Vizualna pisma proti vojni
17. 11. 2010
Kabul je danes mesto, kamor prihaja Alah samo jokat, je pred časom zapisal Erik Hillestad, norveški glasbenik, poet in oče štirih otrok, ki je afganistansko prestolnico obiskal med zbiranjem gradiva za svoj veliki glasbeni projekt. Boja proti ameriškemu kolektivnemu kaznovanju muslimanskih narodov se je namreč lotil na izjemno izviren način. S snemanjem otroških uspavank z osi zla, ki jih je zbiral v vseh državah onkraj Busheve civilizacijske ločnice. Tudi v Afganistanu, danes zagotovo najbolj razdejani in utrujeni državi tega sveta.
Posledice katastrofalne politike velikih sil, ki jih je Afganistan zaradi svojega geostrateškega položaja mikal že od nekdaj, so tam vidne na vsakem koraku. »Uničevati je lahko, obnavljati težko. Za vsako leto vojne potrebuješ deset let obnove ... To pomeni, da si bomo opomogli šele po tristo letih,« bridko potoži Ketab Kakar, vodja kabulske psihiatrične bolnišnice, edine v državi. Toda uničena ni le infrastruktura. Vojna je uničila tudi duše ljudi. »Nekateri si bodo opomogli po nekaj letih, drugi po nekaj desetletjih, tretji nikoli. Vsaj dve generaciji sta izgubljeni za vselej,« doda psihiater Sajed Azimi.
Ti pričevanji dveh kabulskih zdravnikov sta bridek, a nadvse zgovoren uvod v imenitno monografijo Mance Juvan o običajnih Afganistancih, ki na svoji zemlji že desetletja živijo neobičajna in razdrapana življenja. To, kar je Norvežanu Eriku Hillestadu vsaj deloma uspelo zajeti z glasbo, je mlada, a že preizkušena slovenska fotografinja živo dopolnila s pretresljivimi fotografijami ljudi, posnetimi na njenih številnih poteh po Afganistanu. Zdaj skrbno zbranimi v knjigi, kakršnih na svetovnem trgu ni prav veliko.
V knjižnih programih tudi največjih mednarodnih založb namreč (še) ni knjige, ki bi se Afganistana, tega srednjeazijskega Libanona, dotikala na takšen način, kot se ga je s fotografskim aparatom lotila Manca Juvan. Svet je očitno še vedno ujet v mainstreamovske (politične) tire, ki ne dovoljujejo preskokov iz ustaljenih obrazcev proameriškega razmišljanja o vojni proti terorizmu in črno-belega prikazovanja dogodkov v Afganistanu. Prav zato je poteza založbe Sanje, ki se je odločila za izdajo monografije z njenimi fotografijami, toliko bolj pogumna in hvale vredna.
Knjiga Neobičajna življenja učinkovito razbija stereotipe o Afganistanu, ki se v javnosti pojavlja samo še kot nekakšno leglo islamskega zla. Drugih zgodb o tej državi praktično ni. To priznava tudi Clare Lockhart, dolgoletna sodelavka Združenih narodov in izvrstna poznavalka te nesrečne dežele: »Ta knjiga je pričevanje revnih, ranljivih in izključenih Afganistancev. Duševno bolnih, izjemno revnih, odvisnikov od drog, zapornikov in sirot, ki imajo malo možnosti, da izrazijo svoj glas. So žrtve vojne in njenih posledic ter sestavljajo večino prebivalstva. Medtem ko se miti o Afganistancih kot vojnih hujskačih in nepokornežih ohranjajo, nam fotografije Juvanove pomagajo razbiti te predstave in osvetliti življenja tistih, ki so jih uničile posledice več kot trideset let trajajočih spopadov na stičišču treh celin. To so življenja ljudi, ki hrepenijo po udeležbi v pravičnem redu, kjer jim bodo na voljo najosnovnejše storitve in kjer bodo lahko zaslužili dovolj denarja za dostojno življenje!«
Dostojnega življenja tod ne poznajo že desetletja. Uničila ga je seveda vojna. »Džang, džang, džang! Vojna, vojna, vojna!« mi je politični in socialni položaj v Afganistanu v pičlih treh, a nadvse zgovornih besedah opisal Džumarhon, bradati in tršati poveljnik enote Severnega zavezništva, ko sem se konec oktobra 2001, kmalu po izbruhu zdajšnje vojne, na njegovem splavu čez mejno reko Pjandž prebijal iz Tadžikistana v Afganistan. Že prvi bežen (p)ogled Hodže-Bahaudina, takratne prestolnice vlade Severnega zavezništva, Kabul je bil tedaj namreč še vedno v rokah talibov, me je prepričal, da v vsem Afganistanu ni cilja, ki bi bil vreden ene same, milijon dolarjev drage ameriške manevrirne rakete, kot je v tistih dneh zapisal znani egiptovski publicist Mohamed Hejkal.
V skromni hiši sarhangvola (majorja) Kajuma, znanega poveljnika in člana regionalne vlade, kjer sem prenočeval, ni bilo ne vode in ne elektrike. In tako je bilo v vsej vasi, ki je zaradi vojne nenadoma postala prestolnica začasne vlade. Toda vaščani se kljub grmenju ameriških bomb, ki so padale po talibih v hribih nedaleč od tod, čez dan niso dali motiti. Sredi vasi so – tako kot vsa stoletja doslej – s skupnimi močmi presejali žito, ki ga je bilo treba spraviti pred mrzlo in dolgo zimo.
Afganistan je velike imperije od nekdaj zanimal predvsem zaradi strateške lege med severom in jugom ter vzhodom in zahodom Azije. Toda tod so se opekli prav vsi po vrsti. Britanci so v 19. stoletju, za časa tako imenovane Velike igre (Great Game), v pičlih nekaj dneh, bilo je v začetku leta 1842, med umikom iz Kabula v Džalalabad, denimo izgubili več kot 16.000 častnikov, vojakov in članov njihovih družin, tudi otrok. Toda danes so spet v Afganistanu. Ta je bil usoden tudi za sovjetski imperij. Kremelj se je v afganistansko avanturo spustil decembra 1979, po desetih letih bojev pa se je Rdeča armada poražena in zdesetkana umaknila čez Amur-Darjo.
V deseto leto je vstopila tudi zdajšnja ameriška vojna, v katero se je kdo ve zakaj vpletla celo Slovenija. Brez vsakršnega pravega razloga, saj članstvo v Natu nikakor ne more biti alibi za (ne)razmišljanje z lastno glavo. To bi uradna Ljubljana že morala vedeti. Še zlasti zdaj, ko gre zaveznikom trdo za nohte, saj talibi po hitrem porazu leta 2001 znova krepko dvigajo glave. Predvsem zato, ker jih podpira prebivalstvo, ki tod že stoletja zavrača vsako tujo nadvlado.
Na dlani je, da se Američani iz zgodovinskih izkušenj poraženih imperijev niso ničesar naučili. Zato ima Mihail Gorbačov, zadnji sovjetski voditelj, ki je leta 1989 zlomljeno in ponižano Rdečo armado potegnil iz afganistanskega pekla, prav, ko svari, da Američani – in Nato – vojne v Afganistanu preprosto ne morejo dobiti. Po njegovem bi moral Zahod vse svoje moči nameniti predvsem demilitarizaciji in politični spravi med tamkajšnjimi skupnostmi in političnimi frakcijami, ne pa da pod Hindukuš pošilja nove in nove vojake.
Afganistan je v svoji turobni zgodovini sicer imel tudi nekaj srečnejših in prijaznejših trenutkov. Mladi kralj Amanulah, ki je leta 1919 potolkel Britance, je pod vtisom kemalistične revolucije v Turčiji sprejel reformni program in novo ustavo, ki je obljubljala volilno pravico za vse. Tudi za ženske. Afganistanke bi torej lahko volile celo prej kot Američanke in Britanke in druge ženske na Zahodu, toda iz teh načrtov ni bilo nič, ker so Britanci zelo hitro poskrbeli za Amanulahov padec.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja, pod kraljem Zahirjem Šahom, je Afganistan postal država srednjega dohodkovnega razreda z dokaj urejeno infrastrukturo, cestami, šolami, bolnišnicami, elektrarnami. Toda zgodili so se novi prevrati, leta 1979 pa še sovjetska zasedba. Ta je državo zapletla v vojno, ki se v bistvu vleče še danes. Toda ne brez paradoksov. Mudžahide za boj proti sovjetskemu imperiju zla je tedaj namreč novačila, urila in financirala prav ameriška Cia. Zbigniew Brzezinski, nekdanji Carterjev svetovalec za nacionalno varnost, je na znamenitem Kiberskem prelazu med Afganistanom in Pakistanom, ovit v paštunski turban, afganistanskim džihadistom navdušeno vpil: »Alah je na vaši strani!« V Beli hiši in na Downing Streetu so mudžahide takrat slavili kot »bojevnike za svobodo in demokracijo«, danes pa so spet navadni teroristi. Konsenz nekritične misli je s tem popoln.
Nesmiselne vojne in tovrstni politični paradoksi zmedenega Zahoda, ki je pod prapori mračnjaških Bushevih neokonservativcev krenil v nov križarski pohod proti islamu, so v Afganistanu za vselej zaznamovali obraze in življenja ljudi, ki jih je v svoj objektiv zdaj tako boleče živo ujela Manca Juvan. Z njenimi mojstrskimi fotografijami je Afganistan s svojimi neobičajnimi življenji zdaj vstopil tudi v naše domove. Predvsem tisti Afganistan, ki ga ni v osrednjih televizijskih poročilih in na prvih straneh časopisov. Tam namreč prevladujejo predvsem podobe vojne, Manco Juvan pa je na poteh po Afganistanu zanimalo predvsem tisto, kar se skriva za pročelji krvavega konflikta, tisto, kar tiči globoko v razrvanih dušah preprostih ljudi, naveličanih vojn in nenehnega trpljenja.
Vznemirila jo je stiska devetletnega Hameta, ki obupano vzklikne: »Sovražim talibe in sovražim Američane! Ubili so mojo družino!« Pa tožba afganistanske povratnice Turpike, ki pravi: »Kako naj živimo tukaj, če poznamo le vojno in bedo?« Tiho upanje štiridesetletne Nikbat, ki si želi miru zato, da bi hčere lahko šle v šolo in da bi mož imel delo. In osebna drama mladega Mohamada, heroinskega odvisnika: »Odvisnost je hujša od vojne. Tam te ubije sovražnik in umreš. Zasvojenost pa ubija prihodnost ...«
Te ni seveda od nikoder. Starejši Afganistanec iz naselja Čarahi Kamber na robu Kabula zato zajedljivo vprašuje: »Ste tukaj, da nam pomagate? Vsi samo prihajajo, sprašujejo, obljubljajo, a v našem življenju sprememb na bolje ni ...« Denar sicer prihaja, toda veliko ga ponikne neznano kam. Velika večina mednarodne pomoči se namreč vrne k tistim, ki pomoč dajejo. V ameriškem primeru ameriškim podjetjem, ameriškim pogodbenikom, ameriškim prevoznikom. Nizozemska novinarka Linda Polman temu pravi fantomska pomoč.
»Ideja za to monografijo se mi je porodila ob prebiranju Pisem proti vojni Tiziana Terzanija. Želela sem ustvariti nekakšna vizualna pisma proti vojni, ki naj bi prek te knjige prišla do čimveč ljudi,« o svoji monografiji pove Manca Juvan.
In ta njena pisma bi v resnici morala priti do ljudi. Še zlasti do politikov. Toda pot bo trda, kajti Zahod postaja vse bolj gluh za Afganistan. In Irak. Zaradi slabe vesti, ki naravnost kriči po (samo)cenzuri. Zato ima Rok Zavrtanik iz založbe Sanje še kako prav, ko po prihodu s frankfurtskega sejma jedko oznani: »Frankfurt – 400.000 knjižnih novosti, 350.000 obiskovalcev, peticija proti cenzuri v Iranu; proti cenzuri na Zahodu peticij ni treba, plitvost ima plebiscit večine. Pričakuje se, da v njej uživate. Uživate?«
Pogledi, 17. november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
