O rekonstrukciji demokracije
Pogosto slišimo, da problemi demokracije preprosto niso rešljivi: toda tovrstni pesimizem je škodljiv. Med najvrednejšimi cilji demokracije, za katere se je vredno danes še posebej boriti in ki jih moramo danes v Sloveniji še posebej izpostaviti, sta večja avtonomija državljanov v okviru raznovrstnih demokratičnih procesov ter pot k njihovi enakosti in enakopravnosti. Vrsta protestov družbenih skupin, referendumov, pobud in dokumentov nam na različne načine kaže, da smo tema dvema načeloma demokracije v Sloveniji v preteklih letih namenili premalo pozornosti. Po eni strani se državljani preko različnih družbenih skupin vključujejo v državotvorne procese in tako na novo kreirajo res publica, po drugi strani pa prav ti državljani skozi procese družbenega aktiviranja kažejo na vse večjo razslojenost med nami. Namesto da bi avtonomni posamezniki kreativno (so)ustvarjali nove možnosti skupnega družbenega (in ekonomskega) razvoja, se je v kratki zgodovini naše samostojne države pod avtonomijo razumelo vsakršno – tudi izključevalno in manipulatorsko – doseganje ciljev zgolj posameznikov kot posameznikov v njihovem samo-interesu.
V ospredje je stopila vladavina moči in nebrzdane tekmovalnosti ter izpodrinila vrednote sodelovanja ali medsebojnega upoštevanja, ki so bile seveda že poznane, le da žal v okviru sistema, ki ni bil kompatibilen z osnovnimi načeli svobode in temeljnega dostojanstva človeka. Politika in demokracija sta se tako v Sloveniji po osamosvojitvi povezali v družbeno škodljiv sistem oligarhij in njim nasprotujočih akterjev (seveda so slednji pogosto nastopali z upravičenimi razlogi, ne pa vedno upravičenimi ali za vse pravičnimi cilji). To stanje je Slovenijo pripeljalo do samega roba »normalnega« delovanja države. Institucije sicer delujejo, zaskrbljujoče pa je, da se v javnem mnenju vse bolj razrašča razočaranje nad tistimi, ki jim je bila zaupana skrb za državo. Razočaranje je veliko tudi v razmerju do same demokracije. Po enem izmed merjenj javnega mnenja je 80 odstotkov državljanov nezadovoljnih s stanjem demokracije v Sloveniji. Toda to razočaranje je zdaj tudi poučno in koristno: lahko namreč pomeni nov začetek.
V Sloveniji smo v dvajsetih letih žal ustvarili tolikšno neenakost, da bo sanacija tega stanja trajala zelo dolgo, če bo do nje sploh prišlo, in bo najbolj prizadela generacije, ki si šele ustvarjajo materialne pogoje svojega bivanja. Žal tudi nismo vlagali v razvoj in inovativnost, temveč smo s kapitalom – tako človeškim kakor finančnim – v celotnem obdobju mlade države ravnali neodgovorno in zasledovali le kratkoročne in hedonistične cilje. Država je trošila preveč in ustvarjala varna delovna mesta za pripadnike politične elite. Kot posledica se zdaj zapirajo za mlade ključne možnosti kreativnega delovanja, kar lahko ogrozi samo substanco razvoja države in s tem njeno prihodnost. Ob takšnem trendu lahko v prihodnosti izgubimo svojo suverenost. Zato je potreben premik k uresničevanju inovativnega državljanstva in še pred tem državljanskih pobud.
Pot do sanacije bo morala nujno vključevati razmislek tudi o reformi samega institucionalnega ustroja države, ne nujno s spremembami ustave. Zato menim, da se mora v Sloveniji v tem trenutku končno začeti najširši dialog med družbenimi in političnimi akterji, v večji meri se mora tudi odpreti prostor politične participacije državljanov. Ti se morajo reaktivirati v smislu temeljne zahteve, ki povezuje tako pojma avtonomije kakor enakosti (in iz njiju izhajajoče svobode): zahteve po enakopravni udeležbi v stvareh, ki zadevajo skupno dobro. Ne mislim na nove referendume ali na ukrepe v smeri transparentnosti javnega delovanja države in z njo povezanih akterjev. Niti ne mislim, da bi morali vsi državljani prevzemati vnaprej določene vloge družbenega ali političnega udejstvovanja, temveč imam v mislih na medosebni komunikativnosti utemeljene procese družbene imaginacije, procese, ki bodo morali prinesti nove vizije razvoja demokracije v Sloveniji. Govoriti, da alternative sedanjemu stanju ni, je že izraz resignacije. Nekateri od omenjenih ciljev so seveda dolgoročni in strateški. Drugi so bolj kratkoročne in taktične narave: ti zadevajo takojšnje možnosti delovanja s ciljem preboja iz krča družbenega pesimizma in vse večje resignacije cele vrste družbenih skupin. Za oboje smo odgovorni sami: vizije naše družbe in skupnega življenja v politični skupnosti nam namreč ne bo dal nihče drug kot mi sami. Končno moramo spregovoriti tudi o vrednotah, ki določajo naše skupno življenje. Ni več smiselno poudarjati (kar se dogaja v konservativnih krogih političnega in družbenega spektra), da so se zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ključne vrednote izgubile – tovrstni govor nujno odpira nove delitve in ne omogoča dialoga. Demokracija je tisti prostor, kjer vrednote skozi stoletja rastejo in se krepijo z vsakodnevnim delovanjem njenih članov. Zato je potrebno spodbujati te procese in državljanom in državljankam ponujati možnosti, da bodo verjeli v prihodnje možnosti razvoja Slovenije.
Če se zdaj od ravni opazovanja ali diagnosticiranja situacije pomaknem k vprašanju možnosti razvoja demokracije oziroma še prej pogojev vrnitve njenega pomena v javni diskusiji, lahko to pot ali proces najustrezneje poimenujem s sintagmo »rekonstrukcija demokracije«. Kaj razumem s pojmom rekonstrukcija? V običajnem pomenu besede se pred nami zvrsti vrsta sprememb ali ukrepov, morda sprememba vladajoče elite s posegi v njeno strukturo, rekonstrukcija vlade ali kakšnega njenega dela. Vsi ti pomeni so izrazito preozki in delujejo zgolj po načelu gašenja požara ali zdravljenja nekaterih simptomov. Odgovornejši pristop zahteva drugačen pojem rekonstrukcije, ki je tesneje povezan s samo idejo demokracije.
Kot izhodišče svojega premisleka lahko tu navedem ameriškega filozofa demokracije Johna Deweyja, ki je pred skoraj 100 leti napisal delo Rekonstrukcija filozofije. V njem je v duhu časa in v potrebi po drugačnem načinu filozofiranja in mišljenja zagovarjal pojem rekonstrukcije kot tisto potezo našega delovanja, ki je sposobna uvideti naše navezanosti na podedovane navade in vzorce razmišljanj, ki domnevno zagotavljajo vednost in gotovost (denimo preko uporabe metafizičnih označevalcev, kot so Bog, Resnica, Država itd.), in s tem spremeniti naš pogled na prihodnost. Pomembno se mi zdi opozoriti na ta vidik Deweyjevega razmišljanja: vse, kar imamo posamezniki, je naša izkušnja. Izkušnja je ime za zbir delovanj, interakcij med nami in okoljem v medosebnem, družbenem, kulturnem, političnem itd. smislu. Vsaka fiksacija te izkušnje (ali, preprosteje, zbira navad) na domnevno gotovost teh razmerij pomeni, da se nismo pripravljeni odpreti novim, inovativnim pogledom in spremeniti naših navad v takšni meri, da bi z njimi omogočili tudi praktično spremembo v naši okolici. V tej gotovosti se nam zdi, da že vse vemo in da poznamo vse odgovore. Naši nasprotniki se ponavadi motijo in pot do minimalnega ali širšega soglasja in s tem do napredka neke skupnosti, kot je država, je skoraj nemogoča.
V podobnem krču je sedaj Slovenija. Politične elite se opirajo na določene vzorce politične »gotovosti« (preko označevalcev, kot so levica, desnica, sindikalni boj, kapitalizem, vrednote, družina itd.) ter na vnaprej fiksirani (in formalni) pojem demokracije kot zgolj politične ureditve institucionalnega življenja. A vsi zgoraj omenjeni pojmi so žal izgubili velik del svoje prvotne učinkovitosti oziroma pomena; tu ni več prostora za kakršnekoli spremembe naše politične izkušnje. Bolje bi jih bilo nadomestiti s povezovalnimi in konverzacijskimi izrazi tipa družbeno upanje, solidarnost itd. Ljudje imamo na voljo neomejene potenciale, toda z vztrajanjem pri navidezni gotovosti jih ne bomo zmogli udejanjiti. Politični vizionar, sociolog in filozof t. i. radikalne imaginacije Cornelius Castoriadis je v enem izmed svojih intervjujev rekel, da pot do odprtega subjekta v okviru razvoja demokracije vodi prek poslušanja drugega (prijatelja ali nasprotnika) ter dopuščanja, da se moje/njegovo sebstvo lahko določi tudi na drugačen način, da je torej rekonstrukcija sebstev (ali državljanov in s tem demokracije) integralni del njihovega bivanja. Projicirano na politiko in demokracijo gre preprosto za spoznanje, da je demokracija svoj razvoj doživela ravno zato, ker so se njeni akterji v nešteto konverzacijah in političnih bojih borili za spremembe in inovacije in so prav s spoznanjem o neuporabnosti starih vzorcev delovanj lahko udejanjili novosti ter s tem sledili progresivnim intuicijam in alternativam. Takemu načinu mišljenja v politiki ustreza pojem »eksperimentalizem«: gre za načelno odprtost »političnih« (mišljeno v najširšem smislu, tj. vključujoč civilno družbo, izobraževanje, kulturo itd.) akterjev za možnost spremembe. Ne smemo se zaustaviti pred možnostmi, ki nam jih dajeta naša inteligenca in družbena senzibilnost: demokracija je kakor mesto, ki mu vsako obdobje doda svoj pečat in ki s tem v svoji rasti omogoči prebivalcem, da živijo bolje, bolj zdravo, bolj ustvarjalno. Dopušča jim dovolj avtonomije in svobode, obenem pa jih povezuje z vezmi, utemeljenimi na stvareh, ki so nam skupne (tj. varovanje življenja na vseh ravneh, dobrobit ljudi vseh generacij, skrb za zdravo okolje). Marsikdo bo rekel, da takšen optimizem danes ni na mestu. Toda druga možnost pomeni vztrajanje v apatiji in inerciji, v naveličanosti in resentimentu »volilnega telesa« (in njegovem obratu v populizem), pomeni še večjo resignacijo državljanov, regresijo demokracije. Za katero možnost se bomo odločili?
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011