pisma bralcev
Jerneju Kosiju v spominsko knjigo
Igor Grdina
14. 08. 2014
Jernej Kosi je hud. Po njegovem Slovencev ni, dokler jim on ne dovoli biti. Pa je Slovenka vendar že izpričana v srednjem veku na Koprskem (o tem je pisal S. Vilhar v Jadranskem koledarju). Razumem gnev, ker se je pod težo stvarnosti porušil vegasti stolp Kosijeve nezgodovine, ki zanika slovensko samoidentifikacijo Primoža Trubarja. V tej zadevi navajam še naslednje primere iz reformatorjevih del: »nas [u]boge Slovence« – 1550, 1574, 1579, 1584, 1595; »nam Slovencem«, 1578; »mi Slovenci« – 1558, 1575 (dvakrat), 1579, večkrat tudi v Hišni postili. Vse zapisujem sodobno, da mi bo lahko Kosi očital lapsuse, ker bo moral, ko jih bo iskal, vsaj ohlapno prebrati tekste, ki dokazujejo nehistorični značaj njegovega pisanja. Tako mu bodo urice soočanja z lastnim početjem vsaj malce oslajene. Na kratko: Kosijevo ne enkrat zapisano zatrjevanje (na str. 20 in 44 njegove subvencionirane knjige), da se Trubar nikoli ni imenoval za Slovenca, je revizionizem nihilističnega tipa. On ga označuje za modernizem. Logično: nihilizem je v tej epohi pač močan.
Mojemu poudarjanju pomena branja namenja Kosi vzklik o sveti preproščini. Zato pa je podobno, le nekoliko ožje načelo, ki ga uporabi v svojem umotvoru na str. 23 – govori o ovrženju nečesa z »golim branjem historičnih virov« –, zanj kolosalna znanost. Znanost iz prešernega sveta »slamnatega moža«, kajpak. Kosi, vi ga pa pihnete! Kljub izrabi ideologije zamišljene nezgodovine in metodološkega pristopa ad personam niti mojih, baje tako slabo argumentiranih misli ne zmorete ovreči. Tu se vidi, kako prav je imel mojster Goethe, ki je menil: »Prijatelj, sive vse so teorije …«
Za Kosija je usodno, da ni kar najminuciozneje preučil opusa Žižkovega študijskega kolega Staneta Grande, ki je v Prvi odločitvi Slovencev za Slovenijo dokazal, da je bila podpora zahtevi za oblikovanje Zedinjene Slovenije 1848 množična. Taka pa ne bi mogla biti, če bi veljale trditve iz knjige, o kateri teče beseda. Za Kosija je dejansko čudno, da svoje pisanje utemeljuje na Gellnerju (ki je trdil, da so ljudje nacionalisti zaradi dobrih služb, čeprav so bili pod peto internacionalizma zaradi svojih nazorov večinoma zatirani), Hobsbawmu (ki mu je bila bojne strupe uporabljajoča wilhelminska Nemčija tako pri srcu, da je štel njen koncept vrnitve v mir po veliki vojni za boljšo ponudbo od nepopolno wilsonističnega sveta Versaillesa) in podobnih simplicifirajočih avtorjih, saj bi do enakih rezultatov prej prišel z naslonitvijo na nemškonacionalne in italijanske iredentistične pisce. Koristilo bi mu poznavanje načela Ockhamove britve.
Kar zadeva Kosijevo strumno brambo Petra Štiha (str. 20 subvencionirane monografije), je treba reči, da izvajanja slednjega o Karniolcih kot plemenu niso utemeljena. Pavel Diakon namreč Karniolo izrecno označuje za domovino Slovanov. To kaže, da so Karniolci iz Frankovskih državnih analov le Slovani, ki prebivajo v Karnioli. V srednjeveški državi, katere del je bila Karniola–Kranjska, so plemena pač oblikovala plemenske vojvodine in imela svoje lastno pravo. Kranjska ni bila plemenska vojvodina, pa tudi lastnega plemenskega prava ni izoblikovala. Enako velja za Karantanijo–Koroško. Pomenljivo je tudi Štihovo opotekanje okoli Vojnomirja Slovana: najprej mu je ta bil dober kandidat za karniolskega kneza, potem pa se je pri Kosiju tako čislani zgodovinarski multifunkcionar le ovedel logične nesmiselnosti svojih izvajanj: s Franki kolaborirajoči mož je v virih izpričan kot Slovan! Karniolci pa naj ne bi bili samo prebivalci Karniole, marveč že oblikovano pleme s specifično identiteto. In potem Vojnomir Slovan, seveda, ni več bil dober kandidat za njihovega kneza. Tako se pač zgodi, kadar misel sopiha za besedo.
Slovani, Slověni, Slovenci in Slowenzen
Ne razumem, čemu mi Kosi zameri rabo besede Slovan v pisanju o srednjem veku, saj jaz ne zagovarjam izključne rabe citatnih oznak. To deloma počne Štih, ki v srednjem veku ne prenese Slovencev (niti izpričane Slovenke!), so mu pa – značilno – sprejemljivi pri nas ravno tako tedaj neizpričani Slovani. Zanj je zares čudno, da ne uporablja oznake Slověn, ki jo lahko izpelje iz cirilmetodijske tradicije.
Kosiju rad verjamem, da sem neznosno neprijeten za promotorje monologističnega historiografskega rokovnjaštva. Zato me tudi ne čudi pri njem neprikrito izražena želja po moji eliminaciji iz zgodovinskega prostora. A zgodovina je resna in poliloška veda, ne pa poligon za revizionistične ambicije in izničevalske ekshibicije. Glede polemičnosti pa: s Toporišičem sem izmenjeval misli in mnenja tedaj, ko je bil pri polni moči, ne pa tako kot Kosi, ki obračunava z njim zdaj, ko se ne more več braniti.
Kosi s pravo agitpropovsko ihto docira o svoji ideologiji nezgodovine in o njeni genealogiji. On se je učil, on nas zna poučiti! Tolikšnega strokovnjaka na polju javne (zlo)rabe zgodovine pri nas še ni bilo. A v najini izmenjavi mnenj je vse to tako aktualno kot vprašanje sončevega spola. Kosi preprosto ne obvlada gradiva, o katerem docira. Njegov chef d'oeuvre ne izkazuje vednosti, da je oznaka slovenski narod izpričana že v 18. stoletju. Bilo je to pri enem prekmurskih piscev. (Naj ga Kosi sam poišče; mogoče se mu mimogrede še kaj razjasni.) Lahko bi kakšno rekla tudi o J. Ž. V. Popoviču in njegovih oznakah »Slowenzen« in »to Slovensko« v nemškem tekstu iz istega časa. Kosiju se ideologija nezgodovine prav tako hudo zatika pri večplastnosti identitet: njihove deželne in etnične prvine razume kot nespravljivo konkurenčne. Takšne so bile kvečjemu na višku dobe integralnega nacionalizma, pa še to ne za vsakogar. Za Matijo Murka je bil npr. vzgojitelj cesarjeviča Rudolfa Josip Zhishmann »Slovenec, toda še bolj v smislu starega 'ein Krainer'«. Kosi pa ima neznanske težave tudi z dojemanjem abecede strukturalnega jezikoslovja: povsem nelogično je, da samo nekatere besedne zveze opremlja z oznako »tako imenovano«. Kaj pa ni »tako imenovano«? Pisatelj Vojnović – ne znameniti conte Ivo, poslednji knez dubrovniške književnosti, temveč ustvarjalec nekaj manjšega formata – je nekoč duhovito zagrozil, da bo za »tako imenovane« označeval imena in priimke tistih ljudi, ki bodo rabili to distanciranost izražajočo frazo.
Ad personam
Kosi neresnično zatrjuje, da delam popoldansko na zasebnem inštitutu. V svoji polemiki stvari očitno ne izreka zato, ker držijo, ampak le, ker učinkovito mažejo. Moje delo na vseh inštitutih je (bilo) redno. Na matični ustanovi kljub 25 samostojnim knjigam namreč ne morem biti več zaposlen 100-odstotno. Od inavguracije sedanjega sestava Znanstvenega sveta Javne agencije za raziskovalno dejavnost tam pač ne smem biti uspešen na nobenem projektnem razpisu. Zaradi tega se ne jezim, ker stvar razumem: pri dodeljevanju projektov so na historiografskem področju na delu marksistična ideologija in njeni derivati ter eliminacionistična politika. In to toliko in toliko let po Maxu Bornu, ki je o tovrstnih izmaličenih slikah sveta že zdavnaj izrekel vse, kar se pametnega da reči o njih. Zdaj je veliko poldne zgodovinarskega esteblišmenta: Kosijeva mentorica in en Kosijev recenzent sta pred kratkim že bila deležna blagodati novih projektov. Avtor tu obravnavane subvencionirane knjige je potemtakem pri meni tematiziran v ustreznih koordinatah. In kot je dal vedeti A. J. P. Taylor: nič ni bolj komodnega, a tudi ne bolj korumpirajočega kot živeti v miru z esteblišmentom. Če k temu dodam še, da sta Kosijev drugi recenzent in ena najvišjih uradnic Javne agencije za knjigo brat in sestra, so stvari vsakomur jasne. Jaz jih sicer ne tematiziram z oznako klika in (najbrž mafijski) sindikat, a Kosi bo že znal dati prava imena tem fenomenom. On se je učil, on nas zna poučiti! Pri njem je »tako imenovano« samo vse, kar je izrecno slovensko, drugo pa ne.
Javna izmenjava mnenj je za vednost blagodejna. Le Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) ter Jernej Kosi in njegovo obširno zaledje sodijo radikalno drugače (vsaj po kriteriju ad personam, tj. ko gre zame). Čemu tak apriorizem? Še zmerom zato, ker štejem nenavajanje naslanjanja na diplomske naloge v razpravah profesorjev za zavrženo dejanje? Pa saj sem se zadovoljil samo z moralno obsodbo takega početja v dokumentu št. 101-07/04-JM-tp, ki ga je izdal rektor ljubljanske univerze Jože Mencinger 9. IX. 2004, kar je več kot viteško. Zlasti v primerjavi z ravnanjem zgodovinarskega esteblišmenta, ki je v največjo škodo ljubljanske Filozofske fakultete na njej izvedel – v pristnem duhu ekosocializma, ki ga je s svojimi čistkami izumil J. V. Stalin – diferenciacijo Franceta M. Dolinarja in Petra Vodopivca.
O ARRS so stvari obče znane: v svojem delovanju onstran zakona stavi na mrak, meglo in temo, s katerimi prikriva ideološko preparirane ocenjevalce, ki v svojih recenzijah z dokazljivimi lažmi pomagajo sipati zlati dež na svoje miljenčke. Je potem kaj čudnega, da se skupina občanov pod resolutnim vodstvom Boža Repeta že debelo desetletje neuspešno poti ob izdelavi peteroknjižja z naslovom Slovenska zgodovina? Prav v njenem krogu pa se je kalila nezgodovina Jerneja Kosija. Čemu? Bržčas zaradi utemeljevanja teze, da se zgodovine, ki je opredeljena kot slovenska, ne da napisati – ker da je v njej vse samo »tako imenovano« slovensko. In da se ne pozabi: Kosijev mladoraziskovalni status se je financiral iz sredstev ARRS, za prvo monografijo pa mu je sredstva po recenzijah Roka Stergarja in Marka Zajca primaknila Javna agencija za knjigo. Pri Kosiju je potemtakem vse javno.
Za (upam, da le začasno) slovo pa še uganka: Kosi nas poskuša prepričati, da njegove misli sploh niso bogvekako nove. To je čudno zatrjevanje, saj so doktorske teze opredeljene kot dela, ki širijo znanstvena obzorja. Kosijeva nezgodovina nastanka slovenskega naroda pa je derivat disertacije. Je torej zdaj za doktorat dovolj že obnova starih tez (v slovarju subvencionistične pravšnjosti)? A molčimo dalje in se ne vpletajmo v opravke avtonomne Univerze v Ljubljani ...
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
