pisma bralcev
Praksa subvencio- nistične skupnosti
Igor Grdina
26. 09. 2014
Pred časom se je Jernej Kosi prav bridko pridušal, da je moja kritika njegove nezgodovine polemiziranje s slamnatim možem. S tem je bržčas hotel reči, da on ni arhitekt izbrisovanja Slovencev iz preteklosti, marveč le izvajalec del. Zdaj prihaja v polemično ospredje njegovo sistemsko zaledje. Debata se od samooklicanega slamnatega moža širi k mračnim silam, ki stoje za njim. V imaginariju Jerneja Kosija bi se po moji misli za njihove usmerjevalce utegnila rabiti oznaka slamorezci. No, bo sam povedal, kako sem se znašel v njegovem ruralističnem slovarju.
Rok Stergar se zdaj sili z izdajanjem nekih navodil, kako da je dovoljeno pisati o podvigih izbrisovalcev Slovencev iz zgodovine. Njegove besede so značilen produkt dogmatskega okolja, ki ne pozna svobodne izmenjave mnenj – ker je treba takšne, kot so Hobsbawm, Anderson, Gellner, Štih ter on (s samim sabo na čelu in začelju), zgolj poslušati, ubogati in hvaliti. V normalnem javnem prostoru, kjer ima ob petolizniški reprodukciji zaukazanih puhlic nekaj prostora tudi neodvisna kritična misel, pa velja, da je dobronamernosti zgodovinarja ime resnicoljubnost. In lepo vedenje je, če človek na nedolgočasen način izreče le to, kar drži. Hobsbawm je o slovenski zgodovini, ki je – kot vsaka druga – unikatna, zapisal samo nekaj površnih in neargumentiranih besed, Anderson in Gellner je nista resno tematizirala, Štih pa je o njej, kot se vsakdo zlahka prepriča, v hudi zmoti. Njegovih misli o Karantancih kot plemenu ne sprejema niti kreator čedalje huje demodirane teorije etnogeneze Herwig Wolfram, ki trdi, da so omenjeni bili prebivalci multietnične dežele.
Stergar se s stvarno argumentacijo nikjer ne trudi, marveč se na enak način kot Kosi mudi le ob moji osebi. Takšna je redna praksa subvencionistične skupnosti, katere glasnik nam je že kar odkrito povedal, da gre za nekakšno mafijo. Glede Javne agencije za knjigo pa tole: v takšnih institucijah sprejemajo odločitve skladno z določili zakona tam zaposlene uradne osebe, komisije pa jim svoja stališča le predložijo v sprejem. Nič več. Vsi tisti, ki smo bili na poti od mnenj komisij do izstavljalcev odločb izobčeni in izbrisani, vemo, da je to, o čemer piše Stergar v zvezi s svojo sestro, popolnoma brezpredmetno. Šele ko bo pokazal uradni dokument o tem, da se je Katja Stergar izločila iz postopkov dodeljevanja subvencij založnici del bratovih recenzirancev, bo o tej zadevi smiselno nadaljevati diskusijo.
Stergar za svoj položaj v zgodovinarskem esteblišmentu značilno pričakuje neka priznanja. To je stvar osebnega okusa. Enim so po srcu Torquemada, Višinski, Freisler in podobni eliminacionisti, drugim – predvsem nam, malim ljudem – pa sta bližja kritični polilog in emancipacija. V preteklih letih Stergar in tovariši, katerih um je pretresen od groze, da še imam delo in da je kar 2/25 mojih knjig subvencionirala institucija, ki je medtem podprla le 100/100 Kosijevih monografij, kljub izdatnim naporom niso uspeli povsem zadušiti ne mojih kritičnih misli ne spoznanj drugih neodvisnih zgodovinarjev. To je zelo čudno, saj tisti, ki ne sodimo v esteblišment, nismo deležni reklamiranja svojih del v hollywoodskem slogu. Pred časom smo lahko na nacionalnem radiu poslušali kar dva enourna šova o Kosijevem traktatu. Prav zanimivo bo videti, kako bo agitprop deloval dalje. Ob tem se bo vsaj deloma razkrila sistemska mreža, ki se seveda ne ukvarja s posameznimi zarotami – Stergarjevo zatrjevanje, da pišem o eni od njih, je podtikanje, ki ga moram z gnusom zavrniti –, marveč z globalnim ponarejanjem zgodovine in lokalnim promoviranjem nezgodovine. Raziskovalci, ki nismo integralni del esteblišmenta, dobro vemo, kako njegovi eksponenti uveljavljajo svojo voljo. Na eni strani prek pristranskega ocenjevanja tekmecev na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS), na drugi prek odločitev znanstvenih svetov in upravnih odborov, katerih člani so, na tretji z medijskimi kampanjami in nazadnje še prek samostojnega podjetništva. Če si del esteblišmenta, v procesu tajkunizacije nimaš nobenih težav. Še najmanj v teh časih, ko ARRS ljudem iz zaledja Jerneja Kosija deli projekt za projektom – po čemer se tudi vidi, kako velik prevrat bi moralo pomeniti lansiranje knjige Kako je nastal slovenski narod. Pripadniki esteblišmenta imajo denarja kot pečka in v svoje skupine zvabljajo raziskovalce drugih ustanov – da jim lahko zagospodarijo. Tudi Kosiju bo mogoče dati kakšno drobtinico: res je bila njegova subvencionirana knjiga huda polomija, a ob Roku Stergarju in tovariših se bo čez leta spričo izdatne javne skrbi zagotovo izmojstril ... Ob tolikih opravkih pa ni čudno, da je pentatevh o slovenski zgodovini izpod peres Kosijevih najtesnejših sodelavcev v enakem stanju, kot je bil jugoslovanski supersonični avion – čeprav je program, ki naj bi poskrbel zanj, tako izdatno financiran s strani ARRS, da bi morale biti črke v njem zlate že zdaj.
A recimo še nekaj besed o subvencionirani knjigi, za katero se Rok Stergar poteguje vneteje, kot se grešna duša v vicah za svoje zveličanje – verjetno zato, da bi prikril svojo recenzentsko šlamastiko. Jernej Kosi nam v traktatu Kako je nastal slovenski narod docira o jeziku in čvrstosti deželnih zavesti, hkrati pa mu uide, da je Ljubljanska škofija, ki je do 18. stoletja obsegala župnije na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, izdajala za vse svoje območje knjige v enotnem in razvijajočem se slovenskem jeziku. Ni bilo posebnih edicij za posamezne dežele. Jezik rodu, kakor ga imenuje Schönleben, je torej ohranjal naddeželno naravo. Ko se je v 18. stoletju v okviru reda diskalceatov pojavila zamisel, da bi knjižni jezik moral postati deželna zadeva, je ta koncept, ki ga je zastopal zelo delavni o. Marko Pohlin, doživel neuspeh. Koncept jezika rodu je nadaljevanje koncepcije materinskega jezika, ki so jo poznali že slovenski protestanti; da v njem deželnost nima odločilnega mesta, je jasno – celo ob uporabi Kosijeve nezahtevne metode golega branja. Na ta problem so v bistvenem smislu enako gledali tudi rodoljubi 19. stoletja.
Nadalje je treba reči, da obravnava Matije Majarja – enako kot pretres Primoža Trubarja – izpod peresa Jerneja Kosija ne vzdrži kritike. Na str. 125 svoje subvencionirane knjige nam slednji avtoritarno zatrdi, da je pogled omenjenega rodoljuba na slovenski jezik »popolnoma izčiščen in sodoben«. Kaj pa potem delajo v njegovem pisanju Slovenci »na Banatskim«? Kosi značilno nikjer ne pojasni, kaj to pomeni. (Gre za področje, kjer ima glavno besedo ban, tj. za ozemlje onstran Sotle – od koder izhajajo maršal Tito, Franjo Tuđman in legendarni Gruntovčani.) A prav na tem mestu se lepo vidi, da je Majar odvisen od starejših Kopitarjevih razumevanj, ki pa v duhu kritičnega dialoga izhajajo iz opredelitev abbéja Dobrovskega. Standardna delovna metoda Jerneja Kosija, ki nam je bil predstavljen kot strokovnjak za (zlo)rabo zgodovine, je več kot očitno zamolčevanje vsega, kar se ne sklada z njegovimi importiranimi apriorizmi. Iz subvencionirane knjige tako ni mogoče nič izvedeti niti o Majarjevih jezikovnokoncentracijskih zamislih za prostor, ki je veliko širši od slovenskega. Če bi se to obravnavalo, bi se izkazalo, da Majar čisto nič ne ustreza Kosijevim neizvirnim shemam.
A vse to ne Jerneja Kosija ne njegovega razsežnega micelija, ki ga z zgledno gorečnostjo zastopa Rok Stergar, ne zanima. V kritični zgodovini, ki je nekaj svetlobnih let daleč od njunega vdanostnega diskurza – v znamenitih Sultanovih sandalah ga je z veliko poetično močjo osmešil Ivan Cankar –, je obema pač postalo prevroče. A glede tega ne gre popuščati. Vprašanje oblikovanja slovenskega naroda zadeva mnogo stoletij zgodovine. Ob tem pa seveda tudi terja poznavanje in razumevanje mnogo večjega historiografskega korpusa, kot je tisti, na katerega se skrajno selekcionistično sklicujejo Jernej Kosi ter njegovi domači in tuji pomagači.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
