Pogled(i) na ustavo: najprej poustavljanje!
Foto: Dokumentacija Dela/Igor Modic
27. 06. 2011
Urednik problemskega sklopa o ustavnih vprašanjih v sklepu predlaga nekatere praktične rešitve za vzpostavitev vladavine prava in objektivne ustavnosti. Pri tem je največja odgovornost na strani pravnih strokovnjakov, pogoje za to pa moramo s pritiskom na politiko zagotoviti državljani.
Nedavno sem svoje poglede na ustavo začrtal v članku O pozivih k spremembam ustave: najprej dejansko učinkujoča ustava! (Pogledi, 11. maj), ki je bil povod za dogovor o ureditvi tega tematskega sklopa pisanj o ustavi in (njenih morebitnih) spremembah. Spremembi nekaterih določb v Ustavi Republike Slovenije, ki zadevajo organizacijo državne oblasti, pristojnosti institucij javne oblasti in neposredno demokracijo, ne bi nasprotoval. Čeprav tudi pri teh predlogih ne razberem nujnosti. Tako mislim tudi o – sicer prepričljivih – predlogih kolegov, ki sodelujejo v tem tematskem sklopu Pogledov: Cirila Ribičiča, Janeza Šušteršiča, Matevža Krivica, Andreja Kristana in Sama Bardutzkega.
Glede ustave kot dokumenta in glede ustavnosti kot vsebine družbene ureditve imam za absolutno nujno le potrebo, dolžnost in odgovornost, da se z dejansko učinkujočo ustavo, torej s tisto, ki se uresničuje v dnevnih praksah, na vseh ravneh in v vseh sferah družbe zagotovi pristno in dostojno spoštovanje tistega, kar ustava jasno določa ali z njeno razlago omogoča (torej tako imenovano poustavljanje): zanesljivo vladavino prava (ne le golo »pravno državo«), visoko stopnjo demokratičnosti, učinkovito socialnost in prepričljivo spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin. Oziroma, kot v svojem prispevku zapiše Andrej Kristan: »Pozornost je treba usmeriti v habitus … Kdor želi v naši družbi kaj resnično premakniti, se mora sprememb lotiti tu: na točki shem zaznavanja, mišljenja in dejanja.«
Ustavnopravna kultura in zavest
Argumenti v podporo ideji za spremembo ustave, ki bi ustavnemu sodišču dodelila diskrecijsko pravico do izbire, katere zadeve bo sprejelo v ustavnosodno obravnavo, me ne prepričajo. Četudi jih Ribičič, Krivic in Bardutzky dobroverno in korektno utemeljujejo. Še vedno namreč menim, da se učinkovita omejitev dostopa do ustavnosodnega nadzora nad pravno zavezujočimi odločitvami, ki si za svoj temeljni cilj postavi vzpostavitev višje ravni objektivne ustavnosti (prepričljivo jo izriše Andrej Kristan: Tri razsežnosti pravne države, Revus 9/2009), lahko doseže predvsem s spremembo pravne zavesti rednega sodstva (ko gre za odnos do ustave in razumevanje ustavnosti), pravne politike in zavesti države (ko gre za spoštovanje ustave in ustavnosti) in poslovanja ustavnega sodišča (ko gre za odločanje o sprejemu zadev v obravnavo in njihovo kakovostno reševanje).
Hkrati pa ohranjam mnenje, da razpravljanje o »razbremenjevanju ustavnega sodišča« in o predlogu za spremembo ustave, ki naj bi takšen cilj dosegla, vsaj deloma odvrača pozornost tako od pravih razlogov za velik obseg vlog, ki jih prejme v obravnavo ustavno sodišče, kot tudi od najpomembnejših problemov slovenske ustavne demokracije in pravnega reda. O tem sem že veliko javno govoril in pisal (nenazadnje tudi v knjigi Ustavna demokracija in vladavina prava, UP FAMNIT, 2009). Mislim na deloma neustrezen program in izvedbo pravnega študija. Ta ohranja tudi nekatera napačna, a pomembna učenja (npr. o suverenosti ljudstva, ki kot koncept v Sloveniji ni uveljavljen) in nekatere posebej vplivne pravno-teoretične dogme (npr. o sodni praksi kot neformalnem in neobveznem pravnem viru, ali pa o ustavnem sodišču kot zgolj negativnem zakonodajalcu). Preveč diplomantov pravnih fakultet je golih pravniških formalistov, s skromnim znanjem iz pravnega argumentiranja, ustavnega prava, pravne logike in s pomanjkanjem sposobnosti za učinkovito praktično uporabo filozofskih in etičnih bogastev pravne vede. Dnevna politika pa sploh ne kaže zadrege, ko nenehno uprizarja nespoštovanje do ustavnopravne abecede, nerazumevanje in nepoznavanje ustavnih pravil za lastno delovanje.
Redno sodstvo ostaja neprepričljivo in neuspešno pri neposredni uporabi ustavnopravnih temeljev pravne znanosti pri sojenju. Pri tem običajno (z redkimi in izstopajočimi izjemami) niti ne skriva svoje nepripravljenost za neposredno uporabo ustave pri sojenju in za opredeljevanje do ustavnopravnih vprašanj. Za to pa ni potrebna nikakršna sprememba ustave. Oboje se mora prepričljivo in učinkovito odraziti v pravni kulturi in zavesti sodnic in sodnikov kot soustvarjalcev in poustvarjalcev dejansko delujoče ustave in objektivne ustavnosti (prim. F. Ost: Sodnika trije liki: Jupiter, Heraklej, Hermes; Revus, 8/2008).
Neznosnost ustavnopravnega primanjkljaja v odločitvah rednega sodstva dokazujeta tudi nedavni odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-67/09 in Up-316/09, kjer je zapisano: »Ustava v 125. členu jasno določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon. Kadar so predmet sodnega varstva človekove pravice, takšna dolžnost (vezanost) sodnikov izhaja tudi iz četrtega odstavka 15. člena ustave. Sodišča so se zato dolžna opredeliti do ustavnopravnih ugovorov strank, sicer kršijo ustavno procesno jamstvo iz 22. člena ustave, iz katerega izhaja med drugim dolžnost sodišč, da se opredelijo do navedb strank, ki so za odločitev z vidika človekove pravice bistvenega pomena. Če so pri tem soočena z zakonsko določbo, za katero menijo, da je protiustavna, morajo na podlagi 156. člena ustave začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Če menijo, da so ustavnopravni ugovori neutemeljeni, pa jih morajo argumentirano zavrniti. Glede na navedeno pa stališče sodišča, po katerem se ni dolžno opredeliti do zatrjevane protiustavnosti zakonske ureditve, ki je bila pravna podlaga za izpodbijano odločitev, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. V obravnavanem primeru pa tudi pravico iz četrtega odstavka 15. člena ustave.«
Ne želim biti zadržan pri kritiki takšne sodniške drže. Škandalozno je, če mora ustavno sodišče izrecno pojasnjevati sodnikom rednega sodstva, da SO pristojni za odločanje o ustavnopravnih argumentih in da to MORAJO početi. Gre za temeljna vprašanja pravne slovnice! Takšna sodniška drža seveda onemogoča poustavljanje družbenega sistema – prelivanje ustave in ustavnosti na vse ravni in v vse sfere pravnega reda. Takšno realno stanje slovenske ustavnopravne identitete vidim tudi kot pomembno posledico napak v procesu pridobivanja pravniške izobrazbe in kot pomemben razlog za nezadovoljivo stopnjo vladavine prava v Sloveniji. To pa je pomemben razlog za vseprisotno in vseobsegajočo krizo družbenega sistema.
Sistemske spremembe pravne države
Za spopad s temi dejstvi in okoliščinami, ki odločilno oblikujejo slovensko ustavno identiteto in določajo ustavno kakovost družbenega sistema, ni potrebna nikakršna sprememba ustave (prim. L. Siedentop: Zakaj so ustave pomembne?; Revus, 1/2003). Veliko in očitno pomanjkanje ustavnosti kot vsebinske kakovosti političnega procesa in pravnega reda ni primarno odvisno od formalne ustave, njenih izrecnih določb, še manj pa je pogojeno s spremembami ustave. Tudi velik obseg dela ustavnih sodnikov, ki so mu javne razprave na to temo nadele izraz »preobremenjenost«, sam po sebi ni ne med najpomembnejšimi vzroki ne med najpomembnejšimi posledicami nezadovoljive objektivne ustavnosti v Sloveniji. In ne razberem neizpodbitno prepričljivega argumenta, da bi zmanjšanje dela ustavnih sodnikov z ustavno podeljeno diskrecijsko pravico za odločanje o tem, katere prispele zadeve bo to sodišče sploh obravnavalo, samo po sebi ali pa zelo verjetno zagotovilo večjo kakovost dejansko učinkujoče ustave in dvig objektivne ustavnosti. S tem ko bi v obstoječih okoliščinah samo manjši del ustavnopravnih vprašanj dobil še odgovor ustavnega sodišča, bi se utegnil problem z objektivno ustavnostjo še poglobiti.
Podobno kot Andrej Kristan ne verjamem, da bi takšna diskrecija ustavnega sodišča, ali pa morebitno izrecno pooblastilo rednim sodiščem, da smejo presojati ustavnost podzakonskih aktov (kar kot pomembno predlagano novost izpostavlja Samo Bardutzky), lahko učinkovito prisilila redno sodstvo k odgovorni in strokovno suvereni ustavnopravni presoji. Še zlasti, če ne bi bila hkrati dopolnjena s številnimi drugimi sistemskimi ukrepi pravnega učenja in šolanja, pravne politike in pravne prakse. Na primer s takojšnjo vsebinsko dopolnitvijo in reorganizacijo programov pravnega študija in s poudarjenim učenjem pravilnega in kakovostnega pravniškega razmišljanja in odločanja. Morebiti tudi s ponovno uvedbo sprejemnih izpitov na pravnih fakultetah. Pa s spremljajočim in obsežnim nacionalnim projektom opolnomočenja sodnikov za suvereno podajanje odgovorov na vprašanja o ustavnosti. Potem s spremembo pravosodne politike z vidika uresničevanja tistih (očitnih in razumnih) procesnih pravic in pristojnosti sodnikov, ki omogočajo bistveno skrajševanje sodnih postopkov. Nenazadnje tudi s spremembo izbire ustavnih sodnikov in dolžine njihovega mandata. Tudi še s čim drugim. Ti nujni koraki za vzpostavitev vladavine prava in objektivne ustavnosti se lahko začnejo nemudoma izvajati. Morali bi se!
Doc. dr. Andraž Teršek je ustavni pravnik in sourednik revije Revus – revije za evropsko ustavnost, zaposlen je kot raziskovalec in predavatelj na Univerzi na Primorskem.
Pogledi, št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
