Medellín, »najinovativnejše« mesto na svetu
Iz take si snovi kot tango
07. 12. 2015
Ko sva prispela na Haciendo Nápoles, se je nebo začelo oblačiti in v zraku se je pojavila nadležna sopara. Pripravljalo se je k dežju. Ime posestva je bilo z oluščenimi črkami zapisano na pretirano velikem belem portalu, pod katerim bi lahko zapeljal tovornjak, na tram pa je bilo v krhkem ravnovesju pritrjeno majhno letalo, belo in modro kot portal: piper, ki ga je Escobar uporabljal v prvih letih in kateremu se je imel, kakor je pravil, zahvaliti za svoje bogastvo. Zapeljati se pod tem letalom, prebrati napis na spodnji strani kril, je pomenilo vstopiti v brezčasen svet. Pa vendar je bil čas prisoten. Še več: za seboj je puščal razdejanje. (Juan Gabriel Vasquez, Hrup padajočih stvari)
Pozorni gledalci Netflixove serije Narcos o življenju in času narkokralja Pabla Escobarja bodo v opisu prepoznali prizor iz uvodne špice: mogočen belo-modri portal je razpoznavno znamenje megalomanskega mitološkega Escobarjevega posestva Hacienda Nápoles, ki se je v svojih zlatih časih – konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let – raztezal na skoraj 3000 hektarjih v dolini reke Magdalena, približno na pol poti med Medellínom in prestolnico Bogoto. Escobar je dal na njem zgraditi hotele, cestno omrežje, šest bazenov, pristajalno stezo za letala in 20 umetnih jezer, a nič ni tako razvnemalo domišljije Kolumbijcev kakor živalski vrt: v njem naj bi zbral kar 1500 živalskih vrst, med drugim tudi par edinih črnih papig na svetu in štiri povodne konje; tri samice in enega samca. Ti so po propadu posestva na začetku devetdesetih let začeli živeti v divjini in se v nekem trenutku razmnožili v čredo, ki je štela šestdeset živali majhnih ušes, širokih gobcev in spolzke kože. Dvaindvajset let po Escobarjevi smrti so živali za okoliške prebivalce preteča nevarnost, za vse ostale pa opomin na krvavo obdobje narkoterorizma, ki je tako nesrečno proslavilo Kolumbijo v svetu. Escobar, ki je 2. decembra 1993 prerešetan od strelov padel na zdaj najslavnejši medellinski strehi, naj bi bil odgovoren za smrt okrog 5000 svojih rojakov, a danes boste lažje od tega podatka na spletu našli drugačne statistike, ki še enkrat več pričajo o tem, da ima empatija omejen rok trajanja, da nas smrt, zlasti odmaknjena v preteklost, nikoli ne pretrese bolj od trivialne, a prepričljivo podane zgodbe. Kot na primer tiste, da naj bi medellinski kartel porabil 2.500 dolarjev mesečno za elastike, s katerimi so povezovali šope dolarskih bankovcev, ali pa zgodbe, ki naj bi jo pripovedoval Escobarjev sin, o tem, da je oče nekoč, ko so bili z družino že na begu, zakuril dvomilijonski kup dolarskih bankovcev, ker je sestro zeblo.
Vse te zgodbe so dediščina sodobnega Medellína. Mesta, ki je dalo prostor in ime razvpitemu kartelu. Mesta, v katerega revnih soseskah so živeli sicarios, pogosto še otroci, ki so po naročilu ubijali za neznatne zneske, pred tem pa blagoslavljali krogle. To mesto sta bili takrat dve mesti: v enem so prirejali praznovanje z ognjemetom vsakič, ko je pošiljka Escobarjevega kokaina »srečno« prispela v Združene države, v drugem so kovali neuspešne načrte o tem, kako bi tja dostavili Escobarja samega. V prvem so »Pablita« slavili kot svojega zaščitnika in rešitelja, ko so od njega prejemali šope bankovcev, ki jih njegovi sodelavci nikakor niso mogli več oprati. V drugem so prestrašeni opazovali, kako si s tem denarjem kupuje neznansko politično moč. Danes vam bo Medellín, ki je še pred leti neslavno kraljeval na seznamu najnevarnejših mest na svetu, poskušal pokazati povsem drugačno obličje: enotnega, razbremenjenega, ozdravljenega mesta, ki je leta 2012 premagalo Tel Aviv in New York v tekmi za lovoriko »najinovativnejše mesto na svetu«. Mu boste verjeli?
Ljubi Jezus, kako visoke stolpnice
Pogled na Medellín je pogled s ptičje perspektive. Lahko je andski kondor, kolibri, rumenouha papiga, kolumbijski detel ali celo čisto navaden vrabec – v tej državi je med čem izbirati. Tudi beli taksi, ki me vozi z letališča José María Córdova je za trenutek ptica. Po strmi in vijugasti hitri cesti se po enem od gričev, ki obdajajo Medellínovo matično dolino Aburrá, spušča proti mestu, kakor da bi ga nesla krila, in jaz se kljub temeljitim izkušnjam, ki jih imam z vedno nepredvidljivimi bogotskimi taksisti, trdno oprimem držala nad glavo. Oster desni ovinek klepetavi Jesús zmanevrira s tako odločno kretnjo, kakor da bi v rokah držal najmanj volan avtobusa, nato pa celo on za trenutek obmolkne. Turistka naj se v miru nagleda, si najbrž misli, ko se za robom strmine pred nami razlije mesto. Panorama ima nezgrešljiv modro-zeleno-opečnat odtis vseh kolumbijskih mest: modrino tu in tam prekinjajo plastoviti oblaki, med zelenje so pomešane vse tropske barve bugenvilij, v uniformirano opečnatost stavb so posejane drzne izjeme belih pročelij. Takoj nato pa: stolpnice. Ljubi Jezus, kako visoke stolpnice, nenadzorovano vzkliknem in odlepim čelo s šipe, da si ne bi na njihovih strehah iztaknila očesa. V prvem planu je prestižna soseska El Poblado: njeni bloki so z višin videti kakor lego kocke, ki naključno odvržene v peskovnik v zaskrbljujoče krhkem ravnovesju čakajo na naslednjega razposajenca. »Es una ciudad tremenda!« v značilnem pojočem narečju Jesús, ki je v obrisih pred menoj že razgrnil svojo življenjsko zgodbo, zdaj začne peti zanosne hvalnice svojemu mestu. Živel je nekaj let v Španiji, ve, o čem govori, toda z Medellínom se nič ne more primerjati, me prepričuje, dekleta so tako ali tako najlepša, to vsi vedo, hrana je izvrstna in mesto je lepo, prelepo, sicer pa bom že sama videla. »Katera turistična organizacija pa vam plačuje za tele slavospeve?« vendarle lahkotno privolim v pomenkovanje in v odgovor dobim še širši nasmešek: »Kje pa, señorita, to je iskreno čustvo, pripadnost, una ciudad tremenda, ya verá.«
Moda pokončne hoje
Seveda, Jesús je, kot se za pravega taksista spodobi, prerez lokalnega karakterja, v tem primeru torej polnokrvni paisa, s katerim Kolumbijci označujejo vse prebivalce pokrajine Antioquia, katere center je Medellín. In če kaj, znajo paise govoriti: so sinonim za poslovneža, trgovca z židovskim smislom za kupčijo, kar ostali Kolumbijci praviloma odpravijo z zamahom roke, češ, paisa vam bo prodal še luknjo. V njihovi podjetnosti pa ni nič latinsko kaotičnega: paisa je ambiciozen, delaven, medellinski posli so zaprtega značaja, nepredušen krog, v katerega je brez lokalnega veznega člena nemogoče vstopiti. In to čeprav zaradi bolj naklonjenega podnebja (1500 m n. v.) paisa upravičeno slovi kot toplejši in prijaznejši kakor rolo, prebivalec Bogote (2600 m n. v.). Vrhunec medellinske klepetavosti je t. i. culebrero, čisto pravi gejzir besed, nekakšen križanec med uličnim prodajalcem, branjevko in pripovedovalcem zgodb. Da bi vam prodal kakšno sumljivo žavbo iz tropske rastline, za katero ni še nihče nikoli slišal, zdravi pa vse od slabega želodca do ljubezenskih težav, bo brez predaha drdral svoje baročne govore. V njih bo tako mimogrede, da še opazili ne boste, vpletel kaj podobno skromnega, kot je »jaz sem izumil modo pokončne hoje« ali pa »prvi sem, ki je spal, ne da bi bil buden«. Če ne prej, bo v tistem trenutku zagotovo treba slovansko dvomljivost opozoriti, naj nikar ne mršči obrvi. To je vendarle Kolumbija, država, v kateri je življenje pripovedovanje, kjer so metri kilometri, dnevi pa stoletja, in kjer je pretiravanje bolj naravno od večine ženskih oprsij. To je država, v kateri se rojevajo legende.
Zadnji Gardelov tango
»Ko je moj oče s skalpelom odpiral Gardelovo ramo, se je pokazalo belo perje,« dobrih sedemdeset let po smrti kralja tanga Carlosa Gardela pripoveduje hči takrat še zdravnika pripravnika, ki ga je na kraju letalske nesreče, v kateri je Gardel umrl, pričakalo v rjuho ovito zoglenelo truplo, na njem pa listek z imenom legendarnega pevca. Pretreseni mladenič, ki je Gardela še nekaj dni prej poslušal na koncertu v Circo Teatro España (v dvajsetih in tridesetih letih eni najpomembnejših južnoameriških bikoborskih aren, ki je bila hkrati tudi cirkuško in koncertno prizorišče), je hitro odkril, da za belo perje obstaja razlaga: pevec, ki je vsaj toliko kot po glasu slovel po brezmadežni eleganci, je imel ramenske blazinice iz puha. A to je že čisto nepomembna podrobnost. Galan tanga, ki je bil s svojim spogledljivim baritonom in strumnim borsalinom na glavi za življenja zvezda in legenda, je s tragično smrtjo stopil v mit. 24. junija 1935 se je na letališču Las Playas (danes Olaya Herrera) trimotorno letalo Ford, s katerim se je Gardel vračal v Bogoto, na vzletni stezi zaletelo v drugo, podobno letalo, ki je čakalo na vzlet. Letali, polni goriva, sta se vneli, umrlo je 17 ljudi, preživeli so trije. Na koncu pa se šele vse začne. »Čeprav si vrnitve nisem želel, se vedno vračamo k prvi ljubezni,« je pel v enem svojih najslavnejših tangov Gardel. Slabega pol leta po tistem, ko so na medellinskem pokopališču San Pedro v grob položili belo krsto s posmrtnimi ostanki »liščka pamp«, je kolumbijski dnevnik El Tiempo pisal: »Truplo bo danes zapakirano in poslano v pristanišče Buenaventura s prvim vlakom železnice v Cauci.« Dvojno železno krsto so za zagotovitev higienskih standardov pred potovanjem položilo v tretjo, cinkovo, nato pa še v četrto, leseno. Tako odpremljeni so se ostanki Carlosa Gardela odpravili na domnevno enomesečno pot v njegov rojstni Buenos Aires. Rojstni? Ali pa tudi ne: kakšna legenda bi pa bil, če ne bi bil nejasen vsaj njegov izvor. Lastijo si ga tako Argentinci kot Urugvajci, rodil se je najverjetneje v Franciji, kar naj bi sam nekoč odpravil z besedami, da se je »rodil v Buenos Airesu, v starosti dveh let«. Zadnja pot v Argentino se je prvič prekinila tam, kjer so se končale tračnice: v kraju La Pintada. Od tam so nenavadni tovor z dvema kombijema odpeljali v Valparaiso, a so se nenadoma končale tudi ceste. Hribovito kolumbijsko pokrajino je Gardel zato prepotoval na – dveh mulah. V Pereiri je spet ujel vlak za Buenaventuro, od tam pa parnik v New York. Ko so potrdili, da v njem res ni več življenja, so ga spet naložili na parnik. Panamerica ga je po postankih v Braziliji in Urugvaju februarja 1936 pripeljala v Buenos Aires. Pot, ki je trajala 51 dni, pa ni bila Gardelova zadnja; po pogrebu v argentinski prestolnici so njegovo truplo namreč izkopali še enkrat, ko so mu oblasti na pokopališču dodelile dvojno parcelo, ki lahko sprejme množice oboževalcev. Kaj pa Kolumbijci? Iz nesrečnega dogodka so spisali svojo zgodbo, nepričakovano vez s tangom so pretopili v svojo legendo. Letošnja izvedba festivala tanga, posvečena 80. obletnici Gardelove smrti, je bila resda šele deveta po vrsti, a zadostuje, da si v svojem opisu Medellín dodaja temperamentni prislov: mesto tanga. V centru je nekaj beznic, kjer živi tista prava izkušnja čutnega plesa in glasbe, rojenih iz mizerije, trpljenja, odrinjenosti – zaradi česar so paise tango tako zlahka vzeli za svojega.
Vse sem imela že domišljeno: kako sedam k majhni okrogli mizici v zakajenem kotu lokala, kako navidezno omahujem med janeževim žganjem in belim rumom in kako v mislih vadim svojo najprijaznejšo zavrnitev, ko me bo kdo povabil plesat. Veselila sem se tega, zelo sem se veselila, a vam iz prve roke nič ne bom povedala o medellinskem tangu. Moje sanjarjenje je trčilo ob ubrano in strumno zmajevanje glav znancev, ki že vse življenje živijo v Medellínu: v tisti del mesta ponoči pa že ne. Samo trenutek. Ali prav razumem? Za nekaj deset dolarjev vas bo gospod Camilo Uribe, lastnik Medellín City Tours, popeljal na trikotno pot spomina na Pabla Escobarja. Postali boste lahko ob njegovem grobu na pokopališču z razgledom na mesto in ob pogledu na cvetje, ki mu ga tam puščajo tisti, ki v njem še vedno vidijo kolumbijskega Robina Hooda razmislili o, denimo, ironiji. Druga postojanka je streha, na kateri je bil Escobar ubit, potem ko so izsledili njegov telefonski pogovor s sinom. Ker pa njegovo zasebno dvigalo menda ne dela več, se boste morali do tretje točke izleta, mafijčevega penthousa, sprehoditi, če boste želeli pritisniti obvezen selfi z njegovim sefom v velikosti garderobne sobe. Medellín bi me torej vodil po poteh Escobarja, ne bi pa me vzel v korak tanga. Na prodaj daje relikvije najbolj bolečih epizod svoje zgodovine, medtem ko ljubosumno skriva svojo pravo melodijo. Prvega nočem. Drugo noče mene. Odneham.
Matilda je debela gospa
Okrog ducata velikanskih, bronastih debelih mačk, debelih psov, debelih ljudi in debelih konjev na Boterovem trgu vabi, da bi prisedli k njim, nastavili obraz prijaznemu tropskemu soncu in v »mestu večne pomladi« opazovali dogajanje okrog znamenite črno-bele gotske stavbe na sredini trga, ene od razglednic mesta. Le na mir lahko kar pozabite. K vam je zagotovo že pristopil ulični prodajalec s cenenimi odlitki teh istih kipov, na katerih ste predahnili, ali pa celo s šopom prav tako zaobljenih balonov s helijem z malo manj boterovskim, zato pa toliko bolj univerzalnim motivom hello kitty. Možnost za pobeg ponuja umetnost: na trgu je Museo de Antioquia, v njem pa največja medellinska zbirka slik in kipov njihovega umetniškega ponosa in največjega kolumbijskega izvoznega čopiča Fernanda Botera. Saj veste, tistega, pri katerem je baročno zaobljeno vse od nasmeška Mone Lize do okostnjakov in tihožitij, da o živalih in hišah sploh ne govorimo. Vendar pa to ni Boterov muzej; ko je umetnik dal na voljo svojo obsežno umetniško zbirko, se je v Medellínu po latinsko birokratsko zapletlo, z ustrezno stavbo se je tedaj hitro odzvala Bogota, tako da je Botero (ki je sicer naš sosed, živi na severu Italije), zdaj tudi malo rolo. Umetnost je nemara edina, ki staremu centru še zagotavlja nekaj ugleda. Potem ko je ta del mesta izgubil rezidenčni značaj, so še tako prestižne stavbe, kakršen je nekoč bil hotel Nutibara, napolnili improvizirani pulti s hitro hrano in cenenimi spominki, ulice pa so zavzeli »obrobni družbeni sloji«. Nič novega pod pikantnim tropskim soncem, si zato mislim, ko se po nekaj brezciljnih korakih srečam z zdolgočasenimi pogledi žensk, ki postavajo pred vrsto enonadstropnih hiš. Obrnem se, odkorakam na 46. ulico in dvignem roko.
V nekem trenutku boste tudi sami zagotovo sedli v rumen taksi azijske provenience, kakšno malo hyundaievo lupinico, ki kakor naval harlekinskih pikapolonic preplavljajo kolumbijske ulice. Morda boste namenjeni v katerega od novih medellinskih hibridov med knjižnico in mestnim parkom ali pa tako kot jaz v botanični vrt Orquideorama. Taksist še pomislil ne bo na to, da bi vam prizanesel; izbral bo pač najkrajšo pot, in ta vodi skozi center mesta, imenovan »zona de tolerancia«, območje tolerance. »Najinovativnejše mesto na svetu«, vam bo takrat odzvanjalo v ušesih, ko boste skrivaj, a mrzlično preverjali, ali so vrata taksija zapahnjena, in se – raje, kot da bi opazovali prizore za oknom – posvetili natančnemu proučevanju konic svojih čevljev, h katerim ste že v prvem spontanem odzivu potisnili torbico. Seveda ne bo pogled na nafrfuljene lahkoživke, ki vabijo z vogalov, tisti, ki vas bo pretresel. Begajoče oči brezdomcev, katerih obleka, koža in lasje so že davno zliti v eno, nedoločljivo barvo, ki bodo z nenadzorovanimi gibi in izrazom popolnega posmeha na obrazu začeli korakati naravnost proti vozečemu taksiju, pa so nekaj povsem drugega. »Toda popotnik, ki beži, prej ali slej ustavi svoj korak,« se mi v zmedene misli prerine Gardel. Tukaj je tango. Očistiti si moram čevlje.
Porcelanski pop
Kolumbija je cvetje, Kolumbija so smaragdi in Kolumbija je kava. Celo ena najboljših na svetu. A na to, da boste na vsakem koraku tam dobili skodelico pregrešno dobre »črne kot pekel, močne kot smrt in sladke kot ljubezen«, kar pozabite. Zapletlo se bo že pri skodelici; na ulici vam bodo v roke tlačili miniaturne lončke iz stiroporja, jih napolnili z redko črno tekočino iz termovke, od katere bo edina »korist« poparjen jezik. V razširjenih verigah kavarn Juan Valdez po vzoru »gringovskega« Starbucksa bodo to seveda papirnati lončki, na obisku pri povprečnem Kolumbijcu pa boste iz skodelice za čaj srebali že petnajstkrat pogreto filter kavo ali nescafe. S kavo je pač v Kolumbiji tako kot z vsemi drugimi glavnimi izvoznimi artikli: pridelujejo jo zato, ker obstaja povpraševanje po njej. Iz istega razloga je najboljše namenjeno izvozu, zgolj povprečno pa domači porabi. Kultura pitja kave, ob kateri lahko Evropejec izživi vse svoje kavne rituale, je nova. Je pa tudi tako dodelana, da se človek v kavarni Pergamino v hipsterski četrti Parque Lleras med bradatimi natakarji in kabli macbookov na mizah zlahka zmede. Da nisem slučajno v San Franciscu? Toda v vitrini je vse na svojem mestu: korenčkova torta, makovo pecivo, sirove palčke. Na ploščicah z arabskim vzorcem v zamolklo zeleni barvi iztegnem noge. Čeprav nisem dodala sladkorja, z žličko naredim nekaj obveznih krogov v čisto pravem ekspresu. Vrtinec vtisov se počasi umirja, misli padajo na dno skodelice. Parque Lleras je tisti kotiček Medellína, za katerega vsi želijo, da bi ga videli in ga po njem sodili. Nekoč četrt stanovanjskih hiš, ki jih zdaj zasedajo restavracije, bari in trgovinice lokalnih blagovnih znamk, je del soseske El Poblado, ki že ob prvem srečanju z mestom zbode v oči. Tu so tiste visoke stolpnice, v njih pa stanovanja, ki imajo lahko od 400 do 600 kvadratnih metrov in najmanj eno služkinjo, po možnosti s pacifiške obale. Sem hodijo iz obrobja mesta na delo šoferji, ki nato dolge ure stoično postavajo pred nakupovalnimi centri, kjer si njihove señoras, ki seveda ne hodijo v službo, urejajo pričeske in sprejemajo težke odločitve med karminsko rdečo in zamolklo zlato barvo nove manikure. Njihove hčerke so tiste lepe Medellinke, o katerih je govoril Jesús, ki so z likalnikom in barvami za lase iz sebe izgnale še zadnje morebitne sledi latinskosti. Seveda, tu ni prostora za tango, si ob zadnjem požirku ekspresa dovolim očitno posplošitev. To je porcelanski pop.
Navzgor, navzgor ali obljuba sreče
Medellín ima metro. Pod zemljo? Ah, ne. Zeleno-beli vlaki se vozijo po površju ali malo nad njim, po viaduktih. Kar je danes uspešna zgodba množičnega transporta v dvoinpolmilijonskem mestu, se je začelo leta 1982 kot klasika žanra »javno naročilo v državi tretjega (hm?) sveta«. So pač nekoliko slabo načrtovali, niso naredili študije tal in se zakvačkali pri izračunavanju stroškov materiala in gradnje, kar je na koncu skupno investicijo povečalo za 100 odstotkov in zaradi česar je moralo mesto zastaviti trošarine za bencin in tobak za 83 let. Metro Medellín je začel obratovati leta 1995 in je eden izmed peščice podobnih transportnih sistemov, ki ustvarja dobiček. Transport je že od začetka preporoda mesta ključni dejavnik, ki je posredno omejil kriminal in povečeval varnost meščanov. Da bi spojili ranjeno, razdrobljeno mestno tkivo, je takratni župan Luis Pérez pred dobrimi desetimi leti pod projekt medellinskega metroja priključil še Metrocable – žičnico, ki povezuje nekatere postaje metroja s težko dostopnimi barakarskimi soseskami. Transportni sistem, ki je v hribovitih pokrajinah Južne Amerike precej pogost, je revnim prebivalcem omogočil dostop do mesta, do služb in šol – do priložnosti. »Ko je naše življenje najbolj težavno, smo nemara najbolj dovzetni za lepe stvari,« piše Alain de Botton v knjigi Architecture of Happiness. Alejandro Echeverri, arhitekt, ki je bil pred desetletjem vodja urbanističnih projektov v Medellínu, bi mu zagotovo pritegnil. Težavo razslojenega mesta se je odločil reševati prav z lepim arhitekturnim oblikovanjem, ki za spremembo ni bilo namenjeno premožnim. Kakovostna in lepa zgradba, premišljeno oblikovan javni prostor in učinkovit sistem javnega prevoza dajejo prikrajšanim občutek pripadnosti, vključenosti in zajezijo razmah kriminala. Proces vključevanja poteka tudi v nasprotni smeri: revne soseske, ki jih v Medellínu imenujejo komune, zdaj niso več stigmatizirane, pripadniki vseh družbenih slojev uporabljajo gondole in prihajajo v nekoč zloglasni del mesta – po lepo arhitekturo. Echeverrijeva filozofija lepega kot gonila spremembe je sprožila gradnjo petih knjižnic-parkov, ki so za mnoge soseske sploh prvi varen javni prostor. Najznamenitejša med njimi, Parque Biblioteca España, sklop treh ogleno črnih kvadrov, ki kakor kondorji čepijo na vrhu hriba, je že zdaj ena najbolj priljubljenih turističnih točk. Poleg tekočih stopnic, seveda.
Del fango al tango
»Medellín je kot tiste starodavne matrone, s kopico otrok, pobožne, milostljive in posesivne, ki so hkrati matere zapeljivke, kurbe, bujne in prekipevajoče. Tisti, ki je odšel, se bo vrnil, tisti, ki je zatajil, se bo pokesal, tisti, ki ga bo užalil, se bo opravičil, in tisti, ki je hvaležen, bo to izkazal. Nekaj nadvse nenavadnega se nam z njim dogaja, saj kljub strahu, ki nam ga vceplja, kljub želji pobegniti, ki smo jo vsi kdaj imeli, kljub temu, da smo ga tolikokrat ubili, Medellín na koncu vedno zmaga.« (Jorge Franco, Rosario tijeras)
Skozi perforirano oranžno kovinsko ogrodje tekočih stopnic se preseja sonce, in ko se namrščim, ko priprem oči, se svet okrog mene spremeni v kalejdoskop. Na levi in desni so si skromne hišice pisanih fasad nadele barvne, celo vzorčaste strehe; tiste, ki jih puščam za seboj, so videti kakor pregrinjalo, ki ga je v tehniki krpanke sešil ljubiteljski krojač začetnik. Tekoče stopnice z oranžno streho so nadomestile 350 betonskih stopnic in tako olajšale življenje 12 tisoč stanovalcem provizorično grajenih barvnih hišk v Komuni 13 – San Javier, eni najrevnejših medellinskih četrti. Barv pa je še več. Betonske škarpe, ki ločujejo nivoje tekočih stopnic, so do zadnjega kotička prekrite z grafiti. Ulični umetniki, ki življenje v skupnostih izboljšujejo tudi z zasajanjem vrtov, s sprejem izpisujejo nasilno preteklost Komune 13 in se s podobami poklanjajo umorjenim prijateljem; z magijo barv pripovedujejo zgodbe resničnosti.
Značilno za magičnorealistično pripoved je to, da v realistično dogajanje vstopa nadnaravno, ki ga dojemamo kot verjetno, kot integralni del realnega sveta, kot element, ki ga kljub njegovi fantastičnosti nihče ne postavlja pod vprašaj. Mnogi trdijo, da se magični realizem ne bi mogel roditi nikjer drugje kot v Kolumbiji, kjer je surova usoda (največkrat s človeškim obličjem) tako pogosto mejila na neverjetno. Pripovedovanje zgodb, ustvarjanje vzporednih, znosnejših resničnosti je bilo edino mogoče orožje malih ljudi proti zlu. »Ko je naše življenje najbolj težavno, smo nemara najbolj dovzetni za lepe stvari«. Lepota je obljuba sreče. Zmaga je obljuba mita. Poraz obljuba legende. Verjamemo ti, Medellín: iz take si snovi kot tango.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
