Večni literarni superzvezdnik
Danes si težko predstavljamo burne ideološke polemike, ki bi spremljale nastop katerega koli, še tako radikalnega pesnika. Zdi se, da poezija vse bolj izgublja družbeni pomen, saj v svobodnem svetu ne rabi več »političnemu nadomestništvu kulture«, kolikor politične institucije same (domnevno) uravnavajo narodove interese. V krogu redkih zvestih odjemalcev poezije pa je pri pomenu že dolgo tega pridobil Podbevšek sam – a za ceno svoje provokativnosti. Tako kot se je zgodilo bolj ali manj vsem avantgardnim gibanjem (ne glede na medij), je tudi slovenska zgodovinska avantgarda s Podbevškom vred danes kanonizirana snov za šolske učbenike in akademska predavanja. Ta je že doživel številne teoretske obravnave (denimo Katarine Šalamun), ponatis edine izdane zbirke Človek z bombami (urednik Denis Poniž), elektronsko izdajo celotnega pesniškega opusa (urednik Marijan Dović) ter pred kratkim celo institucionalno gledališče, poimenovano po njem. Čemu torej danes potreba še po izdaji dveh publikacij, monografije o Podbevšku in izbora njegove poezije pod uredništvom Marijana Dovića?
Če pustimo ob strani povsem neavantgardno marketinško soarejo, ki je spremljala promocijo izdanih knjig, je Dovićevi monografiji Mož z bombami treba priznati, da teži k temu, da ne bi bila zgolj sinteza že opravljenih raziskav in ugotovitev proučevalcev (čeprav pogosto ponavlja svoje lastne ugotovitve). Sicer utegne nepoznavalce to nekoliko zmesti, a v dialog s preteklimi raziskovalci se spušča samo tedaj, kadar želi spodbiti ali korigirati nekatere trditve, že kar klišeje, povezane s pesnikovo osebnostjo. Z morda nekoliko zavajajočim podnaslovom, Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda, se sicer ne loteva analize česar koli onstran Podbevška samega in občasno njegovega mesta v okviru (neobravnavane in v posameznih njenih manifestacijah – Srečko Kosovel, Tank – komaj omenjene) slovenske zgodovinske avantgarde.
»Moje pesmi so bleda senca mene samega,« je nekje zapisal Podbevšek. Dović mu sledi po črki – njegova namera tako ni poglobljena analiza Podbevškovega pesniškega opusa, temveč ga zanima bolj pesnik kot kulturni fenomen, saj naj bi »vpeljal nov model literarnega proizvajalca – njegova inovativnost se kaže v besedilih, še bolj pa v njegovi družbeni pojavnosti«. Kolikor je Podbevškova avantgardnost torej bolj na ravni samopostavitve na mesto revolucionarnega genija kot pa v prelomnosti njegovih besedil, Dović svojo obravnavo zastavi kot kronološko predstavitev geneze nekega literarnega mita.
Vtis, da gre ob natančni obravnavi medijskih škandalov, ki jih je sprožal pesnik, čigar literarno kakovost tudi Dovićeva obravnava odkrito relativizira, bolj za nekakšno literarno čenčarjenje, tako ni zgolj zlobna in neutemeljena opazka. Bodisi da v Podbevšku, tako kot Janez Vrečko, vidimo slovenskega Rimbauda, ki se je na neki točki odločil umolkniti in svoja umetniška hotenja nadaljevati v življenju (ki je bilo v tem primeru sicer nadvse neavantgardno), ali prototip kakega sodobnega diletantskega poppevca, ki je bolj znan po obiskanih letoviščih kot svoji glasbi, pa ostaja, kot zapiše Dović, nesporno tole: »Podbevškova avantgarda se je torej vzpostavljala kot neke vrste rumeni tisk.«
Dovićeva monografija tako spominja na nekakšen pregled in komentar objav, ki so pomagale konstruirati neko medijsko osebnost. Če bi hoteli biti zlobni, bi tudi oblikovni plati knjige lahko očitali namero tabloidne privlačnosti. Ta naj bi sicer v izdaji izbranih pesmi omogočala zvesto reprodukcijo faksimilov in naj bi sledila Podbevškovi nameri nenavadne izdaje pesniške zbirke v formatu A4 z vključitvijo uredniških zavračanj in odlomkov kritik. A danes je tovrstna izdaja vse prej kot avantgardna ali provokativna – nasprotno, oblikovno spominjajoč na šolski učbenik, deluje predvsem nekoliko potratno, z obilo črnih površin in v velikem fontu izpisanih citatov kritik in Podbevškovih proznih zapisov.
Kakor koli, Dovićevo monografijo poleg demitizacije literarnega genija pesnika (zlasti glede proznih zapisov, pa tudi dela njegove poezije), razblinjanja stereotipnih sodb literarne stroke (o tragični nerazumljenosti pesnika, o pripadnosti vsem mogočim gibanjem oziroma literarnim smerem), odlikuje zlasti zaključna bilanca lastnega dela v poglavju Razrešene in nerazrešene uganke. Tu se postavlja po robu napadom, ki so skušali dokazati Podbevškove plagiatske dejavnosti (po Doviću gre nasprotno sicer za močno vplivana, a izrazito avtorska branja Nietzscheja, Marinettija in drugih), podaja svojo tezo o skrivnosti pesnikovega nenadnega molka (po Doviću naj bi bili poleg naravnega presahnjenja mladostnega revolucionarnega navdiha krivi tudi pritiski literarne stroke, ki so ga silili k perfekcionizmu) ter odpira vprašanje nikoli najdene domnevne mladostne hiperprodukcije. Čeprav nas v dvomih puščajo (pre)enostavne psihoanalitične razlage pesnikovega megalomanskega ega, ki naj bi bil zgolj »kompenzacija« za močno negotovost in ranljivost, ter nekoliko nagla in morebiti pomanjkljiva sodba o primerjavi med avantgardnostjo Kosovela (domnevno zgolj primernega »izvoznega materiala« brez zunanjih lastnosti avantgarde – ustanovitve gibanja, revolucionarnega življenja, avantgardnih nastopov…) in Podbevška v prid zadnjemu, se zdi za poznavalce zelo produktivna obravnava pesnika v okviru mednarodnih teorij avantgard (Poggioli, Bürger, Flaker …), ki se izide v sicer morda že dolgo znano ugotovitev, da je »Podbevškov avantgardizem edini funkcionalni ekvivalent sočasnim evropskim avantgardam – in ravno zato je treba priznati, da predstavlja osrednji živec slovenske zgodovinske avantgarde«.
Neizpodbitno avantgardnost sicer postavi pod vprašaj izdaja izbranih pesmi, ki tudi utemeljuje sodbo, da je njihova kakovost precej »mešana.« V prvih dveh razdelkih se lahko seznanimo s pesnikovo neobjavljeno poezijo (mladostno in kasnejšimi sočasnimi rokopisi, tudi denimo Žoltimi pismi), tretji nam pripelje manj znane pesnikove revijalne objave, zadnji pa pesmi iz izdane zbirke Človek z bombami. Prva dva razdelka spremljajo faksimili rokopisov, saj znanih avtoriziranih verzij za objavo ni, druga dva pa zvesto sledita avtoriziranim verzijam, tudi v njihovi vizualni postavitvi. Na te vidike, pa tudi na problematično recepcijo in zavrnitve pesmi ter njihove poznejše »popravke« opozarjajo številne obširne opombe, ki morda z željo slediti Podbevškovi gesti vključitve konteksta recepcije v svojo lastno zbirko postrežejo s številnimi informacijami, katerih vrednost variira od zabavno anekdotičnih do suhoparno faktografskih, vsekakor pa te dobijo smisel bolj ob predhodnem branju Dovićeve monografije. V nekem smislu je z bralno izdajo Podbevškove poezije Dović tako izpolnil avtorjevo željo po izdaji nove pesniške zbirke kot rezimeja svojega opusa; po drugi strani pa Dović opozarja, da Moje ekstaze skulptura kleše »skulpturo neke fascinantne mladostne ekstaze« mimo avtorjeve volje (najočitneje pri vključitvi izvirnih, nepopravljenih pesmi, do katerih je bil Podbevšek v starosti močno kritičen), da je torej povsem »uredniška kreacija«.
Ne glede na morebitne problematične točke je dvojna izdajateljska gesta v prid našemu prvemu pravemu avantgardistu pohvalna poteza, ki je obogatila literarno vedo in ljubitelje s sočno sintezo polemik in anekdot iz življenja in medijske recepcije Podbevška, širšo javnost pa z bralno izdajo njegove poezije. In vendar, kar morda (zavestno) umanjka, je neka nova poglobljena analiza, ki bi jo bolj kot Podbevšek – literarni zvezdnik zanimal Podbevšek kot zavestno (in občasno bolj, občasno manj uspešno) avantgardni, nekoč radikalni pesnik. Sočasne ideološke pavšalne obravnave in poznejša kanonizacija in mitizacija so iz Podbevška ustvarile bolj literarni mit, k temu pa prispeva tudi Dovićeva obravnava. Morda bi bil že čas, da se avtor umakne svojim »bledim sencam« – lastni poeziji.
Pogledi, oktober 2010