulih uslug in posege v medijsko zakonodajo; mogoče bo pa novo superministrstvo morda kljub vsemu prineslo kako novo idejo.
Ko govorimo o kulturnih producentih – ti v javni debati veljajo za stroko, politika pa za nekaj negativnega, ker da ima svoje interese, pri katerih tepta domnevno brezinteresno stroko. Zdi se, da gre za nerešljiv antagonizem ...
Rotovnik: Ponavljam – edini odgovor je radikalno posodabljanje tega zakrnelega javnega kulturnega sektorja. Ključno vprašanje je avtonomija javnih zavodov – pri tem se bomo najprej morali zelo naravnost vprašati, kaj in kakšna ta avtonomija je, in morda bomo prišli do različnih odgovorov za različne tipe zavodov. Impulzi prihajajo od države, od civilne družbe, od stroke, mi pa se okrog tega vrtimo kot mački okrog vrele kaše. Ob teh resnih vprašanjih pa je najbolj odločna poteze te vlade to, da prepove sklepanje avtorskih pogodb. V Sloveniji večina javnih kulturnih zavodov nima zaposlenih umetniških ansamblov, imamo številne kulturne centre, festivale – to je zame tako, kot če bi Pivovarni Laško prepovedali kupovati hmelj. Za Cankarjev dom je vhodna surovina avtorska pogodba, saj na njej gradimo svoj program. In kje je avtonomija, če moramo za vsako avtorsko pogodbo prositi za soglasje? Pa smo spet pri vprašanju – zakaj sem direktor, če ne smem narediti nič? Moja osnovna naloga pa je zavod voditi tako, da bo javnost imela čim več čim bolj kakovostnega programa. Mislim oziroma upam, da se bo kmalu izkazalo, da je šlo le za slab trenutek. Ministra smo že prepričali, vseeno pa so v vladi očitno še nekatere sile, ki se jim avtonomija umetnosti in javnih zavodov ne zdi pomembna.
Novak: Resnici na ljubo je treba priznati, da se marsikomu od zunaj lahko zazdi, da bi s prepovedjo avtorskih pogodb omejil delo zaposlenih v drugih zavodih in maksimiziral učinek lastnih kadrov. Seveda pa ta pogled ne vidi celote in rešitve, ki so morda ustrezne za nekatere zavode, posplošuje na vse. To zopet kaže na pomanjkljivo poznavanje vsebine.
Grilc: Morda še en komentar o interesih producentov: leta 2011 se je na področju kulture kriza že kar dobro poznala, letos se bo gotovo še bolj, na področju založništva pa se že kažejo zanimive posledice. Produkcija knjig je bila v letu 2011 praktično na isti ravni kot prejšnja leta, izšlo je 5.685 naslovov, od tega 1.728 beletristike, kar je enako kot leto poprej. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila Ljubljana od aprila 2010 do aprila 2011 svetovna prestolnica knjige. Do sem je videti, kot da kriza ni problem, v resnici pa se številke znižujejo na dveh najbolj kritičnih točkah. Povprečna naklada se je na področju leposlovja znižala s 1.221 na 947, ob tem pa se je povprečna cena knjige povečala za 2,82 evra in je bila v letu 2011 21,14 evrov.
Novak: No, ta statistika seveda vključuje vse, tudi učbenike, kjer je do povišanja gotovo prišlo, saj je država omejila njihov odkup. Na splošnem trgu pa je cena padala, tudi na račun akcije Knjige za vsakogar po 3 in pozneje 5 evrov.
Grilc: To je bila kaplja v morje, številke pa so vendarle jasne, saj jih od 2009 zajemamo na enak način.
Novak: Ne, to je bila klasična dampinška akcija, na ta račun je bilo ogromno kritik. Poleg tega pa imajo založniki veliko neprodanih zalog in morajo tudi zato zniževati cene. Statistični podatek o povprečni ceni zavaja, je pa dejstvo, da je za 20 do 25 odstotkov padel promet. To za branžo ni majhen udarec, saj ni subvencionirana v tolikšni meri kot denimo gledališče. Seveda te nizke dotacije niso samo slabe, do neke mere to založništvu daje čisto drugačno vitalnost, ampak dolgoročno to ni dober obet. Tukaj se lahko vrnemo k agenciji: tudi njeno vodstvo nima vizije, ni za vse kriva samo sestava sveta zavoda. Agencija bi morala biti motor celotnega slovenskega založništva – tudi avtorjev, ne pa samo avtorjev. Te celostne vizije agencija žal nima, deloma tudi zato, ker je odločanje tako razpršeno na komisije, zaposleni pa samo zapisujejo odločitve komisij. Pot naprej vidim v povečevanju avtonomije – in seveda odgovornosti – vodstev javnih kulturnih zavodov, tako da imajo več pristojnosti glede kadrov, strategije in programskih odločitev. Pri agenciji je direktor zdaj predvsem koordinator dela štirih strokovnih komisij.
Grilc: Mislim, da je zadeva napačno zastavljena: pri agenciji je zakonska ureditev taka, da ima stroka bistveno večjo vlogo. Naloga strokovnih komisij ni samo to, da razdelijo sredstva, ampak tudi to, da dajejo direktorju usmeritve in strokovna priporočila za oblikovanje prioritet.
Novak: Že, ampak kot član ene od teh komisij moram vsekakor ugotoviti, da za protiplačilo ene sejnine ne more nihče pričakovati, da bomo pripravljali kompleksne strategije, pri tem pa je na ministrstvu in agenciji vrsta redno zaposlenih uradnikov – ki se očitno sistemsko niti ne smejo niti ne morejo ukvarjati s temi osnovnimi stvarmi. Je pa tudi res, da so plače na agenciji nizke.
Grilc: Glede razvoja je ključno eno vprašanje: kako spodbujati javno razpravo o iskanju čim boljših rešitev. Najprej moramo probleme detektirati, nato pa gledati naprej. Dialog, o kakršnem si govoril, med strokovno komisijo in direktorjem ter naprej do ministra in celo vlade, bi se moral najprej vzpostaviti in nato postati motor spreminjanja kulturne politike. Pri tem pa moramo vedeti, da je spreminjati kulturo precej lažje kot recimo šolstvo, saj gre vsaj v določenem delu za mnogo bolj dinamičen sektor.
Poglejmo, kako se tega lotevajo v tujini: v rokah držim zanimiv primer iz Francije, kjer je Centre National du Livre ugotovil, da država nima jasne politike glede elektronske knjige. Na tem področju smo Slovenci torej v dobri družbi, vsaj zaenkrat. Oni so namreč ugotovili, da to politiko, strategijo in ukrepe potrebujejo, in so se tega lotili z najširšo javno razpravo – vendar pa se te razprave niso lotili na pamet, ampak na osnovi treh podrobnih študij, ki so jih izdelali ugledni strokovnjaki: o vplivu e-knjige na založnike in avtorje, na knjižnice in na knjigarne. Če naj bo javna razprava kakovostna, potem mora temeljiti na konkretnih gradivih. Zdaj pa še ključni podatek: kdo je bil naročnik in podpisnik teh študij? Premier, predsednik vlade – ne pa direktor knjižnega centra ali minister za kulturo. Knjiga je resna zadeva, ki posega na vsa področja delovanja družbe, njena prihodnost je tako pomembna, da se je v Franciji simbolno v oblikovanje strategij vključil najvišji državni vrh. Sporočilo je močno.
Rotovnik: Točno, odprl si zelo pomembno temo: pri nas na področju kulture nimamo nobenih raziskav. Pogosto se znajdem v situaciji, ko se moram odločati o pomembnih stvareh in bi nujno potreboval podobne raziskave, kot so te, o katerih si govoril. Pa jih ni – na razpolago imamo le lastne izkušnje in tuje primere. Trenutno vsi z grozo pričakujemo rebalans proračuna – kaj je v takem primeru ključen problem kulturne politike, ki nima vizije? Predvidoma nas čaka 20-odstotno zmanjšanje programskih sredstev. V redu – ampak če bo to spet uravnilovka, bo prišlo do hudih krivic. So zavodi, kot je recimo Slovenska filharmonija, ki ima sorazmerno majhne neposredne programske stroške, veliko posrednih pa v svojih zaposlenih, ki so na rednih plačah – saj kdo neki pa sedi na odru in igra? Obstajajo pa tudi zavodi, kjer je razmerje obrnjeno – in če obojim vzamejo 20 odstotkov, se enim pozna bolj malo, za druge pa je katastrofa. Kdo ve, kaj to pomeni, denimo, za kakšen Mini teater, ki nima zaposlenih, je pa zadnja leta naredil nekaj izjemnih predstav.
Grilc: To žal še krepi moj pesimizem, saj sta bila že zadnja dva mandata na ministrstvu v znamenju padca strokovnosti, tako da zdaj nimamo na razpolago podatkov o stanju v slovenski kulturi in javnih zavodih. Aktualna ekipa kaže tudi pomanjkanje ambicij v to smer, zato se bojim, da predvsem ne bo nobenih sprememb, razen glede zmanjševanja sredstev. Vesel bom, če se motim, ampak najverjetneje se bo trend nižanja strokovnosti še nadaljeval. Žal, kot je omenil Mitja, je to deloma tudi posledica tega, da ne v raziskovalnih institucijah ne na univerzah nimamo ustrezne ambicije za tovrstne konkretne raziskave o stanju v kulturi.
Omenjeni francoski center letno natančno spremlja celovito dogajanje na področju knjige: produkcijo, trende, poslovanje, vse je podprto s številkami. Naloga politike pa je, da se na osnovi konkretnih dejstev odloča. Pri nas pa je ravno obratno: to, da nimamo nobenih verodostojnih podatkov, je alibi za politiko, da se odloča arbitrarno – ampak tudi nasprotovanje politiki je največkrat arbitrarno.
Zakaj v Franciji in marsikje drugje to deluje, pri nas pa ne? Pri nas je včasih celo obratno, javna razprava postane zaviralec sprememb.
Grilc: Javne razprave ni absolutno nikoli dovolj. Problem je v tem, da se pri nas pogosto zlorablja za to, da interesne skupine krepijo svoje pozicije. To v enaki meri velja za direktorje javnih zavodov, za nevladnike, za posamezna kulturna področja. Javna razprava ni isto kot lobiranje, slednjega je pri nas na področju kulture več kot prvega. Seveda je bistvena razlika, če imaš javno razpravo pro forma ali pa na osnovi konkretnih dokumentov. Je pa res, da za to v svetovalnih službah ministrstev in urada predsednika ne smeš imeti samo teoretikov, ampak potrebuješ ljudi, ki prihajajo iz branže in probleme poznajo iz prve roke.
Novak: In očitno francoski premier se obdaja s takšnimi ljudmi.
Kaj nas čaka, če se bo uresničil najslabši scenarij: reforme javnega sektorja ne bo, sredstva za kulturo se bodo manjšala predvsem na programskem delu ...?
Rotovnik: Jaz sem nepoboljšljiv optimist in mislim, da bosta Turk in Zorn vzela posodabljanje celotnega kulturnega sektorja resno in si poiskala resne sogovornike v vladi. Čeprav smo vsi zlivali ogenj in žveplo zaradi vključitve kulture v superministrstvo, bi to lahko izkoristili kot prednost pri procesih posodabljanja. Če se tega ne bosta lotila, bodo stvari pač ostale takšne, kot so bile doslej – samo denarja bo manj.
Grilc: Turk in Zorn nista dovolj za posodobitev javnega sektorja, ključni so drugi ministri; še več, če tega za svoj projekt ne vzame premier, se to ne bo zgodilo.
Vseeno se mi zdi, da smo na prelomni točki in da se kulturna sfera močno izčrpava. To se v vsej tej silni kulturni produkciji navzven niti še ne vidi, če pa pride do radikalnih sprememb financiranja, bodo posledice hitro opazne. Še zlasti, če temu ne bodo sledili drugi ukrepi, ki bi poudarili kakovost in razvojne momente kulture. Ima vlada vizijo za to?
Novak: Jaz bi poskušal biti realist, tako da še vedno mislim, da bi se na tem superministrstvu dalo izkoristiti določene sinergije. Šolstvo in kultura ima veliko stičnih točk, seveda pa povezovanje zahteva zelo dobro poznavanje obeh področij – minister Turk pa se verjetno najbolj spozna na znanost. Morda smo nekoliko neučakani, sto dni te vlade bo šele sredi maja in morda se bo do takrat še kaj premaknilo. Upam tudi, da se bo vlada racionalizacije in posodabljanja lotila vsebinsko in ne z ravnilom.
O udeležbi premiera ne bi špekuliral, ekipa je, kakršna je, morala pa bo zavihati rokave; a če se stvari ne bo lotila vsebinsko, ne bo ostalo tako, kot je, ampak bo slabše – za vse. Za kulturnike in za javnost.
Kaj bi bila vaša prva poteza, če bi postali minister za kulturo?
Novak: Ukinil bi veliko večino strokovnih komisij z zunanjimi člani in odločanje predal strokovnim kadrom na ministrstvu.
Grilc: Začeti pri vsebini, ne formi in retoriki, bog ne daj pri kaki ideologiji, ki se nevarno zarisuje na primeru multipliciranih Janezov Janš in Zlatega šusa iz LGL. Vpeljal bi timsko delo na ministrstvu, s čimer bi poskrbel za optimiziranje strokovnih odločitev, kajti službe na ministrstvu delujejo zelo nepovezano. Nato pa bi odprl kar najširšo javno razpravo, katere cilj bi bil nov nacionalni program za kulturo kot ključni strateški dokument na področju kulture. Vedeti moramo, kam hočemo priti, potem je šele mogoče načrtovati kakovostne ukrepe.
Rotovnik: Posodobitev kulture ni možna brez radikalne posodobitve ministrstva – se pravi tega dela, ki je pristojen za kulturo. To pomeni novo raven strokovnega dela, podporo kanalom za raziskave kulture, vzpostavitev celovitega informacijskega centra, saj je danes praktično nemogoče priti do kakršnihkoli podatkov, pomeni pa seveda tudi začetek vsaj srednjeročne kadrovske politike za mesta direktorjev in umetniških vodij, da bo na te najodgovornejše položaje prišlo več ljudi po strokovni kot po politični liniji.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012