Multikulti: vse manj in bolj kot nikoli
Zakaj je koincidenca dveh napovedi konca, konca kapitalizma Wallersteina in konca multikulturalizma Merklove, sploh pomembna? Prognoza teoretika in diagnoza političarke si delita skupni simptom evropskega projekta in projekta globalnega demokratičnega reda: napačno branje kulture, kulturne razlike in ideje »pripoznanja« raznovrstnosti. Kritična teorija multikulturalizma se namreč nikoli ni izrekla za kulturni relativizem; prav nasprotno, kritični multikulturalizem je izrazito antikulturalističen. Trdi, da kulture ne obstajajo – vsaj ne v pomenu, ko bi bilo mogoče določiti trdno in vnaprej prepoznavno ogrodje z nepretrganimi kontinuitetami identitet in smislov. V ponazoritev, če bi želeli tujemu gostu podati kratek opis slovenske kulture, bi se nujno znašli pod prisilo izbiranja, selekcioniranja, prednjačenja in izpuščanja: France Prešeren ali Ivana Kobilca, oba enako ali eden bolj; Avseniki, ali Atomik Harmonik, ali (celo) Pankrti; Triglav ali Mura, srednja Evropa ali Balkan itn., itn. Za kritični multikulturalizem je kultura vselej proces v nastajanju, odvisen od gledišč in mest moči (elit, množic), da nekaj opredelijo kot zaznamek skupne kulture.
Ko se je Evropa odločila, da pristopi k projektu multikulturalizma, je računala na sprevid prav tega dejstva kritične teorije: da bo mogoče z retoriko multikulturalizma evropsko kulturno identiteto hegemono utrditi, ne pa razgraditi. Zato ni naključje, da je evropski kulturni projekt poln kontradikcij: ko govori o multikulturalizmu, hkrati iznajdeva evropsko monokulturno dediščino; ko govori o sožitju razlik, poudarja veličino lastne distinktivnosti, ko slavi medkulturni dialog, in ga svojim državljanom celo blago zapove, sporoča, da se moramo naučiti prepoznavati razlike, ker bomo le tako dobro poznali sebe.
Z drugimi besedami, tisto, kar je o multikulturalizmu v Nemčiji izustila Merklova, pred njo pa sta nemoteno prakticirala Berlusconi v Italiji, Sarkozy v Franciji in še kdo nekje v druščini veličastne »stare Evrope«, ni nikakršen eksces, temveč glavica ne žebljico bistva evropskega in globalnega projekta sobivanja »razlik«: sobivanje je mogoče, oblikovano celo po modelu strpnosti in tolerance, dokler pozicije moči centrov in periferij ostanejo nedotaknjene, dokler so tolerantni do drugih in drugačnih še vedno tisti, ki imajo moč, tisti brez (družbene, kulturne, politične, ekonomske) moči pa voljni objekti dobrovoljnega prakticiranja med- in multikulturnosti.
A multikulturalizem pač ni vprašanje dobre volje. Multikulturnost je tu, z nami, tudi v »monokulturni« Sloveniji, ki to seveda ni. Drugi in drugačni ostaja z nami, postaja »mi«: je viden, izraža politične zahteve in pravico do sobivanja. In tega je Evropo zdaj postalo strah: da je multikulturalizem spodletel, popolnoma spodletel, ni spoznanje, ki bi izhajalo iz politične (samo)analize; je izražanje želje, da bi to res bilo tako.
Izjava Merklove je, kljub škandalu, ki ga je povzročila, dobrodošla. Ne le, da razkriva, da je cesar gol; kaže na njegov najgloblji strah, da je z retoričnim priklicevanjem fantoma fantom zares oživel. Medtem ko je za demokratično slovensko, evropsko in globalno družbo nujno, da ima fantom multikulturalizma vse manj opraviti s kulturo, je bolj kot nikoli prej pomembno, kakšna bo njegova oblačilna kultura: demokratična, pluralna in odprta; ali zapeta, vzvišena in osamljena. Na teh odločitvah temelji tudi usoda centrov in periferij.
–
Dr. Ksenija H. Vidmar je izredna profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogledi, 1. december 2010