Politično gledališče – zrcalo ali sofisticiran sedativ družbe?
Foto: Tomi Lombar
21. 10. 2011
Seveda so časi, ko je umetnost povzročala škandale, že zdavnaj minili. Zato je zdaj pred še težjo nalogo: artikulirati realna družbena vprašanja in jih predstaviti na relevanten način, ki presega horizont kulturnega rituala.
Problem je v kulturni politiki – naj bo gledališče kot živi medij namenjeno le eliti ali pa naj bo namenjeno tudi množici in tako spet postane politično?« hrvaški režiser in dramaturg Borut Šeparović v nekem intervjuju zareže neposredno v eno od nevralgičnih točk vprašanja (ne)možnosti političnega učinka sodobnega gledališča. Kot sam zastavlja vprašanje, gre za problem konteksta recepcije sodobnega gledališča: »Problem je v tem, komu so predstave namenjene. Naj naše predstave ostajajo v okviru neke kulturne elite, ki se pojavi na treh uprizoritvah, in gredo potem na turnejo, ali pa naj se delajo za običajne ljudi in imajo še kakšno funkcijo poleg estetske in tega, da se pride na premiero pokazat, kdo je kdo? Če se predstavi zaradi tega ali onega razloga ne omogoči, da zaživi, potem res hitro pridemo do tega, da gledališče nima nobene funkcije.«
Omenjeni problem je v našem kulturnem prostoru nemara tako razširjen, da ga niti ne opazimo več. Sodobno gledališče malone v vseh svojih pojavnih oblikah le še širi konsenz o obravnavanih tematikah, namesto da bi ustvarjalo zareze v prevladujoče režime distribucije čutnega, kot politično funkcijo umetnosti opisuje Rancière. Tu je potrebno pojasnilo: ne gre za to, da bi bilo gledališče (zlasti v tematskem smislu) premalo politično, da bi ga bilo potrebno dodatno spolitizirati. Ne gre za to, da bi morali bolj pogosto igrati Brechta ali v Cankarjeve in Shakespearjeve igre vnašati aktualistične kritične poudarke. Nasprotno – politična umetnost je danes močno razširjen in razmeroma dobro prodajan žanr kulturne produkcije. Da ima naivna predpostavka o neposredni povezavi med vzrokom in učinkom, med politično vsebino v umetnosti in dejansko politizacijo občinstva prej nasprotni učinek kanalizacije političnih afektov iz javne sfere v kulturno produkcijo, je prav tako ugotavljal tudi Rancière.
Kritika da, razkroj ne
V podobnem duhu je učinek de-politizacije, ki ga lahko ima vstop domnevno političnih vsebin in taktik v umetnost, artikulira tudi hrvaški režiser in dramaturg Oliver Frljić v pogovoru za revijo Maska: »Dokler gledališče sodeluje pri proizvajanju družbenega konsenza, ne more imeti nikakršnega učinka na gledalce ali na širšo družbeno stvarnost. Vprašanje je, kaj lahko gledališče ponudi kot alternativo stvarem, o katerih obstaja najširši družbeni dogovor, kot je denimo parlamentarna demokracija, svobodni trg ali devalvacija komunistične hipoteze. Kolikor sem videl, ne prav veliko. Z obratom k svojim inherentnim politikam, k nevidnemu delu, k procesualnosti, k umetnosti kot obliki proizvodnje znanja ali proizvodnje nove kolektivnosti na koncu ni odprlo prostora za drugačen premislek in proizvajanje političnega. Če vse te raznovrstne prakse in tendence opazujemo s takšne razdalje, vidimo, da se v celoti vključujejo v postfordistično krajino, da je ne problematizirajo ter da pravzaprav ostajajo znotraj njenih dominantnih matric mišljenja in praks.«
In nadaljuje: »Na tej točki se torej zastavlja vprašanje: Kdo postavlja merilo uspešnosti gledališča kot medija družbene spremembe? Družbeni sistem, ki bi ga to gledališče moralo spremeniti? Občinstvo, ki si želi kritičnega razmerja in korekcij, ne pa tudi spremembe obstoječega sistema? Nekdo tretji? Dokler gledališče ostaja znotraj tega sistema, njegovih političnih modelov in hierarhije moči, ne more doseči družbene spremembe. Teza o gledališču, ki da drži zrcalo družbi, je natanko to. Dajmo, v gledališču ali umetnosti bodimo korektiv družbene stvarnosti! No, jaz pa ne bi bil. Mislim, da vsako dobro gledališče skuša zrcalo, ki ga je držalo družbi, razbiti na glavi te iste družbe.«
Žal pa vse prepogosto, tako kot Frljić ugotavlja tudi za svojo lastno prakso, sodobno gledališče zgolj bolj ali manj goreče »z zrcalom samo maha«. Problem je ravno v tem, da široki segmenti družbe (in njeni ožji segmenti občinstva) prav to mahanje pozdravljajo (si želijo »kritičnega razmerja in korekcij, ne pa tudi spremembe obstoječega sistema«) v zadovoljni samo-iluziji, da so udeleženi pri recepciji politično angažirane umetnosti.
Sicer pa smo v gledališču vse redkeje priča razbijanju zrcala, ki bi zares bolelo. Če gre po eni strani to pripisati sistemskim mehanizmom, ki vsako mahanje z zrcalom (če nadaljujem s to metaforo) spreminjajo v ustrezen predmet kulturne potrošnje, se vprašanje možnosti dejanskega razbitja tega zrcala v gledališču zastavlja s toliko večjo nujnostjo. Simptomatični primer, na katerem se lahko lomi to vprašanje, je uprizarjanje sicer formalno prelomne predstave Srce moje kuca zanju (ki je gostovala tudi v Sloveniji in o kateri smo pisali tudi v Pogledih) Boruta Šeparovića v zagrebškem Hrvaškem Narodnem Gledališču. Če bi po eni strani lahko predpostavljali, da gre pri dekonstrukciji mehanizmov politične, teatralne in nacionalne reprezentacije v samem templju teh mehanizmov za dejansko razbijanje reprezentacijskega zrcala na glavah zagrebške meščanske družbe, pa se zastavlja tudi vprašanje, ali uspešnost predstave pri občinstvu ni nemara indikacija, da se predstava vpisuje v shemo tega, kar je temu občinstvu všečno – shemo že citiranega »kritičnega razmerja in korekcij, ne pa tudi spremembe obstoječega sistema«?
Kdaj je radikalizem res radikalen?
Pustimo to vprašanje za sedaj odprto, saj na neki način postavlja gledališče pred nemogočo alternativo: uspešnost, odmevnost in inkorporacija v sistem produkcije, konzumpcije in imunizacije kritike – ali pa radikalizem, ki ostane prezrt, neopažen, zaprt v krog že prepričanih in torej ponovno vpisan v produkcijo konsenza. Še ena Šeparovićeva predstava, ki je letos gostovala na Expontu, Generacija 91.-95., ima morda še večji potencial razbitja narcisističnega zrcala na glavi hrvaške družbe, saj s pol-dokumentarnim, performativnim pristopom obravnava vprašanja o udeleženosti Hrvaške v vojni v Bosni in o bolj ali manj latentnih ostankih nacionalizma med mladimi danes. Žal pa v času uspešnih gostovanj na ozemlju bivše skupne države (kjer seveda žanje širok konsenz), na Hrvaškem dobiva le malo priložnosti za nastope in je izrinjena z odrov, kamor ne zahajajo zgolj že prepričane »kulturne elite« neodvisne scene.
Kaj pa pri nas? Je logika kritičnega konsenza že tako vtkana v vse pore družbe, da je dejanska možnost političnega učinka umetnosti že a priori onemogočena? Pa vendar dobiva ta konsenz med seboj močno različne oblike glede na kulturna okolja, na katera se navezuje. Če so lahko denimo ljubljanske Križanke enoglasno ploskale karikirani zvezi med nacizmom, aristokracijo in moralno dekadenco v Pandurjevem Somraku bogov, je vprašanje, ali bi bil takega odobravanja na isti lokaciji in pred istim občinstvom deležen na primer projekt Macadamia Nut Brittle tandema Ricci/Forte. Bi morali Slovensko Narodno Gledališče Janeza Janše igrati v Slovenskem narodnem gledališču? Ali kar pred parlamentom? Ali morda v Novem Mestu, Grosupljem, Ambrusu? Vprašanje ostaja, ali bi to dejansko kaj razbilo na glavah občinstva. Kdo je odgovoren za to, da se to ne preveri, pa je drugo vprašanje.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
21.10.2011 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
