Fotografija kot objektivna subjektivnost
Drugi polčas/Second half, sodobna slovaška fotografija. Umetnostna galerija Maribor. Do 14. 11. 2010
17. 11. 2010
Za slovaško fotografijo velja, da ima precej zanimivih predstavnikov, vendar pa nima širše znanih avtorjev, vsaj če jih primerjamo z njihovim neposrednim sosedstvom, predvsem češkimi in madžarskimi fotografi, ki so se v 20. stoletju z nekaterimi izjemnimi posamezniki uvrstili celo med osrednje protagoniste novih tokov na tem področju. Izbor na pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor je omejen na nekaj mlajših slovaških fotografov: Jána Šipöccza, Iva Sýkorová, Maijo Laurinen, Šymona Klima-na, Jána Palkoviča, Juraja Fifika, Jána Kekelija, Dalibora Krupka in Lucio Stráňaiovo, na predstavnike generacije, ki se zunaj domovine šele uveljavlja.
Če smo že omenili pomanjkanje svetovno ugledne tradicije pri slovaških fotografih, pa dodajmo še, da to ni več tako pomembno, kot je bilo pred desetletji. Še za modernizem je bilo precej značilno, da ga je določal tudi nacionalni moment, čeprav je imel modernizem v svojem izhodišču komponento, ki je poskušala to prezreti. A kasnejši avtorji, delujoči ob izteku prejšnjega in na začetku tega stoletja, so manj iskali svojo prepoznavnost v nacionalnem kontekstu, zato danes težko govorimo o posebnostih denimo slovaške, nemške ali danske fotografije, saj so medsebojne povezave tako prisotne, da se tradicionalni načini prepoznavanja nacionalnih karakteristik izgubljajo. Nadomeščajo jih predvsem kakovost, inventivnost, prepoznavnost ter prisotnost na kar največ pomembnih razstavah.
Če bi že poskušali opisati kakšne posebnosti, ki so prisotne na razstavi slovaških fotografov in ki jih lahko najdemo le pri njih, potem gre najprej zapisati, da razstava nima enotnega značaja kot takšna. To pomeni, da ni sestavljena z namenom, da sloni na povsem določeni osnovi v konvencionalnem pomenu, temveč v ospredje postavlja posebnosti iz prejšnjega odstavka. Kot vsaka umetnost tudi fotografija izhaja iz družbe in njenih posebnosti, a teh ne moremo vedno neposredno razbrati – tako je lahko posamezna fotografija posneta v domačem okolju ali ne, pa to vendar ne spremeni njenega avtorskega značaja oziroma posameznikovega sloga.
Kar je skupno večini avtorjev, je predvsem prizadevanje za objektivizacijo realnosti. Vendar ne na način klasičnega realističnega sloga iz preteklih obdobij, ampak z uporabo fotografskega aparata kot tehničnega sredstva, ki ga ne upravlja posameznik. Gre za smer, ki se tudi sicer poja-vlja v novejši fotografiji. Delno izhaja iz dokumentarne fotografije in njene težnje k zapisovanju dogodkov in situacij, blizu pa je tudi konceptualizmu kot manj osebnemu in bolj neobičajnemu načinu izražanja. To so izhodišča za nastajanje bolj ali manj objektivne fotografije, ki pa v posameznih momentih vendar poudarja avtorstvo. To lahko prepoznamo predvsem takrat, kadar se srečamo s serijo fotografij oziroma z več deli posameznega fotografa. Tako dobimo celovitejšo predstavo o avtorjevem likovnem izrazu in pri večini razstavljenih fotografov lahko prepoznamo subjektivnost lastnega sloga.
Pogledi, 17. november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
